Sašo Vrabič, slikar in beatboxer

Izhaja iz slovenjegraške družine, kjer se je veliko pelo, igralo inštrumente in po zaključenem delovniku celo slikalo. Tako ne preseneča, da se je že ob koncu osnovne šole odločil za oblikovno srednjo šolo v Ljubljani. Tam je še več risal, v tem času pa se je doučil tudi igranja na inštrumente, saj so imeli doma poleg flavte in saksofona še kitaro in klavir.

Potem je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje študiral slikarstvo. Prvo samostojno razstavo sta pripravila skupaj s prijateljem slikarjem Žigo Karižem. Naslovila sta jo This Town Ain’t Big Enough for Both of Us, kar v prevodu pomeni, da to mesto ni dovolj veliko za oba, in v ljubljanskem Šentvidu, kjer je takrat domovala galerija P74, je razstavo po naključju obiskala smetana slovenskih kustosov. Z njimi je bil tudi pomemben avstrijski kurator Peter Weibl, ki je Ljubljano obiskal, da bi izbral dela za Trienale slovenske sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji. Mlada slikarja sta ga prepričala in dobila mesto na najprestižnejšem dogodku slovenske sodobne umetnosti in za povrhu še celo na prav tistem festivalu, ki se je v zgodovinske anale vpisal z zmago sodobne umetnosti nad moderno. Leto 1997 ni bilo pomembno le za njiju, temveč za sodobno umetnost nasploh.

Njegove slike so bile nekaj posebnega, ker so izvirale iz že narejenih podob, ki jih je jemal iz filma, svojega fotografskega arhiva in svetovnega spleta. Na platno jih je prenesel tako, da so bile videti realistično, živo in barvito. Od takratnega slikarstva v našem prostoru pa jih je še dodatno ločevalo to, da so bile videti kot ekrani televizij in monitorjev. Vse, kar so sporočale, je bilo vidno v hipu.

V naslednjih letih je še naprej slikal, pa tudi oblikoval, snemal videe in zvok, tiskal grafike, risal in muziciral. Njegova dela so potovala po večjih in manjših razstavah na tujem, kakšno delo je ob tem tudi prodal, z neizčrpno energijo in občutkom za čas, v katerem biva, pa je ustvarjal vedno nove projekte. Projekt Privat(e) je s črno-belimi realističnimi slikami, videom, fotografijami in multimedijskimi objekti denimo že leta 2003 pripovedoval o izgubi meje med javnim in zasebnim, o izgorevanju in poplavi komunikacije, o sodobni tehnologiji in njenem navideznem lajšanju časovnih ovir.

Pravi, da »ne želi biti Swarovski, da je bolj Ikea«. A to se ne izraža v kakovosti njegove produkcije, temveč v tem, da se že ves čas trudi, da bi umetnost približal ljudem – tudi vsem tistim, ki umetniških dogodkov in institucij praviloma ne obiskujejo. V mislih jih ima, ko ustvarja, pa tudi, ko postavlja svoje razstave na način, ki je na prvo žogo vabljiv, na drugo pa vedno tudi vreden premisleka. Ali pa, ko ustvarja projekte v javnem prostoru; za enega od ljubljanskih grafičnih bienalov je denimo pripravil velike oglaševalske plakate, ki so oglaševali čustvo.

Ni pa le umetnik, ampak tudi oče dveh otrok in partner Nine, s katero sta skupaj že od srednješolskih let. Takoj po končanem študiju se je preživljal kot kustos v Koroški galeriji likovnih umetnosti, a ko se je rodil sin, je vožnja iz Ljubljane na Koroško kljub temu, da mu je bilo delo pri srcu, postala prenaporna. Tako je bil nekaj časa gospodinjec. Njegovi kreativnosti je to dalo nov pospešek in začele so nastajati slike v sodelovanju med očetom in sinom. Prvič jih je razstavil leta 2006, trenutno so na ogled na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Nekoč mu je na Čopovi ulici v Ljubljani v oči padel letak, ki je pevce vabil v takrat še ne preveč znano vokalno skupino Perpetuum Jazzile. Odšel je na avdicijo in se priključil skupini, ki je s svojimi brezhibnimi izvedbami, med katerimi so bile najbolj opažene priredbe pop uspešnic, prerasla v mednarodni hit. S tem je tudi sam dobil priložnost, da potuje, in nastopali so po vseh celinah, na odrih prestižnih dogodkov in elitnih zabav. Iz zborista se je postopoma prelevil v beatboxerja, torej v tistega vokalista, ki zasedbi daje ritem tako, da s svojim glasom posnema inštrumente. Izkušnja je bila nepozabna, močno ga je zaznamovala, je pa hkrati s slavo skupine v njem znova rasla želja tudi po neoviranem ustvarjanju zunaj okvirov popularne glasbe.

Nastopal je z veliko zasedbo, v manjših skupinah in samostojno, občasno tudi kot performer v videih za galerije. Pa vendar ga veliko bolj kot nastopanje veseli ustvarjanje. Zdaj je znova v domačem ateljeju. Otroka sta ga poimenovala ati-lje, po atiju. A znova se kopičijo povabila k sodelovanju. Počasi piše in riše avtorsko slikanico v rimah, za njim je razstava v ljubljanski Vodnikovi domačiji, do konca leta ga čaka še nekaj razstav, morda nekaj glasbenih nastopov in delavnic, urnik se hitro polni.

Po uspešni, dve desetletji trajajoči karieri se zdi, da je znova na enem od razpotij, ko ne ve, kam, v kateri medij, izraz in h kateri ideji ga bo peljala pot. Gotovo je le, da bomo v njegovem ustvarjanju še uživali.