Sanjava noir romantika

Če bi utrjenega obiskovalca koncertov predprejšnjo sredo teleportirali v veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška, ne da bi mu razkrili identiteto četverice na odru, mu bržkone ne bi bilo povsem jasno, zakaj je bil ravno ta koncert eden najhitreje razprodanih v zgodovini tega prizorišča. V odrski pojavnosti in glasbi zasedbe, ki smo ji prisluhnili, ni nobenih ekscesov. Na diskretno zatemnjenem odru so njeni člani delovali zadržano, skoraj pasivno, zatopljeni le v svoj nostalgični, romantični, noirovsko zasanjani pop. In po koncertu nam je bilo pravzaprav še manj jasno, zakaj se je ravno okoli v Brooklynu delujoče teksaške zasedbe Cigarettes After Sex v zadnjih dveh letih dvignilo toliko prahu.

Cigarettes After Sex so albumski prvenec objavili le pet dni pred ljubljanskim koncertom, ki je bil takrat že nekaj časa razprodan. Prvo ploščo so objavili skoraj deset let po tem, ko je vodja zasedbe Greg Gonzales v El Pasu, takrat še z drugimi sodelavci, posnel prve skladbe. Te so potem leta 2012 v samozaložbi objavili na prvi mali plošči, ki pa ni bila deležna širše pozornosti. Neopaženi so ostali vse do jeseni 2015, ko so na YouTubu objavili nov singel Affection, ki je v nekaj dneh zabeležil več milijonov ogledov. Danes jih ima že več kot 30 milijonov, še skoraj enkrat več pa jih ima njihova starejša skladba Nothing’s Gonna Hurt You Baby.

Kaj je botrovalo tako izjemni pozornosti, ki se jim je zgodila čez noč, ni jasno niti Gonzalesu. Resda so svoj izraz ukrojili na zapuščini kultnih zasedb, kot so Mazzy Star, Cocteau Twins in Joy Division, toda mladostnim fenom Cigarettes After Sex vsi ti bendi najbrž niso prav pomembna referenca. Kakorkoli že, zasedba se je na krilih izjemne priljubljenosti letos odpravila na turnejo, s katero bo do konca leta obredla celotno Evropo in ZDA, sodeč po ogromnem odzivu pa je zdaj morda celo zadnja priložnost, ko bo četverec še mogoče slišati na intimnejših prizoriščih.

Zdi se, da je prav intimen ambient ključen za to, da se Gonzalesove pesmi o (neuslišanih) romantičnih razmerjih in krhka, melanholična glasba dotaknejo poslušalcev. To je postalo še očitnejše med ljubljanskim koncertom. Čeprav je šlo za korektno izvedbo, je glasba v živo izpadla precej mlačno. Resda gre za glasbo, ki že po svoji definiciji ni ravno namenjena vročičnemu odzivu, bi pa v koncertnem kontekstu vendarle pričakovali kakšno novo dimenzijo. Ne nazadnje bi Gonzales s sošpilavci tudi tukaj navdih lahko našel pri prej naštetih bendih, ki so kljub sorodnemu izrazu obveljali za velike koncertne atrakcije.

No, feni so bili kljub temu verjetno zadovoljeni. V oči pa je zbodlo dejstvo, da Kino Šiška žal ne poka po šivih niti takrat, ko gosti mnogo prepričljivejše koncertne zasedbe. Je pa res tudi, da je še vedno lepše videti razprodan koncert benda, ki vse stavi le na svojo glasbo in ne na razne vulgarnosti, ki so (vsaj pri nas) običajno magnet za množice.