Lorde: Melodrama

Novozelandski zvezdnici, tedaj stari komaj 16 let, se je po izidu albumskega prvenca Pure Heroine (2013), prodanega v več kot pet milijonih izvodov, življenje obrnilo na glavo. Za singel Royals je prejela dve nagradi grammy, pri newyorškem Timu so jo razglasili za eno najvplivnejših najstnic, začela je prijateljevati s Taylor Swift, njenemu (glasbenemu) zgledu so sledile številne pevke ... postala je nova pop ikona aktualnega desetletja. Sodeč po prvih odzivih na njeno pravkar objavljeno drugo ploščo, v kateri mnogi vidijo edino resno kandidatko za letošnji naziv najboljše plošče, bo svoj status očitno le še utrdila.

Za nameček si je Lorde s prvencem, na katerem se je kritično lotila mainstr eamo vsk ega ustroja oziroma kulture, pridobila še sloves nekakšne upornice. David Bowie jo je menda oklical za »prihodnost glasbe«, na povabilo Dava Grohla pa je na ceremoniji, s katero so mesto v rock’n’roll hiši slavnih podelili Nirvani, zapela eno njihovih skladb. Ja, s svojo (medijsko) pojavnostjo in deloma glasbo nedvomno izstopa iz stereotipnega kalupa sodobnih pop zvezdnic, je pa treba vzeti v zakup, da je Lorde pač del mainstreama. Že pri trinajstih letih je podpisala pogodbo z glasbeno velikanko Universal Music Group in ta vse od takrat bdi nad njenim ustvarjanjem. Kar pomeni, da vsaj po zvočni plati sledi industrijskim zapovedim in da njen izraz ni bistveno drugačen od aktualne radijske pop glasbe.

To je še bolj očitno na aranžmajsko bolj dodelanem novem albumu, ki ga je posnela v New Yorku s producentom Jackom Antonoffom. Ker je ta svoj posluh za mainstreamovski pop med drugim pilil ob ustvarjanju skladb za pop zvezdnico Taylor Swift ter za posebnici Charli XCX in Grimes, odločitev Lorde za sodelovanje z njim ni presenetljiva. Na eni strani ji je znal ukrojiti melodramatične balade, na drugi pa se je spretno znašel tudi pri ravnanju z žanrskimi tvisti, ki vsaj pri mainstreamovskem občinstvu izpadejo sveže in drugačno. No, tudi nova plošča še vedno sloni predvsem na vokalni interpretaciji in besedilih Lorde, ki se izogibajo običajnih klišejev pop zvezdnic.

Svojih najstniških (nočnih) pustolovščin, zdaj naslonjenih tudi na zvezdniško izkušnjo, ne zavija v celofan. Pri dvajsetih piše bolj zrela, »odrasla« besedila kot njene desetletje starejše (ameriške) kolegice. O svoji identiteti razmišlja skozi propadla romantična razmerja in skozi občutek (zvezdniške) osamljenosti, ki ga je še intenzivneje doživljala s selitvijo v New York. Čeprav naslov plošče namiguje drugače, pa se izogiba solzavi melodramatičnosti. Zdi se, da zna na vse, kar se ji je zgodilo po izidu prvenca, pogledati z zdrave, racionalne, priložnostno tudi duhovite distance, verjetno bolj razumljive tridesetletnicam kot njenim vrstnicam. Pri občinstvu, naveličanem (ženske) mainstream šablone, bo Melodrama zagotovo resna kandidatka za ploščo leta. Za večino ostalih pa bo najbrž še vedno preveč (radijsko) šablonska ...