Trumpov šok

Ameriška sekta Kraljevska bratovščina metafizičnih mojstrov (Royal Fraternity of the Master Metaphysicians), ki se je malo prej naselila v 110-sobno palačo magnata Williama K. Vanderbilta, je leta 1939 pompozno oznanila, da bo vzredila nesmrtnega človeka. Petmesečno dojenčico, ki bo čez pet tisoč let še vedno živa in ki ne bo nikoli umrla (krstili so jo kar za »nesmrtno dojenčico«), so si sposodili pri neki natakarici, recept za njeno večno in nesmrtno življenje pa naj bi bil preprost – le vegetarijanska prehrana in izključno pozitivne misli.

V času, ko so Ameriko še vedno žrle posledice velike finančno-gospodarske krize, ko so cveteli populizmi vseh barv in ko so se razlaščeni ljudje iz obupa oprijeli vsakega iluzionizma, so imele takšne fantastične zgodbe zelo dolge noge. Leto prej, 30. oktobra 1938, je Orson Welles z radijsko igro Vojna svetov (War of the Worlds) Američane prepričal, da so se v New Jerseyju res izkrcali Marsovci. »Gospe in gospodje, prekinjamo program ... šokantne novice ... na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije ... Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški žareči leteči predmet ... pristal je pri Grovers Millu ... iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature ... scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policiste ... povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla ... Marsovci prihajajo ... ljudje zapuščajo mesto ... to je konec ... iz mesta se vali dim ... ljudje padajo v Vzhodno reko – kot podgane!« Ljudje so se pognali v panični dir. Škoda: nekaj zlomljenih nog in spontanih splavov.

Leta 1939 so mnogi verjeli, da bo karizmatična Baby Jean – dojenčica modrih oči in rdečih las – res živela večno, še toliko bolj, ker so jo fotografirali s knjigo Misli in postani bogat (Think and Grow Rich), ki jo je leta 1937 objavil Napoleon Hill in ki je prav tako obljubljala nebesa. Napoleon Hill je namreč v tem priročniku za hitro bogatenje na dolgo in široko »dokazoval«, da je mogoče s pozitivnimi mislimi brezmejno obogateti. Le zamisliš si – pa se zgodi. Ni misli, ki je ne moreš udejanjiti. Bi rad obogatel? Zvizualiziraj bogastvo! In uspeh je neizogiben. Pozitivne misli te odrešijo vsega hudega – revščine in smrtnosti.

Kako hitro se danes škandali normalizirajo, s kakšno lahkoto ljudje sprejemajo avtokracijo, oligarhijo, korupcijo, nepotizem in klientelizem in kako nemočna je demokracija.

Trump pastorja Peala ni mogel prehvaliti – med njegovimi mašami je sedel kot pribit. Niti pisnil ni. Njegov »miselni proces« ga je uročil. »Ni veliko takšnih ljudi.« Hillov »miselni proces« je uročil Peala, Pealov pa Trumpa, ali bolje rečeno – prek Peala so se Hillove »pozitivne misli« prelile v Trumpa. Toda Trumpove čakre so se pri tem tako odprle, da se je vanj prelil ves Napoleon Hill.

Napoleon Hill je gurujsko knjigo Misli in postani bogat tako dobro prodal zato, ker je rekel, da so mu vse skrivnosti finančnega uspeha, ki so v njej, osebno razkrili Thomas Edison, Andrew Carnegie, Henry Ford, Alexander Graham Bell in drugi megauspešni Američani, bogovi ameriškega sna. Zlagal se je. Do Edisona, Carnegieja, Bella, Forda in drugih vrhov ni nikoli prišel. Toda knjigo je brendal z njihovimi imeni.

Lagal je o vsem, tudi o tem, da je bil osebni svetovalec predsednikov Woodrowa Wilsona in Franklina Delana Roosevelta (in da si je izmislil Rooseveltovo frazo: »Strah nas je lahko le strahu samega«). Stalno je tržil svoj brend, stalno je bujno pretiraval, stalno se je samopromoviral in stalno se je megalomansko napihoval. Stalno se je zadolževal, a dolgov ni odplačal. Stalno je ustanavljal podjetja, ki jih ni mogel prehvaliti, a končeval v bankrotih. Stalno je lansiral nove produkte, ki pa so se vedno znova sifižili. Stalno je prodajal meglo in grozil s tožbami.

Na vsak način je hotel biti slaven – noben šarlatanski trik mu ni bil tuj. Bil je serijski lažnivec, serijski prevarant in serijski nategovalec, a se je vedno izmazal. Stalno je nekaj oglaševal, a vedno zavajal. Stalno je napihoval svoje številke in svojo vrednost. Stalno se je delal bogatejšega, kot je bil. Ustanovil je univerzo (Automobile College of Washington), ki naj bi študente pripeljala do bogastva (»Študij vas bo pripravil na to, da boste v enem letu zaslužili 4800 dolarjev«), a se je izkazalo, da gre za čisto goljufijo (študentje so mu plačevali, da bi na koncu delali v neki avtomobilski tovarni!). Ustanavljal je dobrodelne organizacije, s katerimi pa je polnil le svoje žepe.

Živel je dekadentno, si kupoval drage avtomobile in palače, se ločeval in znova poročal, trosil grandomanske ideje in oznanjal, da uspešnega podjetnika najbolj stimulira seksi tajnica. Ni bilo denarja, ki ga ne bi hotel oprati. Laskal je Kukluksklanu. Svoje programe in svoj brend je dajal v zakup. Investitorje je zmamil, da so zgradili razkošno palačo, »Kolonijo uspeha«, v kateri naj bi bogataši ob lagodnem življenju in privilegirani klubski atmosferi okušali tudi magičnost njegovega nenadjebljivega brenda in še bolj bogateli. Kandidiral je za kongres – in hotel kandidirati za ameriškega predsednika.

Šele Donald Trump je Napoleona Hilla pripeljal v Belo hišo, a v Belo hišo je prišel po Hillovih sledeh. Počel je to, kar je počel Hill. Laži, prevare, zavajanja, zadolževanje, bankroti, propadli biznisi (npr. limuzine »Trump Golden Series«), grožnje s tožbami (Trump je bil v zadnjih 30 letih vpleten v 3500 pravnih sporov, poroča USA Today), brendiranje, licenciranje svojega imena, prodajanje megle, lažno oglaševanje, obljubljanje donacij, ki jih potem nikoli ni bilo, lažne dobrodelne organizacije, lažna univerza, ki jo je napoleonsko oglaševal: »Na Trumpovi univerzi poučujemo uspešnost. Za to namreč gre – za uspešnost. Tudi vam se bo to zgodilo. Imeli bomo fenomenalne profesorje in asistente – uspešne, fenomenalne ljudi s fenomenalnimi možgani. Imeli bomo najboljše med najboljšimi. Vse te ljudi sem lastnoročno izbral.« In kdo so bili ti »fenomenalni ljudje s fenomenalnimi možgani«? Kot pravi Trumpov biograf David Cay Johnston (Donald Trump: Resnica o poti na vrh): eden je upravljal lokal s hitro hrano, druga dva sta bila v osebnem stečaju in tako dalje. Ljudje – depresivni, recesijski, postkrizni, obupani – so mu nasedli tudi med predvolilno kampanjo, ker so verjeli, da res obvlada »umetnost poslovanja« in da bo vsak, ki bo kupil kaj njegovega in okusil slast njegovega brenda, zanesljivo obogatel.

Trump republikancem, ki imajo v obeh domovih kongresa večino, tako dobro služi, da ga ne nameravajo odstaviti.

Na svojih predvolilnih shodih je tržil svoja podjetja in svoje produkte, tudi svoje motivacijske priročnike za hitro bogatenje, recimo Umetnost poslovanja. Zdelo se je celo, kot da je kandidiral prav zato, da bi prodal čim več svojih priročnikov, s čimer pa je le implementiral veliko poslovno idejo Napoleona Hilla, ki je hotel lansirati veliki natečaj, v katerem bi vse ameriške dijake pozval, naj pošljejo svoje predloge za film, ki bi bil posnet po Zakonu uspeha, njegovem motivacijskem priročniku (ki se je slabo prodajal). Avtorji najboljših predlogov bi dobili štipendije, Hill pa bi obogatel, saj bi moral vsak dijak, ki bi hotel sodelovati, kupiti njegovo knjigo.

Na koncu se je odločil, da tega vendarle ne bo storil – ustrašil se je, da bi ga zaradi preočitne prevare sodno preganjali. Trump ni bil nikoli tako malenkosten. Imel je boljše odvetnike in višji proračun, zato je lahko počel, kar je hotel. Še vedno lahko počne, kar hoče, le da zdaj odvetnikov in proračuna ne potrebuje več – ker ima imuniteto.

Pri Trumpovih

Pri Trumpovih se vsak dan zgodi kaj novega – čezmernega, šokantnega, škandaloznega. En dan izvemo, da je razkošno jet-set stanovanje za velike denarje – 16 milijonov dolarjev – nedavno prodal nekemu Kitajcu, povezanemu s kitajsko vlado. Drugi dan izvemo, da mu je Kitajska odobrila zaščito še šestih blagovnih znamk, tako da bodo njegovi posli na kitajskem trgu še bolj cveteli, saj ima na Kitajskem registriranih ali odobrenih že 131 blagovnih znamk. Tudi za kondome in eksploziv. Kar pa je logično: Kitajske ne razglaša več za tatico ameriških delovnih mest in stvariteljico mita o podnebnih spremembah. Quid pro quo. Tretji dan izvemo, da so kitajski delavci, ki izdelujejo artikle Ivanke Trump, izredno slabo plačani in da delajo v zelo težkih, nevzdržnih pogojih. In seveda, tudi Ivankinim blagovnim znamkam na Kitajskem serijsko prižigajo zeleno luč. Četrti dan izvemo, da so indonezijski delavci, ki izdelujejo Ivankine artikle (modna oblačila), še slabše plačani, celo tako zelo slabo, da sploh ne morejo živeti s svojimi otroki, in da delajo v mizernih, ponižujočih pogojih, saj se utapljajo v neplačanih nadurah, mobingu in psovkah (»Opice!«) – le ženske dobijo bonus, če delajo tudi »tiste dneve«. Hej, mar ni Trump napovedal vojne vsem tistim, ki ameriško proizvodnjo selijo v tujino, recimo na Kitajsko?

Peti dan izvemo, da na spletnih straneh ameriških ambasad oglašujejo Trumpov klub Mar-a-Lago. Šesti dan izvemo, da tuje delegacije, ki pridejo v Washington, spijo v Trumpovem hotelu (ter da so savdski lobisti v Trumpovem hotelu »pustili« 270.000 dolarjev, in to tik preden je Trump Savdski Arabiji obljubil za 11 milijard orožja). Sedmi dan – ja, Trumpi ne spijo – pa izvemo, da Nicole Kushner Meyer, sestra Jareda Kushnerja, Ivankinega moža ter Trumpovega zeta in svetovalca, na Kitajskem prireja poslovne evente, na katerih kitajskim investitorjem v zameno za investiranje v jet-set gradbene projekte družine Kushner – predvsem v dva nebotičnika v New Jerseyju – ponuja zelene karte. Pri tem se sklicuje na svojega brata, Jareda, ki je bil do odhoda v Belo hišo direktor družinskega podjetja. »Ta projekt meni in moji družini veliko pomeni,« je rekla, poroča Guardian, in poudarila, da je Trump ta, ki odloča o zelenih kartah. »Investirajte pol milijona dolarjev in preselite se v Ameriko,« piše v promocijski brošuri, na spletni strani pa: »Število mest je omejeno. Čim prej se prijavite!« Takšni škandali bi prejšnje ameriške predsednike že zdavnaj odpihnili. To, da Trump še vedno stoji in da se celo vse bolj vneto in odkrito in obsceno in neženirano okorišča s predsedniškim položajem, govori o tem, kako hitro se danes – v postresnični dobi non-stop novic – škandali normalizirajo, s kakšno lahkoto ljudje sprejemajo avtokracijo, oligarhijo, korupcijo, nepotizem in klientelizem in kako nemočna je demokracija, ki ni pričakovala, da bo ameriški predsednik kdaj postal Napoleon Hill.

Trump, ki je nedavno v slogu Vladimirja Putina poskrbel, da so ljudje v živo spremljali sejo vlade, na kateri so mu ga ministri dobesedno vlekli (osladno so ga slavili ter se mu zaobljubljali in zahvaljevali za čast, da mu lahko služijo, ipd.), je v tako kratkem času zagrešil toliko škandalov, afer in stupidnosti, da se zdi, kot da je v Beli hiši že večno – Trump je »immortal baby«, ki ga je napovedovala Kraljevska bratovščina metafizičnih mojstrov. Odprli so časovno kapsulo – in ven je padel Trump, prepričan, da lahko s svojimi mislimi premika nebotičnike (postaneš predsednik in že ti v Argentini izdajo dovoljenje za izgradnjo stolpa), regije (ko je iz Savdske Arabije pripotoval v Izrael, je rekel, da se je »pravkar vrnil z Bližnjega vzhoda«) in podnebje (podnebne spremembe so potegavščina). Samo vizualiziraš – in Amerika je spet velika!

Največja zarota v zgodovini

Pravosodno ministrstvo je imenovalo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, ki naj bi preiskal Trumpove predvolilne povezave s Kremljem, a kot kaže, bo svojo preiskavo precej razširil, tako da naj bi preiskoval tudi Trumpovo oviranje pravice ter Trumpove povezave s korupcijo, mafijo in pranjem denarja. Trump je to označil za »lov na čarovnice«, obenem pa napovedal, da bo Muellerja preprosto odstavil. Kot da je predsedniški mandat le nova sezona resničnostnega šova Vajenec, v katerem je vpil: »Odpuščeni ste!« Ironija ameriške pravne države je v tem, da predsednik – pač Trump – lahko odstavi posebnega preiskovalca. Kar bi v tem primeru pomenilo, da bi odstavil posebnega preiskovalca, ki preiskuje njega samega – Trumpa! Toda Trump posebnega preiskovalca ne more neposredno odstaviti, ampak mora ukaz o njegovi odstaviti posredovati pravosodnemu ministru, kar pa bo nemogoče – pravosodni minister Jeff Sessions se je iz preiskave samoizločil, ker je vanjo tudi sam vpleten. Ja, tudi on je imel tajne »neprimerne« stike s Kremljem.

Republikanci in demokrati si ne želijo, da bi Trump preživel, temveč da bi preživelo Trumpovo znižanje demokracije, da bi preživel brend omejene, degradirane, vitke demokracije.

Nič hudega: bo pa Trump ukaz o odstavitvi posebnega tožilca posredoval namestniku pravosodnega ministra Rodu Rosensteinu. Spet ne bo šlo: Rosenstein je namreč ta, ki je posebnega preiskovalca imenoval. In to proti Trumpovi volji. Rosenstein ne bo odstavil posebnega preiskovalca, ki ga je pravkar sam imenoval. »Ne vidim razloga za njegovo odstavitev,« je rekel. Razlog več, da ga Bela hiša že poziva, naj se samoizloči iz preiskave, češ da je prav on Trumpu pripravil argumentacijo za odstavitev direktorja FBI Jamesa Comeyja, ki je sploh pripeljala do imenovanja posebnega preiskovalca.

In kaj če se Rosenstein res samoizloči iz preiskave? Nič hudega: bo pa Trump ukaz o odstavitvi posebnega tožilca posredoval najvišje postavljeni osebi pravosodnega ministrstva. To pa je Rachel Brand, resda malo znana, a zelo konservativna pravnica. Ja, republikanka, ki se vedno odloča konservativno. Ha! Kako to, da bo o tako pomembni zadevi odločala tako nepomembna pravnica? Kdo je sploh določil to čudno hierarhijo odločanja na pravosodnem ministrstvu? Ustava? Kongres? Ne – Trump! Novo hierarhijo odločanja na pravosodnem ministrstvu – »order of succession« – je določil 31. marca, in sicer z izvršnim poveljem, ki ga ni nihče opazil, ker so se vsi ukvarjali z njegovimi bolj »eksplozivnimi« izvršnimi povelji.

Namesto da bi Trump, ki menda vsak dan ure in ure bulji v televizijski ekran ter ponavlja »Nisem predmet preiskave«, zavaroval neodvisnost pravne države, si jo je avtokratsko podredil. V slogu Putina, Erdogana in savdskega kralja. Savdskega kralja? Ne pozabite, kako arogantno se je obnašal Trump, ko se je v Evropi motal med demokratično izvoljenimi voditelji evropskih demokracij – in kako servilno in ljubeče se je obnašal na Bližnjem vzhodu, ko se je motal med avtokrati in despoti. V avtokracijah se počuti bolje kot v demokracijah.

Demokracija je neznosna: od njega terja igro po pravilih. Od njega terja spoštovanje zakonov. Od njega terja plačilo davkov. In tako dalje. Ja, demokracija ga dela le paranoidnega. Še huje: v demokraciji vidi zaroto. Nič čudnega, da se prikazuje kot žrtev zarote (»največjega lova na čarovnice v ameriški politični zgodovini«), ki da jo je skovala »globoka država« (tajne in obveščevalne službe, deli pravosodnega in zunanjega ministrstva), da bi ga odstavila – in preiskava, ki jo vodi Robert Mueller, je le del te zarote, zato ga je treba odstaviti, saj ogroža demokracijo. Demokracija je rešena, ko ima predsednik – pač Trump – spet brezmejno »unitarno« oblast in ko demokracija postane njegova blagovna znamka.

Kar pa niti ni težko, če pomislite, da se je prvič zgodilo, pravi Naomi Klein v knjigi No Is Not Enough: Resisting Trump’s Shock Politics and Winning the World We Need, da je »ameriški predsednik povsem komercializirana globalna blagovna znamka«. Trump »ne igra po pravilih politike, temveč po pravilih brendiranja,« je rekla v nedavnem intervjuju (Democracy Now!).

Mnogi mantrajo: če bi dal Trump zdajle odstaviti posebnega preiskovalca, bi bila to popolna norost, saj bi s tem izgubil kredibilnost. Nehajte! Prvič, Trump ni bil izvoljen zaradi svoje kredibilnosti ali racionalnosti, temveč prav zaradi svoje iracionalnosti, zaradi svoje primitivnosti, zaradi svoje norosti, zaradi svoje »disruptivnosti« – ker je torej etablirani, elitni politiki kvaril igro. In drugič, to ne bi bila ne njegova prva ne njegova zadnja »popolna norost«. Njegove »popolne norosti« se itak hitro, tako rekoč avtomatično normalizirajo.

Doktrina šoka

Tudi ameriški predsednik Richard Nixon je dal v času afere Watergate odstaviti posebnega preiskovalca, kar je samo preiskavo afere Watergate potem upočasnilo in zavleklo. Od vloma v kompleks Watergate, v katerem je bil nastanjen štab Nacionalnega komiteja demokratske stranke, do Nixonovega odstopa sta minili dobri dve leti.

Če bo Trump odstavil posebnega preiskovalca, se bo preiskava afere Russiagate (in Trumpovih finančnih afer) prav tako upočasnila in zavlekla, a to niti ne bi nikogar kaj prida motilo, niti demokratov niti republikancev. Oh, in medijev tudi ne – Trump je pač predober za ratinge. Zakaj bi ga spustili iz rok? Kot pravi ameriški politolog Mel Gurtov (CounterPunch): demokrati in republikanci se ne strinjajo o ničemer, razen o tem, da je treba Donalda Trumpa ohraniti na oblasti.

Trump republikancem, ki imajo v obeh domovih kongresa večino, tako dobro služi (na izpraznjeno mesto vrhovnega sodišča je imenoval konservativca, odpravlja ObamaCare, muslimanom prepoveduje vstop, ilegalne priseljence izganja, noče sprejeti beguncev, prepovedal bi splav, bogatim znižuje davke ipd.), da ga ne nameravajo odstaviti, ravno nasprotno; v Beli hiši ga hočejo obdržati čim dlje, da bodo lahko uzakonili čim več svojih predsodkov in Ameriko zasukali čim bolj na desno. Pozivi k impeachmentu jih ne ganejo, posebni preiskovalec ni v njihovem interesu. Dlje ko je Trump na oblasti, bolje za njih.

Tudi demokrati podpirajo Trumpa, le da zaradi drugih razlogov: dlje ko bo v Beli hiši, več napak, škandalov in norosti bo zagrešil. Več napak, škandalov in norosti ko bo zagrešil, bolj bo škodil republikancem. Bolj ko bo škodil republikancem, večje možnosti bodo imeli demokrati, da naslednje leto na kongresnih volitvah osvojijo večino v obeh domovih kongresa – in potem Trumpa odstavijo. Zdajle ga še ne morejo: če bi ga, bi novi predsednik postal podpredsednik Mike Pence, konservativni, uglajeni, pravoverni republikanec, ki ne tvita in ki bi lahko – vsaj na republikansko volilno bazo in morda celo na večji del Amerike, ki hoče le mir – deloval katarzično, tako da bi demokrati na kongresnih volitvah spet izviseli. Da bi Trumpa odstavili zaradi opravilne nesposobnosti (25. amandma ustave), kar terjajo številni psihiatri, prav tako ne pride v poštev – na oblast bi spet prišel Pence. Če torej vprašate demokrate, potem naj se preiskava vleče čim dlje, pozivi k impeachmentu pa jih ne ganejo. Prezgodaj je še, pravijo. Logično.

Trumpa je treba razumeti v duhu »doktrine šoka«: zaradi Trumpa bodo lahko politične elite izpeljale vse tisto, česar prej – pred Trumpovim šokom – niso mogle.

Tožilca Marylanda in Washingtona (D.C.) tožita Trumpa – zaradi okoriščanja s predsedniško funkcijo. To najavlja tudi tožilec New Yorka. In to najavljajo tudi nekateri demokratski kongresniki. To je že storila organizacija Citizens for Responsibility and Ethics in Washington (CREW). Vsi ga tožijo zaradi okoriščanja s predsedniško funkcijo – in vsi se sklicujejo na prvi in drugi člen ustave (»Emoluments Clause«). A koga to briga?

Oboji, republikanci in demokrati, potrebujejo Trumpa. Če bo en passant demontiral demokracijo, znižal njene standarde, toliko bolje – ko ga ne bo več, bodo lahko mirno prakticirali to omejeno in degradirano obliko demokracije. Dlje ko bo v Beli hiši, bolj se bo ta omejena, degradirana, vitka oblika demokracije normalizirala. Bolj ko se bo normalizirala, lažje jo bodo uporabljali. Lažje ko jo bodo uporabljali, lažje bodo vladali. Ameriške politične elite so potrebovale norca, da bi jim pripravil teren za lažje in enostavnejše vladanje.

Trumpa je treba razumeti v duhu »doktrine šoka«, ki jo je pred leti lepo orisala Naomi Klein: zaradi Trumpa, ki je šokiral Ameriko in demokracijo, bodo lahko politične elite izpeljale vse tisto, česar prej – pred Trumpovim šokom – niso mogle. V času hudega šoka – hude katastrofe, hude krize, hudega kaosa ipd. – »to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno,« je poudarjal ekonomist Milton Friedman, guru neoliberalne ideologije. Dokler je družba še šokirana, zmedena in dezorientirana, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej – pred katastrofo – oklepala. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih »reformirali«. In pretiravanje tu nikoli ne škodi. »Druge priložnosti morda ne bo,« je rekel Friedman.

Neoliberalizem, ki izključuje vse druge sisteme in vse konkurenčne ideologije, je nevaren, ker za svojo izpolnitev nujno potrebuje kataklizmo, ker torej za izpolnitev svojih sanj o čistem kapitalizmu – kapitalizmu brez motenj, socialnih obveznosti in državnih vmešavanj, kapitalizmu, ki ga ne bi nič več vezalo in utesnjevalo, kapitalizmu kot »nebeškem kolesju« in »umetnini« – nujno potrebuje šok, politični teror. In Trump, za katerega je njegova svetovalka Kellyanne Conway, sicer izumiteljica »alternativnih dejstev«, rekla, da bo »v sistem injiciral šok«, je natanko to: izbrano orodje neoliberalnega kapitalizma katastrofe.

Ne, republikanci in demokrati si ne želijo, da bi Trump preživel, temveč si želijo, da bi preživelo Trumpovo znižanje demokracije, da bi torej preživel Trumpov brend omejene, degradirane, vitke demokracije, ki bo političnim elitam omogočala okoriščanje s političnim položajem, finančnim elitam pa okoriščanje s političnimi elitami.