Andrej Rozman Roza, predsedniški kandidat

»Grozno je gledati, kako državo zajema depresija in mladi v njej ne vidijo perspektive zase, politika pa se prereka o kosteh in izčrpava javno lastnino«

Minulo sredo je kandidaturo za predsednika Slovenije, volitve bodo letos novembra, napovedal književnik, prevajalec in gledališčnik Andrej Rozman Roza. Mojster pisne in žive besede, prejemnik najpomembnejših nagrad za književnost, pravi, da se je v boj za predsedniški stolček vključil, da bi vrnil funkcijo najvišjega državnika tistemu, ki mu pripada: ljudstvu. Če so se politične stranke oddaljile od ljudi in v resnici ne zastopajo interesov večine, bi se moral po Rozmanu vsaj predsednik jasno postaviti na stran ljudi in spregovoriti o njihovih resničnih težavah, strahovih in upanjih. Za zgled ustrezne predsedniške drže ponuja v premislek ravnanje pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki je leta 2006 domačine Ambrusa, ki so tik pred božičem zahtevali izselitev Romov, retorično vprašal: »A ste vi ljudje? Ali kaj ste?« Po Rozmanu se je Drnovšek »iz politika spet prelevil v človeka. S svojo spremembo je na novo opredelil predsedniško funkcijo in nakazal, kako bi moral ravnati predsednik,« zlasti takrat, ko so ogroženi pripadniki najranljivejših družbenih skupin.

Rozman pravi, da bo kandidiral kot predstavnik civilne družbe. Kot njen glas in kot državljan, ki hoče v politiko vnesti razprave o resničnih problemih ljudi. Da bi poudaril, da govori v imenu ljudstva, si je za vodilo svoje kampanje izbral geslo »Mi imamo moč«, torej slovenski prevod naslova pesmi Joan Baez We shall Overcome. Kot predsednik si bo prizadeval za udejanjanje politike štirih S-ov, saj mora biti Slovenija (S)odobna, (S)ocialna, (S)olidarna in (S)uverena. V svojem manifestu, ki ga je predstavil v sredo na tiskovni konferenci, pa je že nanizal »osnovne zahteve, ki jih imam do svoje države in sem se o njih pripravljen pogovarjati toliko časa, dokler se ne uresničijo«.

V vabilu na tiskovno konferenco ste zapisali, da ste se odločili za kandidaturo za predsednika RS, ker vam ne preostane nič drugega, saj v »nasprotnem primeru nihče od kandidatov ne bo zastopal interesov, ki niso zgolj moji«. Kaj to pomeni?

Na državo bi morali biti ponosni ali se vsaj ne sramovati njenih dejanj. Toda naša država mi daje neprijeten občutek, da v resnici ne deluje, kot bi morala. Sprejela je številne politične in strateške napake, ki jih mora nato popravljati civilna družba. Tudi s posledicami begunske tragedije se v glavnem ukvarjajo pripadniki civilne družbe, čeprav je zanjo kriva tudi naša politika, ki je v državah, od koder prihajajo begunci, sodelovala kot članica Nata v nespametnih vojaških operacijah. Če smo že članica te zveze, bi morali vztrajati, da v dva odstotka BDP-ja, ki naj bi ju po zahtevah našega ameriškega zeta namenili za obrambo, vključimo tudi stroške popravljanja posledic napačnih odločitev zveze, ki so povzročile nastanek Islamske države in množice beguncev.

V vabilu izpostavljate še svoje prizadevanje za udejanjanje »ničodstotne revščine«, »ničodstotno onesnaževanje okolja« in »ničodstoten davek na knjige«. Uresničitev teh zahtev seveda pomeni korenite družbene spremembe, ki jih ni mogoče izvesti čez noč. Katere zahteve iz vašega manifesta pa je mogoče uresničiti tukaj in zdaj?

Marsikaj bi se dalo hitro urediti. Zelo narobe se mi zdi, da ima javna televizija oglasna sporočila. Zdi se popolnoma nesprejemljivo, da javni zavod omogoča oglaševanje izdelkov, ki nagovarjajo otroke. Javna televizija bi morala ponujati le vsebine, ki so v interesu javnosti, politika in kapital ne bi smela vplivati na njen program. Jezi me, da morajo imeti po zakonu vse šole telovadnice, ne pa tudi prostorov, namenjenih kulturnim prireditvam. Ta zakon je mogoče spremeniti. Vsaka šola potrebuje oder, kjer se učenci naučijo javnega nastopanja. Osnovne šole je treba prenoviti z več kulturnimi vsebinami, za kar jim morajo biti na voljo sredstva za prostore, učitelji in oprema za ustvarjalno umetniško vzgojo. Gre za prihodnost naših otrok. V tem kontekstu se mi zdi nujno zagotoviti brezplačnost vrtcev. V svojih zahtevah sem izpostavil še, da bi se morala Slovenija, ki je zamudila priznanje Palestine, zavzeti za odpravo apartheida v Izraelu. Kot majhen narod smo bili vedno solidarni z majhnimi. Tudi vsebina naše himne govori o tem, da si želimo miru in svobode za vse narode. To bi moralo biti vodilo naše zunanje politike. Od države pa pričakujem tudi, da status marihuane izenači s statusom, ki ga uživa alkohol. Glede na njene zdravilne učinke je čas, da se povsem legalizira. Grozljivo je, da morajo obstajati skrivne proizvodnje zdravil. A tudi rekreativno uporabo marihuane je treba legalizirati z enakimi omejitvami, kot jih ima alkohol, saj njena kriminalizacija ni medicinska, ampak politična odločitev. Tako je stigmatizirana določena kultura, ki si tega z ničimer ne zasluži. Čimprejšnja legalizacija, do katere v svetu počasi prihaja, bi bila za nas koristna tudi zato, ker imamo vse možnosti in tudi znanje za proizvodnjo te rastline in bi bilo zares neumno, če bi jo morali celo za medicinsko uporabo uvažati iz Češke ali Kanade.

Da predsedniško mesto pripada civilni družbi, sem prepričan zato, ker je v naši strankokraciji predsednik edina funkcija, ki se lahko kolikor toliko uspešno postavi na stran ljudstva. Razen predsednika ljudstvo v parlamentarnem sistemu sicer lahko izbira le med pripadniki politične oligarhije, ki sicer, ko gre za njihove interese, pozabi na medsebojne idejne in politične razlike. To je bilo nazorno videti ob referendumu za članstvo Slovenije v zvezi Nato, ko so Zveza borcev, vse verske skupnosti in vse pomembne stranke družno silile ljudstvo v zvezo in ga z vsemi možnimi sredstvi prepričevale, da alternative članstvu ni. Zdaj pa naš vojaški predsednik Trump odloča, v katero godljo se bomo še zapletli.

Kot predsednik se hočem pogovarjati o naši odgovornosti do beguncev, o vse večji domači revščini, ki so jo povzročili tisti, ki dobivajo neverjetno veliko proračunskega denarja – strankarski politiki.

Nastopate torej kot neodvisni kandidat. Spomnim pa se, da ste pred nekaj leti v nekem intervjuju dejali, da v »bistvu ne bi delal za nobeno stranko, razen za Združeno levico. V njih še zmeraj verjamem in to je pomembno«.

No, zdi se mi, da se je tudi Z druže na levica malce utrudila, odkar sem ji izrazil podporo. Res je, kandidiram kot neodvisni kandidat. S sloganom »Mi imamo moč« želim kot kandidat civilne družbe vnesti v politične razprave teme, ki ne najdejo poti v politiko. Ne gre samo za moje zahteve, temveč zahteve širše civilne družbe. Seveda pa komaj čakam, da se bo pojavila stranka, ki bo zastopala moje interese. A od etabliranih strank ne pričakujem ničesar, ker se še zmeraj vrtijo okrog druge svetovne vojne. Težava je v tem, da so po osamosvojitvi Slovenije dediči partizanov sramežljivo zatajili revolucijo in krivde za povojne poboje niso upali razčistiti v sodnem postopku, upravičevanje kolaboracije s partizanskimi zločini pa je postalo nekaj normalnega. A odločno je treba povedati, da brez NOB ne bi imeli današnje države. Priborili so nam jo partizani s pomočjo ruske vojske in zahodnih zaveznikov. Priborili so nam krepak del naše današnje »kokoške«, tudi morje. Komunistična oblast pa nam je prinesla tudi marsikaj naprednega, recimo žensko volilno pravico in kinematografijo. Konec osemdesetih je postajala tudi vse bolj liberalna. A ljudje smo si očitno najbolj želeli tujih trgovin, in dobili smo jih.

V osamosvojitveni vojni so Slovenci pozabili na razlike in se prvič v zgodovini bojevali složno. Pa vendar se je tudi v spomin na to obdobje zalezel nekakšen grenak priokus. Je to zares le zato, ker samostojna država v očeh mnogih ni izpolnila pričakovanj?

Res je, da so nekateri drugo svetovno vojno izkoristili, da bi si v novem sistemu zagotovili nedotakljiv položaj, vendar smo v socializmu vendarle gradili družbo, kjer naj ne bi bilo revščine. Tudi desetdnevno vojno so nekateri izkoristili, da bi bili v novem sistemu nedotakljivi, vendar je povedno, da v primerjavi z drugo svetovno vojno osamosvojitvena ni dala nobenih junaških zgodb, vsaj ne takšnih, ki jih državljani za svoje domoljubje potrebujejo. Slovenija od osamosvojitve počasi razpada. Lep dokaz za to je katastrofalno stanje ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je srce javnega transporta Slovenije. Danes sta postaji v slabšem stanju kot v prejšnji državi. Še vedno s Kolodvorske ni podhoda ali nadhoda in potniki pred semaforjem čakajo 78 sekund za 12 sekund zelene. Tam, kjer bi lahko stal nadhod, pa stoji kip generala Maistra na konju.

Boj za predsedniški stolček so v zadnjih tednih napovedali tudi ljudje s slovenske estrade. Eksotiki iz pop kulture na političnem prizorišču seveda niso nov pojav, a po sodbi ljudi takšne kandidature razvrednotijo funkcijo predsednika države. Kdo je razvrednotil funkcijo najvišjega državnika, da se zdi, da lahko za ta položaj kandidira vsak? Očitno bi nekateri storili vse, tudi kidali hlev, če bi se s tem delom, ki ga morajo seveda ovekovečiti kamere, prikupili volivcem.

Predsedniška funkcija je razvrednotena toliko, kolikor sta razvrednotena celotna slovenska politika in država. Pahor je maneken, kar je mnogim všeč. Od predsednika pričakujejo lepo obleko, preprosto besedo in nasmeh. Danilo Türk je bil dober predsednik, a manjkal mu je ljudski pristop. Sicer pa raje vidim, da kandidirajo estradniki kot pa predstavniki strank, ki se s tem pripravljajo za parlamentarne volitve.

Ker potrebujem državo, na katero bi bil ponosen, se hočem kot predsednik pogovarjati o naši odgovornosti do beguncev, o vse večji domači revščini, ki so jo povzročili tisti, ki dobivajo neverjetno veliko proračunskega denarja – strankarski politiki. Mislim, da bi bilo prav in pošteno, da bi se stranke financirale zgolj s članarino. Grozno je gledati, kako državo zajema depresija in mladi v njej ne vidijo perspektive zase, politika pa se prereka o kosteh in izčrpava javno lastnino.

Kot majhen narod smo bili vedno solidarni z majhnimi. Tudi vsebina naše himne govori o tem, da si želimo miru in svobode za vse narode. To bi moralo biti vodilo naše zunanje politike.

V svojem manifestu opozarjate, da smo v tej družbi in državi na nizki ravni njihovega uveljavljanja. Tudi za begunce ste se zavzeli.

V Ljubljani in tistih krajih, kjer jim prebivalstvo ne nasprotuje, bi morali sprejeti čim več beguncev z Bližnjega vzhoda, tudi zato, ker sami nosimo del krivde za njihovo begunstvo. Sprejeti bi morali zlasti družine in otroke brez spremstva. Spoznal sem nekaj otrok, ki so s starši pribežali k nam. Tu živijo in že zelo dobro govorijo slovensko, tudi starši se trudijo in učijo, pribežali so iz Afganistana, kjer res ni varno, a jim mi vseeno ne damo azila. Zavzemam se za upoštevanje štirih S-ov: Slovenija bi morala biti (S)odobna, (S)ocialna, (S)olidarna in S)uverena. Uradno smo suverena država, v resnici pa se povsem podrejamo Američanom in se hkrati zanašamo na Nemce. Ne upamo razmišljati o tem, da bi bili v čim večji meri gospodarji svoje usode.

Večina političnih strank sicer še ni napovedala svojih kandidatov za predsednika. Ko bodo, bodo verjetno med njimi ljudje z obeh delov političnega spektra zagovarjali na zahodu prevladujoč ekonomistični diskurz in prakse v razvoju družbe, bolj ali manj prikrite za retoriko o socialni državi in človekovih pravicah. Kakšno razvojno vizijo ponujate vi? Kako si zamišljate prihodnjo slovensko družbo?

Morali bi se opreti na svoje moči, izkoristiti bogate naravne danosti in privabiti v državo sposobne ljudi, ki bi tukaj živeli, se vključili v družbo in bili pripravljeni prispevati svoje znanje za njen razvoj. Zagotoviti bi morali spodbudno okolje za razvoj malih podjetij in omogočiti sposobnim ljudem razvoj njihovih idej. Veliko več kot zdaj bi morali vlagati v kreativno umetniško ustvarjanje v osnovnih šolah. Odločno bi se morali postaviti po robu tudi birokratizaciji našega življenja in dela. Na področju kulture je pogubna, obrazci so vsako leto hujši, ob tem pa se ministrstvo za kulturo sploh ne zaveda, da je njegova prva naloga zadovoljiti kulturne potrebe družbe, ne umetnikov.

Uradno smo suverena država, v resnici pa se povsem podrejamo Američanom in se hkrati zanašamo na Nemce. Ne upamo razmišljati o tem, da bi bili v čim večji meri gospodarji svoje usode.

Marsikdo se sklicuje na zgodovinsko vlogo kulture in umetnosti pri osmišljanju slovenskega naroda in njegovi ohranitvi. Vi pa se zavzemate za družbeno vlogo kulture kot prostora refleksije o ključnih družbenih problemih. To je vidno tudi iz vašega Manifesta za kulturizacijo osnovnih šol, v katerem ste izpostavili svojo vero v »ritme rokenrol glasbe / kot kulturne preobrazbe, ki nas poganja v boljše čase«. Narodno-zabavna glasba potemtakem ne more zagotoviti napredka?

V svojem rokenrolu pravim »Nič nimam proti glasbi valčkov in polk, če s teksti ne poneumlja folk in če zarad vse večje ljudskosti ne propagira infantilnosti«. Problem narodno-zabavne glasbe zame ni glasba, temveč infantilen pogled na svet, ki se je prilepil nanjo. Že dolgo čakam, da se v njej pojavijo novi pesniki, od dosedanjih narodnjakov pa so mi všeč Avseniki in Henček, ki so imeli nekaj vzdušja, značilnega za rokenrol.

Narodno-zabavno sceno največkrat povezujemo s podeželjem, mesta pa naj bi bila bolj napredna, rokerska. Nekateri celo menijo, da se razmerje med podeželjem in mesti preslikava tudi na politično prizorišče s podporo nekaterim političnim strankam. V Sloveniji, majhni, kot je, takšna teza verjetno ne drži vode?

Res je. Mesto in podeželje sta dejansko dva različna svetova, a se med njima še dodatno spodbuja konflikt, saj ene stranke lažje nagovarjajo meščane in druge podeželane in v ta namen spodbujajo pri svojih volivcih čim več občutka ogroženosti od tistih drugih. Ker se podeželje urbanizira, se razlika najbrž počasi manjša. Največji problem je nepoznavanje. Pred nekaj leti sem v Buenos Airesu obiskal Slovence. Malo sem se jih bal, saj pri nas vlada občutek, da so tam še bolj zadrto maščevalni kot Rode. A tam je bil njihov nadškof, današnji »levičarski« papež Frančišek. Hitro smo našli skupni jezik tudi zato, ker smo ugotovili, da so nam obojim starši lagali o vojni. Ker smo pili heineken z veliko rdečo zvezdo, sem vprašal, ali je zvezda zaradi mene, a niso razumeli šale in so rekli, da to pijejo zmeraj. Njihov sveti Miklavž pa me je povabil na oder in me prosil, da vsej dvorani zrecitiram pesem Jeziknaš, ki jo pri nas eni vidijo kot norčevanje iz vere.

Kako bi se torej kot predsednik odzvali na umetno ustvarjene delitve, ki jih podpihujejo zlasti politiki z desnega političnega spektra?

Opreti se je treba na zgodovinska dejstva. Kot državljan čakam, da bo cerkev sprejela svoj del krivde za to, da je ljudi poslala v bratomorno vojno. Delitve pa ustvarjajo oboji, ker jih potrebujejo za svojo identiteto. Mislim, da je pri levih in desnih zelo malo konkretne vsebine in temu primerno toliko več borbenega duha in sovražnih čustev do nasprotne strani. Hkrati pa precej složno sodelujejo pri kadrovanju svojih in uničevanju javnega, recimo pošte in železnic.

Evropska unija bi morala biti zveza, utemeljena na vrednotah. Mednje sodi enakopravnost žensk, tudi njihova pravica do splava.

Evropska unija je bila po drugi svetovni vojni zasnovana na miru, sodelovanju in iskanju diplomatskih rešitev. Večina slovenskih političnih strank je naklonjena članstvu v EU, čeprav se zaveda problemov, ki jo pestijo: birokratizacija, pomanjkanje demokracije v njej in prežetost z neoliberalistično ideologijo in ravnanji. Za kakšno sodelovanje v EU bi se zavzemali kot predsednik Republike Slovenije?

V Evropski uniji bi morali zagotoviti enakopravno sodelovanje vseh držav članic in ohranjati evropske vrednote. V tem duhu bi se morale tudi države Višegrajske četverice odločiti, ali bodo sprejele evropske zaveze ali bodo šle na svoje. Ni treba, da smo v Evropi vsi enaki, toda Evropska unija bi morala temeljiti na istih vrednotah. Početje Madžarske, ki jasno izraža apetite po ozemljih sosednjih držav, zagotovo ni v duhu evropskih zavez k miru. Tudi znotraj Nata moramo biti v odnosu do Madžarske previdni, pa tudi do Italije, ki ima še vedno nekaj nostalgije po našem ozemlju. V Evropi je torej treba biti sicer zelo previden, a hkrati zavzeti suvereno držo in se povezovati s tistimi, s katerimi imamo skupne interese. Meni je zaradi politike nevtralnosti všeč Avstrija. Ravnanje naših politikov, ki so nas iz neuvrščenosti pahnili v vojaški blok, se mi zdi nesramno in sramotno. Bolj jih je skrbelo, kaj si bo mislila tujina, če bomo zavrnili članstvo v Natu, kot mnenja in počutja ljudi, ki jih zastopajo. Evropska unija bi morala biti zveza, utemeljena na vrednotah. Mednje sodi enakopravnost žensk, tudi njihova pravica do splava. Te vrednote in pravice bi morale veljati tudi za priseljenke iz drugih, zlasti muslimanskih držav. Lahko nosijo pokrivala, kakršna si želijo, toda temeljne pravice žensk, ne glede na vero, ne smejo biti kršene. Med glavne evropske vrednote sodita tudi pacifizem in razumevanje pomena, ki ga ima za družbo umetnost.

Prihodnji teden bo znana odločitev arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji in bo, kakršnakoli že bo, zagotovo spet zapletla odnose med sosedama. Pred leti ste izrazili ponos, da je Slovenija križišče kultur in jezikov in da ste »kot Slovenec ponosen na Italijane, Madžare, Nemce in Hrvate«. Bi tej misli sledili tudi kot predsednik RS?

Vsekakor. Toda to ne pomeni, da moraš biti ljubezniv in prijazen tudi do njihovih držav. Eno so namreč njihovi prebivalci in kultura, drugo pa je politika. Storiti je treba vse, da so meje med državami čim bolj odprte in do prebivalcev prijazne. V vseh sosednjih državah imamo svoje manjšine. To so ljudje, ki so pol naši in pol njihovi, kar nas s sosednjimi državami še dodatno povezuje. Hudo mi je za madžarsko Porabje, ki bi ob padcu železne zavese lahko postalo zelo slovensko, če ne bi mi gospodarsko uničili Prekmurja, zdaj pa se tam potomci Slovencev učijo nemščine, da dobijo službo v Avstriji. Konflikti s Hrvaško so absurdni ob dejstvu, da je hrvaška obala polna srečnih Slovencev. Kar se tiče izhoda na odprto morje, se mi zdi, da ga ne moremo ne imeti, in mi je glede arbitraže precej vseeno. Pomembneje se mi zdi, da imamo dobre odnose in ne obremenjujemo z njimi ljudi, ki niso nič krivi. Grozno se mi zdi, da meja deli zgodovinsko enoto, kot je Istra. V primeru, da bo ta meja zmeraj bolj zaprta, se mi zdi, da si Slovenija in Hrvaška zaslužita, da Istrani na koncu dobijo Avtonomno pokrajino Istro. Namesto delitev med narodi bi morali storiti vse, da se povezujemo kot ljudje. Čas je, da zapustimo romantiko in njene ideale, med katere spada tudi pretirano poveličevanje lastnega naroda, in se vrnemo k vrednotam razsvetljenstva.