Nasilna sprava

Nekateri evropski poslanci so dejavnejši od drugih. Nekateri se zavzemajo za trajnostni razvoj in jih zanimajo odgovori na težavna vprašanja prihodnosti, kot je recimo vprašanje varovanja okolja ali sobivanja v evropskem in širšem prostoru, drugi dajejo prednost drugim temam. Pri slovenskih evropskih poslancih ni nič drugače. Milana Zvera zanimajo (tudi) druge reči.

Na začetku leta je recimo predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu in vodji največje poslanske skupine v evropskem parlamentu Evropske ljudske stranke (EPP) Manfredu Webru predlagal, naj se v evropskem parlamentu postavi spominsko znamenje, ki bi »opominjalo na več kot 200 tisoč žrtev komunističnega genocida med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji«.

A ne glede na to, da je Zver član že omenjene najmočnejše poslanske skupine, za zdaj s pobudo ni uspel. Na njegov očitno širše neusklajeni predlog se je odzval tudi premier Miro Cerar in se odločil za prikaz nasprotnih dejstev, kot jih v pobudi navaja Zver. In Cerar ni bil edini, nasprotovanje takšnemu znamenju so Schulzu poslali iz združenja deportirancev in zveze borcev, pa tudi nekateri slovenski evroposlanci.

Schulz se je odločil, da zavrne Zverovo pobudo, s katero naj bi se še bolj delil slovenski narod, ali kot je zapisal: »Zato se mi ne zdi smiselno, da postavimo spominsko ploščo brez večinske podpore, vsaj brez podpore med Slovenci.« Zveru pa je priporočil, naj si prizadeva za čim širše soglasje o postavitvi spomenika, preden jo spet predlaga.

Zverova pobuda ni nič nenavadnega. Zadnja leta se na pobudo te ali one slovenske stranke s politične desnice ali njenih civilnodružbenih gibanj postavljajo vedno novi spomeniki žrtvam komunističnega nasilja, domobranstvu ali pa t. i. spravni spomeniki žrtvam ene in druge strani, prepogosto brez soglasja potomcev pokojnikov, ki so se borili na strani NOB. Najbolj znan primer tega je postavitev skupnega spravnega spomenika v Velikih Laščah, ki je bil postavljen navkljub nasprotovanju potomcev padlih partizanov, katerih imena je dal župan Velikih Lašč Anton Zakrajšek, član SDS, vklesati v kamen.

Takšno nasilno »spravo«, ki prej odpira 70 in več let stare rane, kot pa jih zapira, sicer odločno podpira predsednik republike Borut Pahor, ki se redno udeležuje odkritij takšnih spomenikov. Ko je bil še predsednik vlade, je državni zbor na njegovo pobudo sprejel zakon, ki zapoveduje postavitev spravnega spomenika v središču Ljubljane oziroma spomenika žrtvam vseh vojn, ki naj bi bil »ključni korak k dokončni spravi slovenskega naroda«. Spomenik bo Pahor v prihodnjih tednih lastnoročno slavnostno odkril.

Schulz, vsaj glede tega, očitno ravna precej bolj modro. Težko bi oporekali mnenju, ki ga zagovarja, naj spomeniki, vsaj v času, ko se postavljajo, uživajo večinsko podporo javnosti.