Oliver Pilić, vizualni umetnik

Pri dvaindvajsetih je našel svoje mesto, svojo metropolo, ko je »uletel« v New York. Svetovna prestolnica umetnosti, financ in mode ga je osvojila v šestih minutah, ali kot pravijo poznavalci tega mesta: nekdo pripada New Yorku nemudoma, drugi v petih minutah, tretji nikoli. Denarja je imel za slab mesec življenja, tako je v Harlemu stopil v enega izmed hostlov in vprašal, ali imajo zanj delo. Lastniki so si izmenjali nekaj pogledov in mu predlagali, da prevzame vodenje celotnega hostla sam, vse od recepcije do pospravljanja sob. Vzel je »job« in ostal v New Yorku eno leto. Ob vsem garanju je imel dovolj časa in energije, da je spoznaval mesto in srkal njegov »way of life« in seveda umetnost, ki se je kotila po galerijah in ateljejih. Ja, sodi med tiste, ki so utrip mesta takoj začutili kot svojega. Pripadnost New Yorku se še vedno kaže v njegovi umetnosti – vse od motivov, dinamike, aktualnih političnih tem in postopkov umetniške produkcije.

Ob vrnitvi v Evropo se je najprej vpisal na študij na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in nato nadaljeval s študijem vizualnih umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti (A.V.A.) v Ljubljani, kjer je diplomiral pri mentorju Miranu Moharju ter bil takoj po diplomi nominiran za nagrado skupine OHO. Prijavil je »visual gag«. Kuverto, v kateri naj bi poslal fotografije svojih del, je vlil v posebno maso in obarval z rumenim pigmentom. Očitno je bil gag komisiji všeč. Kmalu so se zvrstile razstave s pomenljivimi naslovi (npr. Etika spomina), uvrščen je bil tudi v umetniško zbirko Luciana Benettona – Imago Mundi (133 umetnikov iz 150 držav), letos je bil povabljen na mednarodni grafični trienale v Beograd in v Galeriji Miha Maleša v Kamniku je do konca septembra na ogled njegova razstava Začeti od začetka.

Kaj je tisto, kar ga trenutno zanima in je mogoče videti tudi na razstavi v Kamniku? Kot sam pravi, so se na akademiji A.V.A. »učili« sodobne umetnosti, in takrat je iskal svojo pot med slikarstvom, inštalacijami in provokativnimi objekti. Naenkrat pa je ponovno začutil staro veselje – grafiko. Navsezadnje je končal Srednjo šolo tiska in papirja in je tehnično dobro podkovan. Hkrati je seveda človek računalniške dobe in računalnik uporablja kot koristno orodje pri umetniškem ustvarjanju. Osnutke za grafike pripravi na računalniku in jih nato prenese na lesene plošče. Digitalno generirano podobo kar nekaj tednov z nožki in dleti vrezuje v les in nato, ko je matrica za grafiko končana, jo še nekaj deset ur ročno odtiskuje. Za ročni tisk uporablja tradicionalno japonsko orodje, imenovano baren, narejeno iz bambusa. Roka je tista, ki določa moč pritiska na papir. Z variiranjem pritiska se poigrava, da dobi želene učinke.

Že v času lanske ameriške predvolilne kampanje je naredil serijo desetih grafik – fiktivnih portretov. Tri od njih je v posebni izdaji Populizem, ki je izšla decembra lani, objavila tudi Mladina, predstavljajo pa ujemanje obraznih potez Trumpa in Hitlerja. Gre za šokantno serijo, ki skozi kopreno rastra ekranske slike kaže njun skupni obraz; to je prenesel na leseno ploščo v velikosti 70 x 90 cm, izdolbel in odtisnil na papir. Serija komentira značaj, postopke in dejanja aktualnega ameriškega predsednika ter populizem kot uspešno orodje zavajanja množic. Te serije grafik si doslej ni drznila razstaviti nobena slovenska galerija ali muzej. Vendar, v tem poletju in jeseni bo razstavljena v Galeriji sodobnih umetnosti v Celju na skupinski razstavi Vedno bom tu. Vedno.

Za samostojno razstavo v Kamniku pa je pripravil nov »ameriški sendvič« – ujemanje obraznih linij J. F. Kennedyja in Trumpa. A kot je bila odločitev za primerjavo Hitlerja in Trumpa upravičena prav zaradi izjav in dejanj slednjega, je primerjava s Kennedyjem bolj zagonetna. Sam jo pojasni takole: »Spet smo na robu jedrske vojne. V šestdesetih Prašičji zaliv, danes Rumeno morje.«

Grafike so tako perfektno izvedene, da gledalec najprej pomisli, da je to preprost računalniški print. Le dobro izurjeno oko opazi, da je lesorez, in šele pogled na izrezljano leseno matrico razkrije, da gre za grafiko in za nešteto ur dela in potočenih potnih srag. In zakaj se je sodobni umetnik odločil za najstarejšo grafično tehniko, če pa mu sodobna tehnologija omogoča udobnejše rešitve? Pravi, da poskuša upočasniti ritem, saj sodobni način življenja od nas zahteva, da drvimo skozi dan, srkamo množico informacij, ki jih v naslednjih sekundah že pozabimo: »Moji lesorezi so komentar digitalne produkcije podob. Zanima me paradoks, kako ekransko generirano sliko in fotografske efekte izvesti v zamudni klasični grafični tehniki. Bolj kot z (re)produciranjem podob v grafični tehniki se ukvarjam s procesom dela v določenem družbenem in političnem kontekstu. Izdelava podob v lesorezu, kot so jih delali pred stoletji, to me res ne zanima!«