Judit Polgar

Najprej so jo poznali kot čudežnega otroka: pri d e v et i h letih je v New Yorku igrala na odprtem turnirju, pri enajstih je premagala velemojstra, pri dvanajstih, ko so bili njeni vrstniki v šestem razredu, se je uvrstila med najboljših sto šahistov na svetu. Potem je bila znana kot ena od sester Polgar, ki so veljale za čudo: Zsuzsanna, Zsofia in najmlajša Judit so tekmovale na moških turnirjih, postale dvakrat zapored olimpijske prvakinje, in ko je George Bush, st. leta 1989 obiskal Madžarsko, se je sestal tudi z družino Polgar. Nato je razblinjala mit o moški superiornosti v inteligenci: pri petnajstih letih je zmagala na prvenstvu Madžarske pred legendarnim Portischem ter Saxom in Riblijem, kar ji je prineslo naziv velemojstrice, in to nekaj mesecev prej, kot je uspelo največjemu – Bobbyju Fischerju.

Pri sedemnajstih je v dvoboju premagala nekdanjega prvaka Spaskega, nato je padel svetovni prvak Karpov, na začetku tisočletja še veliki Kasparov, kar je bil edinstven primer: je edina ženska, ki je v kateremkoli športu v dvoboju premagala številko ena z moške lestvice. Nazadnje ji je uspelo preseči še feminizem, njen spol ni bil več kurioziteta, bila je zgolj eden izmed velikanov šaha s prepoznavno napadalno igro taljevskih kombinacijskih žrtvovanj, ko je za iniciativo z lahkoto žrtvovala kmeta in celo figuro: prišla je na osmo mesto ratinga FIDE, z madžarsko moško vrsto je bila dvakrat olimpijska podprvakinja, premagala je enajst svetovnih prvakov: od Smislova pa do Carlsena, od Botvinikove dobe ni premagala samo treh – Talja, Petrosjana in Fischerja, s katerimi se na tekmovanjih ni srečala. Potem pa je pri 38 letih končala šahovsko kariero.

V intervjuju je spregovorila o prvih letih, ko je igrala šah, o otroštvu brez šole, o olimpijski zmagi, ki je prekinila pol stoletja dominacije sovjetskih šahistk, o dvobojih s Spaskim in Karpovom, o skrivnostnem druženju s Fischerjem na začetku devetdesetih let, o sporu s Kasparovom zaradi popravljene poteze, o strategiji, s katero je zlomila urok Kasparova, o preobrazbi šaha iz kraljestva večurnega razmišljanja v desetminutne blitz partije in seveda o razlogih za umik s šahovskih tekmovanj.

Kaj je vaš najmočnejši spomin na začetek igranja šaha?

Stara sem bila pet let, ko me je mama naučila potez za vsako figuro posebej, imeli smo šahovski računalnik, s katerim sem igrala, spomnim se bloka, v katerem sem nastopila na otroškem turnirju in zmagala – za nagrado sem dobila magnetni šah.

Pri sedmih letih ste imeli že osebnega šahovskega trenerja. Ste hodili v šolo?

Obiskovala sem jo nekaj dni v prvem razredu in mogoče še kakšen dan v drugem. V šolo sem hodila samo opravljat izpite.

Ste kaj pogrešali šolsko druženje z vrstniki?

Nisem bila posebej odprtega značaja, rada sem bila doma s sestrama, ki sta bili starejši in sta poznali odgovore na moja vprašanja o šahu in zunaj šaha. Skupaj smo potovali, kar je bilo v tistih časih redkost in čarobno za ljudi, ki so živeli v socializmu; ni bilo kot danes, ko vsak potuje. Če pomislim, me nikoli ni grizla radovednost, kako bi bilo sedeti v šoli.

Kako dolgo ste se šolali z izpiti, ste se vpisali na fakulteto?

Ne, naredila sem srednjo šolo, pri dvanajstih letih sem tekmovala na olimpijadi, postala sem številka ena ženskega šaha, pri petnajstih sem bila že med prvih sto šahistov sveta, bilo mi je jasno, da ne bom imela časa za univerzo.

Nekoč so šahisti znali rusko, da so prebirali šahovsko literaturo. Je to za vas še veljalo?

Ja, naučila sem se brati šahovske publikacije, a v mojem času to ni bilo več ekskluzivno, je pa tudi Fischer znal in govoril rusko.

Bili ste čudežni otrok, deklica, ki je premagovala odrasle moške. Se spomnite prve zmage nad velemojstrom?

Zelo dobro, premagala sem Leva Gutmana, sovjetskega velemojstra, ki je emigriral v Izrael, potem pa še enkrat v Nemčijo. Stara sem bila enajst let, dvoboj je bil zelo zapleten, po njem pa sem izvedela, da je od jeze z glavo tolkel v steno dvigala. Mislim, da mu ni bilo lahko, ker ga je premagala deklica.

Leto kasneje, leta 1988, ste prvič nastopili na olimpijadi, kjer je bila prvi favorit Sovjetska zveza, ki je bila pol stoletja nepremagljiva, hkrati pa je iz Madžarske prišla banda treh najstnic iz družine Polgar. Kakšno je bilo razpoloženje v olimpijskem Solunu?

Ko smo prišle, so se novinarji razveselili, da bomo tri sestre zanimiva stranska zgodba prvenstva. Toda iz kroga v krog se je bolj kazalo, da nismo obrobna zgodba, ampak olimpijske prvakinje. No, že ko smo šle na pot, smo računale, da bomo zmagale, saj smo imele že visoke ratinge. Ampak šahovski poznavalci si niso bili na jasnem, ali bomo zmogle takšno tekmovanje, ali bomo kos takemu turnirju. Dobila sem dvanajst partij in oddala en remi. Čeprav smo v dvoboju premagale sovjetske šahistke, smo dobile zlato za pol točke, tudi z nekaj sreče. Ena njihovih igralk (Elena Ahmilovska, op. B. N.) je načrtovala, da bo po olimpijadi prebegnila v ZDA. Pred desetim krogom je bil prost dan in z bodočim možem Američanom sta šla na ameriško veleposlaništvo, to pa je videl neki novinar. Čeprav je načrtovala, da bo prebegnila šele po olimpijadi, je bila zaradi tega primorana oditi pet krogov pred koncem in tako so sovjetske šahistke zadnje partije igrale brez rezervne igralke. Bile smo sicer odlične, ampak malo sreče tudi moraš imeti.

Ste zato še enkrat odšle na olimpijado, da dokažete, da prvič ni bila sreča?

Ne, ampak se je izšlo še slabše. Na koncu smo imele enako število točk kot Sovjetska zveza. Oboje smo čakale, kako se bo končala partija na 67., nepomembni deski turnirja. Spet smo imele srečo in smo dobile zlato, toda to se mi je zdelo nepošteno, da prvak ne postane ekipa, ki je boljša od druge, temveč ta, ki z večjo razliko premaga slabše nasprotnike. To ni bil več izziv zame, potlej sem začela igrati na odprtih olimpijadah.

Ste na naslednji igrali že v moški reprezentanci?

Ne, v Manili leta 1992 pravila tega niso dopuščala, so jih pa spremenili in sem nastopila v Moskvi leta 1994 na prvi deski Madžarske.

Kako vam je ženskam uspelo, da ste začele igrati tudi na moških turnirjih? 

Formalno ni bilo ovir, saj so bili turnirji že v izhodišču odprti, so pa na njih že pred mano nastopale starejši sestri Zsuzsanna in Zsofia in tudi druge šahistke. Te so jemale odprte turnirje kot izkušnjo, da bi potem dosegale boljše izide na ženskih tekmovanjih. Osredotočena sem bila na igro samo, na to, kako izboljšati svoje igranje šaha.

Bi rekel, da se nimate ravno za feministko.

Ne, to je varljiva beseda, ki gre lahko v različne smeri. Kot boj za ženske pravice je zame premočna. Sama sem se vedno hotela boriti za enakopravnost žensk za šahovsko mizo, da lahko dosežejo čim boljši izid. V resnici mislim, da imajo moški in ženske vsak svoje mesto na svetu, da tu ne gre za vprašanje, kdo je boljši. Na stvari gledamo drugače, naj bo v šahu ali na potovanjih, težav se lotevamo drugače.

Kakšno je potem vaše žensko igranje šaha? 

Bolj ko se vzpe njaš po ravneh znanja, bolj prihajajo do izraza tvoje individualne lastnosti, razlika med moškim in žensko povsem izgine. Seveda ne morem reči, da obstajata ženski in moški šah. A obstajajo različne poti, kako priti do izida, kdaj naredimo obvoz, na koncu pa vendarle pridemo do istega rezultata. Ne vem, ali je šah področje, kjer bi lahko nazorno pojasnili moški in ženski princip.

Potem ko ste na turnirjih že premagovali velemojstre, ste pri štirinajstih letih zaigrali na državnem prvenstvu Madžarske, ene svetovnih velesil moškega šaha, in zmagali. Je bila to prelomnica v vaši karieri? 

Seveda, na Madžarskem je bilo do tedaj še vedno veliko dvomov glede mojega igranja zunaj ženskih turnirjev, tu pa sem se uvrstila pred Portischa, Saxa, Adorjana in dobila velemojstrski naziv. Dokazala sem, da sem enakopraven tekmec.

Leta 1988, ko ste imeli dvanajst let, ste premagali legendarnega Davida Bronštejna, nekoč pretendenta za šahovskega prvaka.

Ja, samo to je bil rapid.

Kako ste v osemdesetih letih gledali na Fischerja? 

Ha, bil je misterij, legenda, katere partije smo podrobno analizirali. Bil je človek, ki je postavil šah v središče svetovnega zanimanja. Sestra Zsuzsanna je začela igrati šah prav v času njegove rastoče slave.

Ste spremljali njegov dvoboj s Spaskim na Svetem Stefanu leta 1992?

Bilo je zelo nevarno zanj, saj je Spaski vodil v dvoboju, skoraj je izgubil že drugo partijo, a se je rešil s čudežnim remijem. Potem mu je nekako uspelo dobiti dvoboj.

Kako je bilo, ko je ta legenda pomladnega dne eta 1993 vstopila v vaš dom?

Bilo je že prej, konec leta 1992, po dvoboju s Spaskim na Svetem Stefanu smo odšle z očetom v kraj Kanjiža v Jugoslaviji in tam smo se srečali. Oče ga je prepričeval, naj pride v Budimpešto, in čez nekaj mesecev je res prišel in ostal kar nekaj let. Rad je imel toplice, hrano, lepo je užival.

Ampak vi ste z njim igrali šah.

Ja, bil je bolan, obseden s prepričanjem o predhodno dogovorjenih izidih dvobojev, o skritih dogovorih med Rusi in Židi. Vedno je hitel z dokazovanjem svojih domnev. Skupaj smo analizirali partije, z njim, ena na ena, nismo nikoli igrale.

Nikoli?

Leta 1993 so po šahovskem svetu krožile govorice, da bo po dvoboju s Spaskim igral z menoj, in Fischer je potem rekel: če tako pravijo, potem bova pa takrat prvič igrala. Ali je bil to izgovor zanj, ke se je bal, da bi morda izgubil, ali je bila to le njegova drža, tega ne bom nikoli izvedela.

Premagala sem Leva Gutmana. Stara sem bila enajst let, po dvoboju pa sem izvedela, da je od jeze z glavo tolkel v steno dvigala.

Kaj pa njegov random šah, ste ga igrali?

Mislim, da enkrat, ampak smo igrali dva na dva.

Kdo je zmagal?

Ne vem več, bi morala pogledati v zapiske. Ampak veste: nikoli ni želel igrati šaha z nami, veliko je bil z nami, kazal nam je posamezne pozicije, preigravali smo celotne partije, najraje pa je govoril o dvobojih med Karpovom in Kasparovom, o starih časih, ko je igral na medconskih turnirjih.

Zanimati vas je moralo vse mogoče, je bil pripravljen odgovarjati na vaša vprašanja?

Ja, ampak tako na kratko, da je bil v hipu pri topiki, o kateri je hotel sam govoriti – o židovski zaroti v šahu.

Kje ste se srečevali?

Največ pri nas doma, poleti pa tudi v naši počitniški hišici. Užival je, dobro se je počutil na Madžarskem, čez čas pa se je v enem izmed pogovorov čutil užaljenega in od takrat se nismo več videvali. V Budimpešti so ga obiskovali prijatelji, velemojstra Torre in Benko, pa tudi drugi.

Niste odigrali dvoboja z njim, ste ga pa tega leta z njegovim izzivalcem Borisom Spaskim. Kakšen spopad je bil to?

To je bil velik dvoboj, zame zelo prelomen. Sponzor je bil isti kot na Svetem Stefanu, najprej je poskušal organizirati dvoboj med Fischerjem in menoj, a Bobby ni bil za, potem pa je dobil zamisel, da bi igrala z Borisom. Stvari so stekle na hitro, imela sva deset dni za priprave in sva začela. Takrat sem prvič v življenju igrala po Fischerjevi uri, ki ti je za vsako potezo dodala bonus časa. Bil je fantastičen match, odigrala sva zelo zanimive partije, igrala sem res dobro in sem zmagala s 5,5 proti 4,5.

Že leta 1992 ste začeli igrati s Karpovom, trikrat ste izgubili, dosegli nekaj remijev, a že čez leto, pri šestnajstih, ste ga premagali.

Ja, mogoče je bil to rapid.

Lahko, ampak premagali ste ga tudi v dvoboju, ko je bil svetovni prvak leta 1998, »chess-games« beležijo, da ste ga nekoč premagali trikrat zapored. Karpov vam je zelo ležal?

Kadar sva igrala rapid, je imel vedno težave s časom in se je znašel v časovni stiski, tako da v končnicah ni dobro igral in je večkrat izgubil.

Ali ni pravi šah to tradicionalno kraljestvo časa, ko ima vsak igralec po poltretjo uro za razmišljanje?

Danes je veliko argumentov, kaj je pravi šah, kaj spodbudi najboljši šah in kaj je najboljše za šah. Če dvoboj traja veliko ur, občinstvo odide, ker nima toliko časa, da bi ga spremljalo. Po letu 2000 se je razvilo veliko vrst časovnih kontrol, to pa je šahovski svet postavilo na glavo. V istem letu sem tako igrala na šestih turnirjih s sedmimi časovnimi kontrolami! Zelo rada imam rapid, tudi klasični šah ima svoj smisel, ampak ne bom presenečena, če bo šel šah v smer krajših in krajših partij. Občinstvo ima najraje blitz in rapid.

Ko imaš čas, lahko globlje razmisliš o položaju, kadar pa imaš le 30 sekund za potezo, ali to ne vodi v bolj refleksno, šablonsko igro?

Ja, seveda, tako je kot pri teku, kjer tečeš na sto metrov ali pa maraton. Pri kratkih partijah te res bolj vodi intuicija, ampak če sem poštena, ni čas ta, ki naredi igro boljšo.

Toda v kratkih partijah je veliko več napak. Vzemiva lanski dvoboj za prvaka med Carlsenom in Karjakinom, ki ste ga simultano komentirali prek spleta: tam je bila vrsta spregledov in napak, ki so značilnost kavarniškega šaha.

Ja, to je res, toda tudi pri večurnih partijah pride igralec v časovno stisko in naredi napako. Glejte, igrala sem veliko simultank na 20 deskah, igram zelo hitro in vse partije skupaj sem odigrala v dveh urah ali največ dveh urah in pol. Nekateri igrajo simultanke po šest ali sedem ur. Zame je dilema: ali sem hitra in naredim nekaj napak ali pa sem zelo fokusirana, počasnejša in igram ure, toda potem me začno boleti noge in zaradi tega pospešim igro in prav tako delam napake. Danes imamo svetovna prvenstva v blitzu, rapidu in klasičnem šahu. Sama se nagibam v smer polurnega časa, saj mislim, da lahko zdržiš napeto razmišljujoč le pol ure. Ampak pošteno: ne vem, koliko se bo spremenil šah, če bo šel v smer hitrih partij. Se pa vsak šport, tudi šah, spreminja s časom, v katerem živi. Vendar je izjemno izčrpavajoče igrati po šest ur na turnirju, iz kroga v krog. Če izgubiš, odideš v hotelsko sobo popolnoma izžet, če zmagaš, si tudi izčrpan, ampak te na nogah drži zmagovalni adrenalin. Dolgi turnirji po pet, šest ur na dan te izmozgajo. Nekoč, v času klasičnega šaha, hitrih partij niso jemali resno, toda če tudi blitz in rapid vzameš resno, se kakovost igre ne spremeni usodno.

Sama se nagibam v smer polurnega časa, saj mislim, da lahko zdržiš napeto razmišljujoč le pol ure.

Z Garijem Kasparovom ste odigrali veliko partij. A že vajina prva partija leta 1994 je postala svetovno znana, saj je prvak potegnil potezo, potem pa se je premislil in jo popravil, kar je za šah nepojmljivo. Kakšna je bila vaša reakcija?

Bila sem zelo mlada, sedemnajstletnica, prvič so me povabili v Linares, ki šteje za Wimbledon šaha. Iz poteze v potezo me je počasi nadigral, incident pa se je zgodil v 36. potezi. Imel je dobro pozicijo in je zmagoval, morda je imel celo kmeta več, potem pa je prestavil figuro in čez hip je potezo popravil, zdelo se mu je, da bo izgubil dobljeno partijo. Čakal je, kaj se bo zgodilo, jaz sem čakala, nisem si upala nič reči. Kasneje sem pomislila, da bi se pritožila, toda kako bi to dokazala? Sodnik ni nič rekel, organizator tudi ne, lahko bi me zavrnili, da sem si izmislila. Po partiji sem podpisala partijo, s tem pa izgubila pravico, da se pritožim. Kasneje je prišel k meni sodnik in me vprašal, ali je bilo kaj narobe, za škandal sem povedala kolegom in to je prišlo do njega. Rekla sem, da je partijo snemala kamera in bi rada videla, kaj je posnela. Seveda, je rekel, toda snemalna ekipa je medtem odšla s posnetkom v Madrid, čez dva dni sem izvedela, da so naredili posnetke, na katerih je vidno, da je spustil figuro na polje in jo potem še enkrat prijel in prestavil na drugo polje. Ko sem šla istega dne po partiji igrat tenis s šahovskimi kolegi in jim povedala, kaj je naredil Kasparov, mi ni nihče verjel – Gari ne bi storil česa takega! Zato je bil potem ta posnetek tako pomemben zame.

Tudi s Kasparovom ste govorili o tem.

Po turnirju sva se srečala v baru in sem mu to povedala. Bil je jezen in tri leta ni govoril z menoj.

In kaj vaju je napeljalo, da sta spet začela govoriti? 

Naključje, na turnirju leta 1997 sva se znašla sama v dvigalu, ni se mogel umakniti pa sva se začela spet pogovarjati.

Trajalo je kar osem let, da ste ga premagali. V epskih dvobojih sta bila Kasparov in Karpov praktično enaka, vi ste Karpova često premagovali, Kasparov pa je bil za vas nepremagljiv. Kaj je bil razlog njegove dominacije?

Morate razumeti, da ko Kasparov sede za šahovsko mizo, ustvari občutek, da vas bo živega požrl. Njegova osebnost izžareva – zver! Poznam številne druge šahiste, ki so partije izgubljali, še preden so potegnili prvo potezo. To je ustvarjala njegova peklenska psihološka atmosfera za šahovnico – on je Gari, svetovni prvak, peklensko dobro pripravljen! Šele leta 2001 mi je uspelo razbiti njegov urok. Na istem turnirju sem z njim igrala dvakrat – s črnimi in z belimi figurami. Ko sem bila črna, sem si pripravila strategijo, da igram igro, ki si jo je pred tem izmislil in igral sam s črnimi. Igrala sem torej njegovo igro, on pa je moral igrati sam proti sebi. V 27. in 28. potezi sem dodala še dve zanimivi zamisli in ni mu uspelo, da bi me premagal. Ko sem naslednjič igrala z belimi, sem sklenila, da za vsako ceno napadem njegovega kralja. Začela sem zelo dobro, sredi igre sem se odločila za žrtev, da ohranim svojo strategijo, in spet me ni mogel premagati. Čez dva meseca me je povabil v svoj študijski tabor, s čimer je očitno pokazal, da spoštuje moj šah.

Leto kasneje ste ga premagali na dvoboju Rusija : preostali svet, kar je postala svetovna novica dneva.

To me čustve no ni več tak o zadelo, seveda je bila fantastična breaking-news, toda zame in za moje srce sta bili ključni prejšnji dve partiji v klasičnem šahu. Takrat smo igrali rapid, ki ga ni jemal strogo resno, v otvoritvi je slabo izbral in moja pot do zmage je bila dokaj lahka.

Na začetku, ko so začele ženske igrati z moškimi, so bile pod močnim psihološkim pritiskom, toda ko ste vi začeli premagovati velemojstre, ali se ni stvar obrnila in je vaša osebnost postala zanje vnaprejšnji hendikep?

Ja, na začetku jih je stiskala nervoza, kaj bodo o njih pisali in govorili, če bodo izgubili z žensko. Ko sem prišla med prvih 30, posebej pa, ko sem prišla med prvih 10, je bilo jasno, da tu ni več vprašanje spola, da sem samo enakovreden tekmec in kolega. Nikoli pa nisem izkoriščala privilegija, da sem mlada ženska, in se nisem vedla izzivalno.

Se vam je kdaj primerilo nasprotno, da bi tekmec poskušal z zapeljivimi pogledi?

Ne, toda različni ljudje so mi pred prvo partijo s Kasparovom svetovali, naj oblečem bolj odpeto bluzo in mini krilo.

Ha ha ha, ste se oblekli tako?

Ne, večino kariere sem nosila suknjiče in hlače, bila sem klasično oblečena, da ne bi dala najmanjšega povoda, da bi kdo moje izide povezoval z izzivalno ženskostjo.

Bili ste olimpijska prvakinja na ženski olimpijadi in osvojili ste srebro z moško reprezentanco leta 2002 prav tu na Bledu. V čem je bila razlika?

Srebro smo osvojili še leta 2014. Na ženskih olimpijadah smo šle na zlato, na odprti olimpijadi pa smo vedno poskušali priti do medalje, a smo vedeli, da ne bo konec sveta, če nam ne uspe. Večji pritisk sem čutila na ženskih šampionatih.

Pred tremi leti ste se umaknili iz šaha. Zakaj?

Tekmovala sem 33 let, razen prvih štirih let vse življenje. Imam dva otroka, ki me bolj potrebujeta, to potovanje po turnirjih – dva tedna tu, dva tedna tam – je zame postalo prenaporno. Začela sem organizirati šahovske festivale, napisala sem šahovsko trilogijo na več kot tisoč straneh.

To ste napisali že pred tem.

Ja, ampak medtem sem opuščala trening, energijo sem začela usmerjati v šahovsko izobraževanje, v predavanja. Postalo mi je jasno, da bi morala za tekmovalni čas vlagati več energije v šahovski trening. Precenila sem, da lahko več storim zunaj šahovske plošče kot na šahovnicah. Da ustvarjam novo šahovsko občinstvo.

Ali ni šah smisel vašega življenja, kako ga lahko zapustite?

To ni bila lahka odločitev, ki jo sprejmeš čez noč. Toda če ne vložiš veliko energije v šahovski študij, tudi ne boš dobro tekmoval, ne boš občutil zadovoljstva in samozaupanja. Vse je povezano, nisem hotela opustiti drugih stvari, da bi še več časa posvetila šahu. Ko sem bila na turnirjih z otrokoma, sem bila veliko bolj živčna, saj sem bila z mislimi pri šahovskih pozicijah.

Ko se danes srečate s sestrama, ali odigrate kakšno partijo?

 Ne.

Igre, ki jo imate najraje, ne igrate?

Ja, poklopiti se mora toliko stvari. Ena od sestra živi v ZDA, druga v Izraelu, nobena ne tekmuje več. Ko se srečamo, klepetamo, se pogovarjamo o šahovskih zgodbah. A tudi z drugimi ne igram, ker ne morem igrati »varno«. O izidih bi se razvedelo, ljudje bi začeli govoriti, zato ne bi mogla uživati v sami igri.

Morali bi igrati v samostanu …

 Ha, ha, ha, ha, mogoče bom kasneje, ko se bodo stvari bolj umirile, spet začela igrati, morda na veteranskih svetovnih prvenstvih.

Kaj se je zgodilo s šahom: ko je bil prvak Aljehin, sta še vedno nastopala Lasker in Capablanca, že sredi prejšnjega desetletja pa so trije največji šampioni moderne dobe nehali igrati šah: Fischer, Kasparov in Karpov, zdaj tudi vi.

 Odgovor je preprost, počnemo druge stvari, obenem pa je šah postal zahtevnejši s športnega vidika in tehnologija ga potiska v čedalje bolj športno smer. V šahu sicer nimamo dopinga, toda njegovo vlogo igra tehnologija. V celoti postaja čedalje bolj stresen, ne gre brez čedalje večje živčne napetosti, a ker z leti izgubljaš strast, tega na dolgi rok ne zmoreš več.

Mini slovarček

Klasični šah 90 minut vsak za 40 potez in dodatnih 30 minut za preostanek partije plus 20 sekund za potezo Rapid 25 minut vsak plus 10 sekund za potezo Blitz 3 minute vsak plus 2 sekundi za potezo Random Pred partijo tekmeca izžrebata, kako bodo stale figure na prvih vrstah