Pixies: Ključni sooblikovalci sodobnega rocka

Svoj komercialno najuspešnejši album Doolittle (1989) so prodali v približno milijon izvodih. Njihov na YouTubu največkrat poslušani komad Where is my Mind ima nekaj manj kot 18 milijonov ogledov, vendar le v različici s Fincherjevega kultnega filma Klub golih pesti, izvirni spot jih ima pol manj. Številke so visoke – niso pa ogromne. Marsikatera sodobna zvezda se lahko pohvali z nekajkrat višjimi. Toda če bi dali na kup dela vseh glasbenikov, na katere so s svojo glasbo (neposredno in posredno) doslej vplivali, in bi sešteli vse te številke, bi se Pixies znašli v kategoriji s takima vplivnežema, kot sta bila Jimi Hendrix in David Bowie. Slednji je nekatere njihove pogruntavščine tudi sam uporabil v svoji glasbi in nekoč dejal, da za Pixies verjetno velja tisti znameniti pregovor, ki sicer govori o zasedbi The Velvet Underground: niso prodali veliko plošč, toda tisti, ki so jih slišali, so hoteli sestaviti natanko tak bend.

Med njimi sta bila tudi Thom Yorke in Jonny Greenwood, člana takrat še srednješolskega benda Radiohead. Menda sta se, potem ko sta se leta 1988 udeležila prvega koncerta Pixies v Veliki Britaniji, samokritično spraševala, ali ima sploh smisel, da še vztrajata kot glasbenika. Zdeli so se jima preprosto predobri. Ko so organizatorji ameriškega festivala Coachella dobrih petnajst let pozneje Radiohead povabili, da bi nastopili za zasedbo Pixies, so ponudbo zavrnili. »To bi bilo tako, kot da bi za nas občinstvo ogrevala zasedba The Beatles. Preprosto ne bi bilo prav,« je bil odločen Yorke.

Navdušenja nad kultnimi ameriškimi indie ikonami ni skrivala niti priznana britanska glasbenica PJ Harvey. »Pixies so znali s svojo glasbo izpovedati vse tisto, kar sem si vedno želela tudi sama, pa nisem vedela, kako,« jim je laskala v dokumentarcu Pixies: Gouge (2002). V istem dokumentarcu so bili polni hvale na njihov račun tudi člani zasedbe Blur in Bono. U2 so jih povabili celo za predskupino na ameriškem delu svoje turneje Zoo TV. Ta je bila za Pixies zadnja pred razhodom v začetku leta 1993.

Ni naključje, da so Pixies v dokumentarcu hvalili le britanski glasbeniki. Vsaj v njihovi prvi fazi so se namreč mnogo bolj kot domačih ZDA, kjer so njihovo glasbo vrteli le na radijskih postajah kolidžev, prikupili na Otoku in drugod po Evropi. Če ste se v začetku devetdesetih denimo znašli v ljubljanskem klubu K4, je bila velika verjetnost, da boste tam slišali tudi njihove hite Where is my Mind, Gigantic ali pa Debaser.

No, vsaj enega ogromnega fena pa so Pixies vendarle imeli tudi doma. Bili so eden najljubših bendov Kurta Cobaina. Njegova zasedba Nirvana bi brez Pixies bržkone zvenela precej drugače. Albumski prvenec Pixies Surfer Rosa (1988) je bil menda celo Cobainova najljubša plošča iz osemdesetih, čeprav so ga prijatelji iz zasedbe Sonic Youth, ki se jim je glasba Pixies zdela preveč pop, na ta račun pogosto zbadali. Toda tako Cobain kot frontman in glavni avtor skladb Pixies Charles Thompson alias Black Francis sta bila velika fena zasedbe The Beatles, po kateri sta se zgledovala s svojim pop senzibilnim pisanjem pesmi. No, pozneje so mnenje spremenili tudi Sonic Youth, ki so kot spremljevalno vokalistko za eno od svojih skladb angažirali najbolj priljubljeno članico Pixies Kim Deal.

Ja, če bi Pixies skupaj vztrajali še kakšno leto ali dve več, bi do sredine devetdesetih verjetno postali eden največjih ameriških rock bendov. Eden od razlogov, da se jim to ni zgodilo že konec osemdesetih, ko so prihrumeli na sceno, je bil ta, da so mainstreamovsko rockovsko dogajanje v ZDA takrat krojili razni hardrockovski in kvazimetal bendi. V začetku devetdesetih pa so bili najbrž preveliki outsiderji. V Bostonu so bili predaleč od newyorških rockovskih elit in še dlje od seattelskega punkrockovskega dogajanja, hkrati pa so se zvezdniški rockovski šabloni izmikali še s svojo glasbo in pojavnostjo. Imidž, ki je bil vedno eden ključnih elementov zvezdniških rockerjev, je bil četverici zadnja skrb. Videti so bili kot vsak drug anonimnež, ki ga srečaš na ulici ali v lokalnem baru, še bolj nonšalantni in nerodni pa so bili v komunikaciji z mediji. No, občinstvo jih je kljub temu hitro vzljubilo, predvsem na račun glasbe, za katero se je konec osemdesetih zdelo, kot da je padla z nekega drugega planeta.

Pobudo za nastanek benda je svojemu študentskemu kolegu in sostanovalcu, kitaristu Joeyu Santiagu, leta 1984 dal Thompson. Sam je z akustično kitaro začel pisati pesmi, ki sta jih potem skupaj preigravala, januarja 1986 pa sta prek časopisnega oglasa našla Kim Deal. Ta menda v rokah še nikoli prej ni držala basovske kitare, toda bila je edina, ki se je na oglas odzvala, kmalu zatem pa je v zasedbo pripeljala še bobnarja Davida Loveringa. Začeli so nastopati po barih v Bostonu in okolici, posneli demo ploščo in se kmalu znašli pod okriljem cenjene britanske neodvisne založbe 4AD. Marca 1988 so posneli albumski prvenec Surfer Rosa in z izvirnim, svežim izrazom napovedali, da je do takrat prevladujoči, postarani rockovski glasbi potekel čas. Bowie jim je denimo pripisal, da so iznašli nov format za to, kako trdo rockovsko glasbo približati mlademu občinstvu.

Thompson je v kriptičnih besedilih pisal o smrti, umorih, mutilacijah, seksualnih perverzijah, incestu, vesoljcih ter mnogih drugih bizarnih in provokativnih temah. Santiago se je bolj kot s himničnimi rifi ukvarjal s (hrupnim) kitarskim teksturiranjem, ogrodje in kompaktnost skladb pa sta s svojimi neustavljivimi in nalezljivimi ritmi zacementirala preostala dva člana zasedbe. Za nameček so celotno ploščo posneli v vsega desetih dneh, skupaj z zdaj kultnim producentom oziroma zvočnim inženirjem Stevom Albinijem, ki iz bendov zna izvleči surovo zvočno podobo. Na prvi pogled se vse skupaj zdi prej recept za polom kot uspešno rockovsko ploščo, toda Surfer Roso so mnogi poznavalci pozneje kljub temu oziroma tudi zato umestili na številne lestvice najboljših plošč vseh časov.

David Bowie je nekoč dejal, da tudi za Pixies velja tisti znameniti pregovor: niso prodali veliko plošč, toda tisti, ki so jih slišali, so hoteli sestaviti natanko tak bend.

Podobnih tem kot na prvencu so se lotili tudi z naslednjo ploščo Doolittle (1989), po mnenju mnogih popolnim rockovskim albumom. Predstavili so se z bolj prefinjeno zvočno podobo, ujeto med hrupnejšimi in pop senzibilnejšimi skladbami, ki kljub temačnim in sprevrženim tematikam, izposojenim tudi pri Davidu Lynchu in Luisu Buñuelu, niso delovale kot naporne. Prej nasprotno. Najsi bo zaradi Thopsonovega izvrstnega posluha za humor in duhovitosti ali pa zato, ker so se skladbe hitro zataknile v ušesih.

Po izjemnem uspehu te plošče in nenehnem nastopanju, ki ji je sledilo, so se začele pojavljati prve napetosti med Dealovo in Thompsonom. Santiago je pozneje to pripisal njunima egoma. Dealova se je poskušala uveljaviti tudi kot avtorica pesmi, kar Thompsonu ni bilo prav, zato je vzporedno s sestro dvojčico Kelley ustanovila zasedbo The Breeders. Povrhu vsega so začeli Pixies pregorevati zaradi nenehnega koncertiranja, to pa se je potem poznalo tudi na pri oboževalcih manj priljubljeni tretji plošči Bossanova (1990), ki ni dosegla visokih standardov predhodnic, kar je pozneje odkrito priznal tudi Thompson. Še stopničko nižje so stopili z naslednjo ploščo Trompe le Monde (1991), ki je bila pravzaprav Thompsonov solistični prvenec. Ja, takrat so mnogi začutili, da so Pixies verjetno v zadnjih izdihljajih, kar se je potem v začetku leta 1993 tudi potrdilo.

Leta 2004 so se spet združili, napovedali novo obsežno turnejo in jo razprodali v nekaj minutah. Feni so bili vzhičeni, tudi tisti, ki so Pixies vzljubili šele po njihovem razhodu, toda diskrepanca med entuziastičnim razpoloženjem v koncertnih dvoranah in hladnimi odnosi med četverico v zaodrju bi bila težko večja. To je bilo lepo vidno na pozneje objavljenih videoposnetkih Kelley Deal, ki jo je Kim, tudi zaradi težav s svojo odvisnostjo, med premorom prosila, da se jim pridruži na turneji. Ob tem, da očitno še niso preboleli razprtij iz preteklosti, so se vsi štirje ukvarjali tudi z osebnimi težavami in travmami. Njihov odnos je še najlepše opisala Kelley Deal, ki je sestri pripomnila, da še nikoli ni srečala štirih ljudi, ki bi bili tako slabi v medsebojni komunikaciji.

No, kljub težavam so v naslednjih letih nadaljevali s koncertiranjem, izključili pa niso niti možnosti nove plošče. To smo dočakali šele leta 2014, ko so Pixies po 23 letih albumskega premora objavili peti studijski dolgometražec Indie Cindy. Toda spet ni šlo brez zapletov. Že zelo zgodaj med pripravami na snemanje se je Dealova odločila, da se bo posvetila svoji zasedbi The Breeders, in plošča je nastala , zato je praktično brez nje.

Dobršen del starih privržencev in kritikov je bil ogorčen. Pri Pitchforku, kjer so plošči podelili le dve zvezdici in pol od desetih, so denimo zapisali, da na plošči ne manjka le Dealova, pač pa kar celotna zasedba. Od tistega, kar so Pixies s svojo glasbo pomenili nekoč, naj ne bi ostalo praktično nič, očitno pa so pri tem spregledali, da sta vmes minili dobri dve desetletji. Thompson, Santiago in Lovering so medtem že vstopili v petdeseta in verjetno bi bilo precej neumno in zlagano, če bi pisali o istih stvareh in delali enako glasbo kot pri dvajsetih. Poleg tega vsaj skladbi Andro Queen in Indie Cindy s takratne plošče zlahka postavimo ob bok njihovih najboljših. To so priznali tudi mnogi starejši feni.

Zdi se, da so se Pixies ob izidu šeste plošče Head Carrier konec lanskega leta vendarle spet odločili obuditi svoj prepoznavni izraz iz osemdesetih. Ali so temu botrovale kritike po izidu plošče Indie Cindy, nostalgija ali kaj tretjega, ni znano. Je pa jasno, pravzaprav samoumevno, da se zdaj pač precej bolje znajdejo z zrelejšim pisanjem skladb. Očitno so se tudi dokončno poslovili od Kim Deal, katere vlogo je kot polnopravna članica zasedbe prevzela argentinsko-ameriška bas kitaristka in vokalistka Paz Lenchantin, ki je v preteklosti med drugim sodelovala z zasedbama Queens of the Stone Age in Zwan. Kakorkoli že, Pixies so tudi z zadnjima ploščama dokazali, da še vedno sodijo v povsem svoj rockovski razred. O tem se strinja večina oboževalcev in glasbenih kritikov. Razlika je le v tem, kako njihovi zadnji plošči vidijo v luči zasedbine celotne diskografije.

Ja, za konec se zdi umesten odgovor Thoma Yorka na vprašanje, ali se danes sploh lahko pojavi še en tak bend, kot so Pixies. Po daljšem premisleku je z dvoumnim nasmeškom namreč odgovoril: »Najprej bi moral biti tako dober, kot so Pixies.«

Koncert: Pixies

Kje: Križanke, Ljubljana

Kdaj: 12. julija 2017