Petdeset odtenkov EDM

Bil je vroč junijski petek, ura je bila šest popoldne. Zbrali smo se na Vojkovi ulici v ljubljanskem naselju Bežigrad, in ni nas bilo malo, ki smo se postavili na start. Počakali smo na znak in tek se je začel. Ni bilo enostavno. Zrak je bil težak, mnogi smo komaj lovili sapo. Kot da že peklenska vročina ne bi bila zadostna ovira, pa so nam organizatorji po vsakem pretečenem kilometru v obraz vrgli še polno pest barvastega prahu. Ja, barve so metali v nas, tako da nismo bili videti le zaripli in marogasti, temveč tudi modri, zeleni in rožnati. Od glave do pet. Prah se je zažrl povsod, ob stiku z znojem pa je na koži ustvaril debelo barvno fasado, ki je prekrila vse možne pore in telesu onemogočila sistem naravnega samohlajenja. Proti koncu se je resnično zdelo, kot da bo tek barv za nas, neizkušene tekače, poslednji »maraton«. Kljub vsem bizarnim oviram pa je meni in še nekaj zagretim tekačem, ki ob startu nismo bili pijani kot mavre, tek uspelo končati med prvimi.

Ja, tako je bil videti petkilometrski tek z imenom Tušev tek barv, na katerem smo blesteli tudi tisti, ki se v »maratonskih« tekih sicer ne dokazujemo. Najbrž zato, ker je večina mladih udeležencev že pred tretjo uro popoldne spila vsaj liter cenenega vina. Trezni smo imeli torej veliko premoč, vendar je bil bizarni tek, ki bi ga lahko primerjali s tradicionalnim tekom v petkah po središču Ljubljane, vseeno izjemno trd oreh. Prihod na cilj je bil zato izredno nespektakularen, saj je – kot poudarjajo organizatorji – na Tuševem teku barv zmagovalec vsak udeleženec. Kakšna škoda.

Tušev tek barv pa še zdaleč ni bil le tek, saj ime dogodka pravzaprav označuje lokalni pozdrav začetku poletja v ritmih EDM (v kratici se skriva angleški izraz electronic dance music, po naše elektronska plesna glasba).

Osnovni program Tuševega teka barv so torej predstavljale dolge ure marsikomu težko poslušljive glasbe; da množica mladih obiskovalcev med skakanjem ob prenasičenih beatih stadionskih »bangerjev« ne bi izgubila pozornosti, pa so ji organizatorji tu in tam ponudili še kakšno popestritev. Tudi denimo tek, med katerim so nas obmetavali z barvami.

Dogodek je našo pozornost pritegnil še zaradi nečesa drugega: ker je na njem poleg svetovno znanih didžejev, za katere nismo slišali še nikoli prej, nastopilo tudi eno resnično zvezdniško ime, čeprav že malce v zatonu. Gre za ameriškega crunk raperja Lil Jona, ki svojo nesrečno nerelevantnost zadnjih let zdaj očitno dokazuje z nastopi na veselicah za mlade, kakršna je Tušev tek barv.

Težko bi se izognili primerjalni analizi Lil Jonovega nastopa na petkovem dogodku in obiska 50 Centa v Ljubljani pred desetimi leti, ko je slovenske oboževalce počastil s kratkim nastopom v gokart centru Rollbar v nakupovalnem središču BTC. Oba izvajalca sta sicer nedvomno med najbolj prepoznavnimi imeni na komercialni MTV rap sceni; v zlatih letih karier so se njune plošče prodajale v gromozanskih nakladah, prejela sta številne grammyje, njuni videospoti so imeli na milijone ogledov in te številke še vedno rastejo. A glasbena industrija je neprizanesljiva, konkurenca je huda in tudi najbolj ikonični izvajalci lahko hitro postanejo popolnoma nerelevantni – kakor hitro se vzpneš na vrh, tako hitro padeš v gokart center. Na tej točki bi bilo najbrž precej bolje, da bi se preprosto umaknili, vendar pa (propadli) glasbeniki pogosto raje izkoristijo ime, ki so ga gradili dolga leta, saj lahko iz njega izmolzejo še nekaj novčičev. Tako se 50 Cent znajde na tragikomičnih seznamih izvajalcev, kot je tisti na spletni strani gokart centra Rollbar, ki pravi: »Ne manjka pa tudi koncertnih prireditev znanih in manj znanih izvajalcev (50 Cent, Alya, Lene Kosti …)«, Lil Jon pa se v eminentni družbi EDM-didžejev, za katere smo slišali prvič, znajde pred gručo vinjenih slovenskih dijakov. To je Spinal Tap.

Vrhunec glasbenega programa Tuševega teka barv naj bi bil prav nastop Lil Jona, vendar je bila promocija dogodka zavajajoča, saj organizatorji niso posebej poudarili, da bo nastopil kot didžej in ne kot raper. Namesto koncerta smo tako dobili zgolj še en DJ-set prežvečenih EDM in trap hitičev, vseeno pa je Lil Jon – kot vsi ostali didžeji na dogodku – svoj set popestril z živimi vokalnimi vložki, ki so vključevali njegove znamenite vzklike, na primer »What!?« in »Yeah!«. Tako pravzaprav nismo bili zares prikrajšani, saj prav ta dva sestavljata večino njegovih rap besedil.

Mikrofon je torej obvezna oprema didžejev, ki prisegajo na EDM. Njihova tehnika spodbujanja občinstva spominja na motivacijske pristope nadležnih animatorjev z maturantskih izletov na grških otokih. Najbolj priljubljen vzklik se vsekakor glasi: »kje so roke?«; seveda ne manjkajo tudi »are you ready?«, »make some noise!«, »can you feel it Slovenia?« in pa vztrajno nametavanje vzklika »gremo!«, ki pričara takšno vzdušje, da se zdi, kot da smo se znašli v oglasu za trgovino Harvey Norman. Zdi se tudi, da didžeji z miksanjem nimajo prav veliko dela, saj v svojih setih vsaj šestdesetkrat stopijo na mizo in med dramatičnimi vzponi skladb z rokami v zraku mlade divjake popeljejo v t. i. sick drop.

In kaj sploh pomeni EDM? Nepoznavalec bi si mislil, da termin zajema širok spekter različnih oblik elektronike, vendar označuje le specifičen komercialni glasbeni žanr, značilen za 21. stoletje ter od vseh možnih slogov elektronike najbolj standardiziran in generičen. Priznati mu gre, da privablja najštevilčnejše horde mladih žurerjev, zlasti v ZDA, kjer so takšni dogodki večdesettisočglave masovke. EDM-skladbe zaznamuje prenasičena digitalna sinteza zvokov, ustvarjenih po ustaljenih formulah, od katerih načelno ne odstopajo. V čisto vseh komadih prepoznamo standardiziran dramski trikotnik, ki niha med evforičnimi prehodi, intenzivnimi vzponi, zapomnljivimi melodijami, sempli refrenov najodmevnejših pop uspešnic in seveda »sick dropi«.Vsaka skladba v setu se sliši skoraj identično prejšnji. Morda se ravno v tem, da tovrstna glasba nima prave substance, nahaja razlog, da dogodki, kot je Tušev tek barv, poleg glasbe ponujajo malo morje zabavnih dejavnosti.

Ob glasbi, narejeni predvsem zato, da se prodaja, smo tako s polnimi rokami promocijskih daril – poleg konca šolskega leta – slavili predvsem potrošniške ideale.

Sredi prizorišča na Kardeljevi ploščadi med Ekonomsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede je tako stala montažna plezalna stena, kamor se je obiskovalec lahko zatekel, da je z željo po uspešnejšem paritvenem EDM-plesu poudaril bicepse, na katerih je pridno delal vse leto. Ko se je naveličal plezanja, se je lahko na napihljivi blazini udeležil dvoboja z orjaškimi gumijastimi kopji. A brez skrbi, udeleženci so se v dvobojih zavarovali s čeladami, kakršne uporabljajo v ameriškem nogometu. To pa seveda še ni vse. Dogodek si je obiskovalec lahko popestril tudi z drsenjem po mokri polivinilni stezi ali pa z lovljenjem ravnotežja na premikajoči se deski za surfanje, ki deluje po načelu mehanskih rodeo bikov. Navsezadnje pa smo se obiskovalci nadležnim glasbenim koračnicam lahko umaknili tudi takrat, ko je napočil čas za osrednji del dogodka – t. i. tek barv.

Po končanem teku smo se pregreti tekači lahko ohladili s široko paleto raznih sponzorskih osvežilnih pijač, ki so na dogodku tako rekoč tekle v potokih. Ljubke hostese so nam promocijske pijače skoraj-da-ne metale v obraz, poleg tega pa je vsak obiskovalec ob vstopu prejel darilno vrečko, ki je bila do vrha napolnjena z neverjetno naključnim naborom raznih (promocijskih) izdelkov. Žurerski paket prve pomoči je vključeval metlico za čiščenje prahu, (o)krasno rutko, instantno juho iz vrečke z dehidriranimi mesnimi kroglicami, Oreo piškote, britvico, festivalska sončna očala, milne mehurčke, zobno pasto, papirnate robčke, proteinsko čokoladico, čips, bruskete, polnozrnate piškote, cedevito, deodorant, mehčalec, šampon, Haribojeve medvedke, puder, (toplo) iso osvežilno pijačo, promocijsko majico, kondom, izvod revije Bogastvo zdravja in losjon za čiščenje intimnih predelov.

Bogata vsebina darilne vrečke je odraz dogodka, ki je pravzaprav deloval kot nekakšen reklamni pano za promocijo izdelkov, na prodaj v eni največjih trgovskih verig pri nas. Seznam sponzorjev je bil šestkrat daljši od seznama nastopajočih, prisotnih pa je bilo približno enako število hostes in obiskovalcev. Ob glasbi, narejeni predvsem zato, da se prodaja, smo tako s polnimi rokami promocijskih daril – poleg konca šolskega leta – slavili predvsem potrošniške ideale.