»Če sem karkoli obžalavala, je poniknilo med množico zadovoljivih odločitev«

Marlenka Stupica, ilustratorka

V ljubljanski soseski Trnovo, v hiši, odmaknjeni od mestnega vrveža ter obdani z bujnim zelenjem in cvetočimi rožami, živi sivolasa gospa, ki se je v zgodovino zapisala že ob začetku svoje kariere – bila je namreč ena naših prvih ilustratork. Vendar pa se v zgodovino še zdaleč ni zapisala le kot ena naših prvih, temveč s svojim opusom tudi kot ena naših najizjemnejših ilustratork.

V skoraj sedmih desetletjih, kolikor mineva od začetka njene poklicne poti, je ilustrirala približno sto slikanic in številnih drugih del in mnoga so ji prinesla nagrade doma in na tujem. Med drugim nekaj Levstikovih nagrad (med letoma 1950 in 1970), uvrstitev na mednarodno častno listo IBBY (1994), ki združuje izjemne avtorje, ilustratorje in prevajalce mladinske literature z vsega sveta, nagrado Prešernovega sklada (1970) in veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2013).

Decembra bo dopolnila 90 let, zato ne preseneča, da prvi mali občudovalci njenih pravljičnih junakov iste slikanice danes prebirajo že svojim vnukom. Poleg istih pa seveda tudi novejše. Med njene najbolj prepoznavne sodijo Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, Moj dežnik je lahko balon, Pika Nogavička, Ostržek, Krojaček Hlaček, Grdi raček ...

»Kar oglejte si slike,« me povabi, medtem ko v kuhinji pristavlja kavo, »to je Stupica.« Slike njenega pokojnega moža Gabrijela, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev, smo lahko pred leti, zbrane z vseh vetrov, občudovali na retrospektivni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji. Med razstavljenimi deli so bila tudi natanko ta, ki so sicer izobešena v domači dnevni sobi. Na knjižni polici stoji fotografija njune hčerke Marije Lucije, ki je izbrala isto poklicno pot kot mama in je tudi sama segala po najvišjih nagradah, dokler ni njene poti prezgodaj prekinila bolezen. S pomembno nagrado, z zmago na predprejšnjem Slovenskem bienalu ilustracije, pa je svojo poklicno pot začela tudi hči Marije Lucije Hana, že tretja izjemna ilustratorka iz rodu Stupica.

Marlenka Stupica je na dosežke svojih najbližjih ponosna. Do svojih dosežkov pa je malce zadržana, čeprav je prejetih nagrad tudi vesela, a to je le še dodaten dokaz, da je pred nami ustvarjalka, ki se je otrokom venomer trudila ponuditi resnično vrhunske podobe pravljičnih svetov.

Gospa Stupica, decembra boste dopolnili 90 let. Vaša prva ilustracija, ki jo še vedno skrbno hranite, pa je menda nastala pred natanko 89 leti, ko ste bili enoinpolletna punčka. Verjamem, da se risanja tega konkretnega motiva ne spomnite, vendar vam je to ljub spomin, kajne?

Te risbice še imam. Starši so jih shranili in nanje napisali mojo starost. To so listi papirja, na njih pa nedoločene črte in vmes oblike, ki so nekakšne človeške figure, vse to s svinčnikom. Najbolj prepoznavna in dobra risba pa je črtna risba s svinčnikom, ki sem jo naredila pri dveh letih, in sicer jaslice s figurami, obkrožene pa z liki, ki predstavljajo zvezde. Tega se seveda ne spominjam.

Kmalu po tem sem zbolela. Med rehabilitacijo so mi dali za zabavo papir in svinčnik in od takrat se od slednjega nikoli več ne ločim. Svinčnik je z menoj vedno in povsod. Je moj talisman in me pomirja.

Tudi zdaj ga imate v rokah ...

Vedno ga imam. (Smeh) Kot deklica pa sem s svinčnikom v roki pozabila na igrače ter risala in risala, od jutra do večera. Izmišljala sem si zgodbe in jih nizala po vrsti na papirju. Seveda vsebine teh zgodb ni mogel razbrati nihče, razen mene. Danes jih še sama ne vem več.

Svinčnik je z menoj vedno in povsod. Je moj talisman in me pomirja. Kot deklica pa sem s svinčnikom v roki pozabila na igrače ter risala in risala, od jutra do večera.

V času, ko ste odraščali, v prvi polovici prejšnjega stoletja, svinčnikov in papirja ni bilo ravno na pretek. Kako ste se znašli?

Ded mi je iz tiskarne nosil odpadni papir. Nekaj ga je dal tudi vezati v manjše knjige s trdimi platnicami, notri pa prazne strani. To je bilo najlepše darilo! Doma ni bil pred menoj varen noben prazen škrnicelj ali stara pisemska kuverta, če je na njej ostalo še kaj prostorčka. Na vseh teh risbah skorajda ni bilo nič drugega kot samo človeške figure. Varen je pri hiši ostal le pisemski in očetov papir.

Risbic iz tistih časov ne bi imeli, če jih ne bi shranili vaši starši, za katere vedno pravite, da so znali ceniti umetnost. Kje vse se je to občutilo? Je bil že vaš dom poln umetnin, ste doma veliko brali?

Pri nas je bila umetnost zelo cenjena. Čeprav je bila mama po poklicu zobotehnica, oče pa inženir agronomije, sta bila nadarjena še za marsikaj. Živeli smo skromno – mama je pustila službo po mojem rojstvu in se posvetila družini, ki se je potem še večala. Res smo veliko brali, na stenah pa ni viselo nič posebnega in še tega čisto malo. A mama se je vedno znala izogniti kiču.

Ste doma tudi peli, poslušali glasbo, hodili v gledališče?

Ja, glasba: radio smo dobili iz druge roke, ko sem imela že enajst let. Mama in oče sta skupaj zelo lepo pela dvoglasno, on tenor, ona alt. Hodila sta tudi v gledališče, mene pa so za vsak god ali rojstni dan peljali v Dramo na otroško predstavo ali pa v kino. Kakšna sreča je bila to. Spominjam se tudi, da je bilo osebno poznati kakega igralca ali slikarja velika čast.

Širša javnost dobro pozna vašo družino Stupica, nekoliko manj pa je znano, da ste v sorodu s še nekaj drugimi umetniki. Tudi z arhitektom Maksom Fabianijem.

Maks Fabiani je bil brat moje stare mame po očetu. Včasih je prišel v Ljubljano in obiskal tudi nas. Spominjam se, da sem mu sedela na kolenu, on pa mi je risal različne živali in me spraševal, katere so. Potem je nalašč narisal kaj narobe in me preizkušal, ali bom opazila napako. Ko sem bila stara 14 let, mu je moj oče poslal nekaj mojih risbic, da bi jih ocenil. Stric Maks mu je poslal dolgo pismo, v katerem je napisal pozitivno mnenje, povedal, da ga veseli, da se še kdo v družini ukvarja z likovno umetnostjo, potem pa napisal in narisal celo razpravo o različnih načinih risanja. To pismo še hranim. Bil je zelo trdoživ in je doživel visoko starost, zato sva se ob priložnosti še srečala, ko sem bila že odrasla.

Vaš dekliški priimek je Muck in med drugim ste v sorodu tudi z eno naših najvidnejših pisateljic mladinske literature Deso Muck. Vajini profesionalni poti pa se nista nikoli križali?

Desa je hčerka najstarejšega od mojih mlajših treh bratov, torej nečakinja. Poznam jo od malega. Bila je neobičajen otrok. Izredno nadarjena je bila za nastopanje in igranje, za pisanje pa tedaj še nismo vedeli. Bilo je to prijetno presenečenje. Kdaj pa kdaj se vidiva, a profesionalno se najini poti nista srečali, saj so njeni motivi osredotočeni na drugo ciljno publiko kot moji.

Med vojno me je sla do risanja pravljic minila. Največ sem risala portrete in celo kakšen košček pokrajine, kolikor se je to dalo ob prepovedi vstopa na ljubljanski grad, Rožnik, prek žice, ki je obdajala Ljubljano.

Starši so vas že od malih nog spodbujali k ustvarjanju. Je pomembno, da starši otroke spodbujajo k ustvarjanju, še posebej, če otroci v tem neizmerno uživajo?

Mislim, da je nadvse pomembno, da starši otroke nenasilno spodbujajo k ustvarjanju. Na primer, pri meni so se starši mojih risb veselili in so jih upoštevali. To mi je dajalo samozavest, ki sicer ni bila ravno zadostna.

Ste tudi sami shranjevali otroške risbice vaše hčerke Marije Lucije in vnukinje Hane, ki sta šli pozneje obe po vaši poti?

Zelo veliko imam shranjenega, od obeh.

Ali ste že ob njunih najzgodnejših risbicah slutili, da se bosta razvili v tako izstopajoči ilustratorki? Ali pa ste do tega spoznanja prišli šele kasneje?

Prej bi rekla, da to drugo. Pri najzgodnejših risbicah sem sicer opazila nadarjenost, vendar nič preroškega. Obe pa sta radi in mnogo risali. Kasneje sta na srednjih šolah doštudirali druge stvari, ki bi lahko postale njun poklic. Hčerka je bila kostumografinja in izjemna plesalka izraznega plesa, vnukinja pa odlična balerina. S končnimi odločitvami sta me presenetili in razveselili, ampak me je tudi malo zaskrbelo, ker ta poklic pa dobro poznam.

Je to lep poklic? Je hkrati trd?

Ja, lep in trd poklic je. Terja popolno predanost. Saj tako je tudi pri nekaterih drugih poklicih. Za samo preživetje pa ta poklic ni primeren. Ne vem, ali so kakšne razlike med prej in danes, ampak vem, da je bilo včasih tako: če si se ukvarjal s knjižnim slikarstvom, si obenem moral za preživetje hoditi še v službo ali pa si živel s partnerjem, ki je imel službo in sta skupaj prispevala za življenjske stroške.

Med vojno me je sla do risanja pravljic minila. Največ sem risala portrete in celo kakšen košček pokrajine, kolikor se je to dalo ob prepovedi vstopa na ljubljanski grad, Rožnik, prek žice, ki je obdajala Ljubljano.

Kako pa je bilo videti življenje v hiši družine Stupica? Sami ste bili ena najvidnejših ilustratork, vaš soprog Gabrijel je bil eden najpomembnejših slikarjev, tudi vajina hči je bila izjemna, večkrat nagrajena ilustratorka. Vsak od vas s svojim izrazom, s svojim načinom dela, s svojimi željami in ambicijami. Mi, zunanji opazovalci, bi najprej pomislili na pravi ustvarjalni kaos, poln slik, barv, papirja, platen, tuhtanja, le na pol pojedenega kosila, ker je bilo treba dokončati sliko ...

Saj mislite prav, a vse le ni bilo tako kaotično. Najprej bi rekla, da je bilo veliko pogovorov tudi o drugih temah, ne samo o slikarstvu, vsak od nas treh je imel svoj strogo odrejeni prostor oziroma atelje za delo in svoj mir, saj sicer ne bi mogli slediti konceptom in eksperimentiranju. Naše delo je miselno in tehnično garanje. Čeprav vem, da gre nekaterim vse to zlahka in hitro od rok, pri nobenem od nas ni bilo tako. Vsak je moral izbojevati svojo bitko sam. Včasih tudi kakšno nepredvideno. Tudi povsem dobronamerne besede prijateljev so lahko povzročile nove dvome.

Z domačimi si običajno upamo biti najbolj iskreni. Ste bili tudi v vaši družini drug drugemu najiskrenejši kritiki? Vaša vnukinja Hana, že tretja ilustratorka iz vaše družine, je v nekem intervjuju, čeprav morda v šali, namignila, da ste vi pravzaprav njen najstrožji kritik.

Strog je kar huda beseda. Kritike so bile vedno iskrene in dobronamerne. Je pa moja vnukinja po svoji mami in dedu podedovala lastnost, da med delovno fazo nikomur ne pokaže, kaj nastaja, tudi meni ne. Delo pokaže šele potem, ko je končano. Glede tega sem bila jaz vedno najbolj radovedna ali pa sem, če sem imela kakšne probleme, vprašala, kaj si mislijo moji trije najbližji, ampak samo oni.

Hana mi je pred leti v intervjuju povedala, da najtežje riše otroke oziroma da »svojega« otroka pravzaprav še ni našla. Enako so mi pripovedovali številni drugi ilustratorji. Ampak tudi vam je bilo vedno najtežje risati otroke. Zakaj so ta mala bitja ilustratorjem tako velik izziv?

Ta mala bitja so ljubka, a ne smejo biti srčkana, da ne zaideš v kič. Pri svoji ljubkosti pa imajo vsi otroci že svoje različne karakterne poteze. Da to dosežeš, se kar namučiš, preden upodobiš te drobne finese. Saj je smešno, a ne vem, zakaj otrokom dandanes oblačila ne pristajajo tako, da bi jih spreminjala v likovno pojavo, kot so jih spreminjala v različnih starih časih.

Vseeno ste velikokrat risali otroke – tudi svojega otroka, tako vi kot vaš mož. Slike Gabrijela Stupice s hčerkino podobo sodijo med njegova najbolj znana likovna dela. Enako velja za vaše ilustracije za pravljico Sneguljčica, kjer je v naslovni junakinji marsikdo prepoznal črnolaso Marijo Lucijo. Je do tega, da ji je bil ta znani pravljični lik podoben, prišlo načrtno ali spontano?

Podoba Sneguljčice po liku moje hčerkice je nastala namenoma. Prav tako sem pri nekaterih drugih likih včasih upodobila kakšnega konkretnega otroka. Pa tudi kdaj odraslega. Vendar sem te like vedno ustvarila tako, da se sami v njih ne bi prepoznali. Seveda je naravno, da vizualni umetnik črpa tudi iz svojega življenja.

Povejte mi več o nastajanju tega dela, ki vas je takoj po akademiji izstrelilo kot zrelo avtorico in še vedno velja za eno ključnih v vašem opusu.

Sneguljčica je sprva izšla v zbirki Čebelica, katere format je mnogo manjši od formata zbirke Velika slikanica. Kasneje so me prosili, da bi jo povečali še na ta format, vendar take povečave sliki niso ravno v prid. Zato sem vse to še enkrat naslikala v večjem formatu, dodala še eno sliko in novo naslovnico in to je ta slikanica, ki jo poznate.

Po eni strani je minimalistična, po drugi pa je polna drobnih, živahnih detajlov, da bi si celostransko ilustracijo Sneguljčice, ki tava po gozdu, polnem dreves in živali, najraje ogledali v še večjem formatu. Morda celo na ogromni preprogi, razprostrti po steni.

Sneguljčica je res naslikana v slogu starih francoskih tapiserij. Nekoč sem nekje že povedala, da sem bila takrat še v obdobju »vajeništva«. Pravljice sem postavljala v določen čas in s tem tudi v slog tega časa. Tako sem se vživela v različne značilnosti nekega obdobja, na primer srednjega veka, renesanse, v značilnosti panjskih končnic, poučila sem se o značilnosti Richterjevih risb. Potem sem to počasi opustila in na direktnih vtisih razvijala vso bogato panoramo likovnih vtisov – zašla sem med travnike in gozdove, med mesta in hišice, v Istro, na potovanju v Italiji sem našla Ostržkovo okolje. Pri tej knjigi sem na primer preštudirala vse osebe comedie dell'arte. Pri Grdem račku sem tisto leto hodila na Bled opazovat labodje mladičke, da sem v knjigi lahko upodobila postopno odraščanje laboda. Nekega dne pa se je v moje delo prikradel in me presenetil pridih nadrealnosti in sem tako rekoč pozno izvedela za nagnjenje, ki je bilo najbrž ves čas prisotno.

Je bil zato vaš slikarski razpon tako širok?

Tako je, zaradi dolge učne dobe, študiranja posameznih slogov ... Ob vsem tem pa so slike tudi likovna dela s svojimi zakonitostmi. Moje so nastajale ob dolgotrajnem študiju in z vizualnim komponiranjem, pri katerem je nujno »metanje ven« vsega, kar ovira jasnost kompozicije. A presenetljivo: spoznala sem, da se je takrat, ko sem ujela pravo likovno rešitev, »nadgradnja« s pridihom nadrealnega pojavila sama od sebe.

Pravzaprav moram ponoviti, kar sem pred leti dejala že Patriciji Maličev v intervjuju za Sobotno prilogo Dela: ko ustvarjaš, nenadoma opaziš, da sta se ti od nekod nezavedno prikradli poetika in sanjskost, potem delaš naprej in vedno več takšnih trenutkov se pojavlja, drug kliče drugega, brez moje volje, presenečajo in mi dajejo pogum. Potem pride čas za zavestno igro, odprejo se možnosti za nenavadnost in zastrto simboliko. Z drugimi besedami: simbioza med pravo likovno rešitvijo in izpovednostjo se mora stoodstotno ujemati.

Vrniva se še malo v čas, ko ste šele odkrivali slikarstvo in ilustracijo. Kdaj je postalo jasno, da bo to vaš poklic?

O poklicu sem začela razmišljati šele v času mature. Prej je kar veljalo, da bom nekakšna umetnica. Torej: ali na medicino, ki me je zanimala, ali na likovno akademijo? Pomagali so mi vsi znanci, ki so mi v en glas dopovedovali, da je škoda, če ne izkoristim svojega daru. Tako sem šla delat izpit na akademijo in bila sprejeta.

Še pred tem je mladost vaše generacije kruto presekala druga svetovna vojna. Danes si sploh ne predstavljamo, kako grozljiva je bila ta izkušnja. Vojna sicer vihra nedaleč od nas, na Bližnjem vzhodu, od tam bežijo ljudje, ki so izgubili svoje domove, družino, vse, mi pa kakor da ne najdemo dovolj sočutja zanje in za njihovo stisko. Nam lahko obudite spomin na tisti čas, da bi mlajše generacije bolje razumele, kakšno zlo je vojna?

Med vojno smo bili tudi mi zaprti v z žico obdani Ljubljani, a smo vsaj živeli v svojih domovih. Spominjam se pa, da smo bili štirje doraščajoči otroci obupno lačni, na karte si dobil bore malo. In še srečo smo imeli, ker je imel moj oče, po poklicu agronom, prijatelje med kmeti, ki so mu kdaj pa kdaj prek žice dali kakšno pomoč. Malo mleka, kilo moke, suho sadje, nekaj krompirja ... Ko danes gledam te veleblagovnice, kjer se kopičijo gore različne hrane, se ne morem načuditi ogromnim razlikam. Pomaranč nismo videli več let, še po vojni ne. Da ne govorim o bananah in vsem drugem. Ali pa o oblačilih. V trgovinah so bile prazne police. Metrskega blaga sploh ni bilo. Nikjer. Ali pa alarmi. Zvečer smo, mislim, da od sedmih pa do petih zjutraj, imeli tako imenovano policijsko uro. Ulice so ostale prazne, saj si lahko tvegal visoko denarno kazen ali pa strel. Za opravke, sprehode in druženje smo morali uporabiti čas, ki nam je preostal. Vse to v okviru z žico obdane Ljubljane.

Kaj vse se je dogajalo zunaj tega pri nas in po svetu, pa smo vedeli. V Ljubljani smo imeli radioaparate in smo na skrivaj izvedeli, kaj se dogaja. Radioaparate so nam okupatorji pustili, mogoče zaradi svoje propagande, kolesa pa so nam vsa vzeli. No, kakšno smo tudi skrili in nam je ostalo ...

Tako je »preživelo« tudi kolo, ki še danes stoji na hodniku vaše hiše?

To je res vrhunsko kolo. Letnik 1936, znamke NSU. Vozila sem ga od desetega leta, ko sem ga dobila v dar, že malo rabljenega, od tete, in povsod sem šla z njim, bila sem navdušena kolesarka. Razen med vojno, seveda.

Kako pa je bilo z vašim ustvarjanjem v vojnem času?

Med vojno, ki je trajala od mojega 14. do 17. leta, torej v času pubertete, me je sla do risanja pravljic minila. Lotila sem se drugačnega risanja, bolj študijskega. Risala, včasih malo tudi slikala sem konkretne stvari, študij po naravi. Največ portrete in celo kakšen košček pokrajine, kolikor se je to dalo ob prepovedi vstopa na ljubljanski grad, Rožnik, prek žice, ki je obdajala Ljubljano, in ob absurdni meji z Nemčijo skozi Šentvid že pod Italijani. Po italijanski kapitulaciji in ko so nas zasedli Nemci, bi bilo logično, da se ta meja izbriše, saj je šlo za isto državo, a ostala je še vedno strogo neprehodna. Da se vrnem k vašemu vprašanju – papirja sem zaradi drugačnih risb porabila veliko manj. Ne spomnim se več, kako, ampak vem, da sem ga za silo imela še nekaj.

Po vojni je bila v Ljubljani ustanovljena likovna akademija in bili ste sprejeti v drugo generacijo študentov slikarstva. Ste bili že takrat izstopajoči?

Pri profesorjih sem veljala za nadarjeno študentko. Sem pa takrat ob rednem študiju že delala tudi ilustracije.

Takrat je na akademiji poučeval slikar Gabrijel Stupica, ki je sam študiral v Zagrebu. Je poučeval tudi vas? Je že takrat vzcvetela vajina ljubezen?

Gabrijel Stupica je bil profesor za slikarstvo, a me ni učil. Moj profesor za slikarstvo je bil Gojmir Anton Kos. Srečevali pa smo se vsi ob nekaterih priložnostih, recimo na ekskurzijah in podobno. Potem sva se začela dobivati še dodatno.

Rekla bi tudi, da je življenje bogatejše, če se zmoreš čuditi, kot se neprestano čudi otrok.

Kaj pa sam študij? Kako se je vaše zanimanje od slikarstva, katerega cilj so slike na platnu, prevesilo h knjižnemu slikarstvu, k ilustraciji?

Knjižno slikarstvo je že v svojem bistvu pomenilo nadaljevanje moje otroške igre: nadgradnjo ob študiju slikarstva. Sovpadalo je v čas, ko je na Mladinski knjigi prav tako začenjala bogato kariero gospa Kristina Brenkova. Bila je urednica izdaj za otroke. Mladinska knjiga je izdajala vse več knjig, urednica pa se je zavzeto lotila svojega programa, močno je razširila krog sodelavcev, pritegnila še mlade, ustanovila več knjižnih zbirk. Želela je, da knjige in slike pridejo med čim več ljudi. Ponudb in dela je bilo v tistih časih kar precej. Najprej sem poskusila z Rdečo kapico. Prva izdaja, delana kar neposredno v tiskarni, na plošče, je bila drugačna od te, ki jo poznate danes, ker sem jo potem ustvarila čisto na novo. Potem je sledila Trnuljčica, tudi na ploščo, in tudi to sem pozneje delala na novo, že kot veliko slikanico. Enako se je zgodilo z že prej omenjeno Sneguljčico. In potem so sledile še druge velike in male knjige, pa velike slikanice.

Ste si kdaj želeli pisati tudi na večjem formatu, na platnu?

Ja, včasih se m si zaželela početi kaj takega. Saj dvakrat ali trikrat sem že, a takrat in kasneje še dolgo nisem imela možnosti za to. Predvsem prostorskih. Sicer pa predsodek, da je slikarstvo na platnu umetnost, ilustracija pa ne, tako ali tako ne velja več toliko. Uveljavil se je, ker so nekateri avtorji slik na platnu priložnostne ilustracije »štancali« za postranski zaslužek, ne pa, da bi se v te slikice poglobili in v njih iskali tisto, kar so iskali na velikih platnih. Zdaj tudi že vemo, da material in format in tehnika niso pomembni, ampak je pomembno, kot sem nekoč že povedala, kako kdo motiv doživlja, kako ga kreativno predeluje in kakšno izrazno moč izpoveduje.

Zanimivo je, da smo hkrati s prvimi slikanicami dobili tudi prvo generacijo slovenskih ilustratork. Kako pa to, da ste bile »pravljičarke«, kot so vam rekli, skoraj same ženske? Se moški kolegi niso toliko našli v pravljicah, jim je bilo to delo morda podcenjujoče, so bili oni »pravi« slikarji, ve pa ne?

Ne vem. Res hecno. Mislim, da bi se tudi me lahko ukvarjale z velikimi formati in drugim materialom, a teh dodatnih fizičnih naporov nismo zmogle, ker smo bile močno vezane na družinsko življenje, imele smo majhne otroke, skrbele smo za gospodinjstvo in lažje se je bilo usesti za delovno mizo kot stati s paleto pred stojalom.

Da je bilo naše delo podcenjeno, pa drži. To je bilo večkrat splošno mnenje, ne samo mnenje moških, a k sreči je bilo to v novejšem času ovrženo in razčiščeno. Sicer pa smo imeli moški in ženske enake možnosti za ilustratorsko delo. Imele smo kar nekaj moških kolegov in somišljenikov.

»Pravljičarke« ste bile zanimiva generacija in tudi dolgoživa, saj se visokemu jubileju ne bližate le vi; v začetku junija je 90. rojstni dan praznovala Ančka Gošnik Godec, septembra naslednje leto ga bo Marjanca Jemec Božič. Ste bile tudi zares generacija, ste držale skupaj? Ali ste si bile nekoliko bolj na distanci, saj ste si bile vendarle tudi konkurenca?

S kolegicami prijateljujem od vsega začetka. Posebno z Ančko Gošnik Godec, veliko sva se družili, tudi skupaj potovali, da ne govorim o najinih kilometrskih telefonskih pogovorih. (Smeh) Rada jo imam in občudujem njeno delo. Sicer pa je med nami vsemi obstajala zdrava konkurenca, se pravi, da je bil uspeh ene spodbuda za druge.

Omenili sva že nekaj vaših del, Sneguljčico, Trnuljčico, Rdečo kapico. Kako to, da so vam bile kot ilustratorki najljubše ravno pravljice bratov Grimm in pa Hansa Christiana Andersena, med drugim ste ilustrirali njegova Palčico in Grdega račka? Zakaj so se vas najbolj dotaknile te zgodbe?

Te zgodbe nas očarajo s tihimi, a vendar močno čustvenimi podtoni o večnih človeških problemih. Zgodbe, ki se ne končajo vedno srečno, se tu končajo lepo. Z mislijo, da je dobro poplačano. Nudijo pa zgodbi primerno možnost za barvitost in likovno sceno. Prav v Grimmovi pravljici Zvezdni tolarji sem lahko razvijala specifično panoramo. Naredila sem serijo dvostranskih ilustracij, po katerih se vije ista pot, ki deklico postopoma vodi skozi različne pokrajine. Tam srečuje različne ljudi – bitja, ki jo prosijo za kruh ali kos oblačila, ona pa prošnjo vsem izpolni in je za svojo dobroto na koncu poplačana. Na slikah se dan postopoma prevesi v noč, veliko je podrobnosti in simbolike, ki jih lahko razvozlamo šele, ko se v sliko poglobimo ... Jezero recimo asociira na Bohinjsko jezero, barva vode pri slapu na divje turkizno vodo slapa Savica.

Ilustrirali ste tudi neustrašno Piko Nogavičko, ki si je sploh ne znamo predstavljati drugače kot v točno tisti rumeni srajčki in modrih hlačah z belimi pikami, ki ste ji ju nadeli vi. Vendar ilustracije za to knjigo nekako ne sodijo med vaše najljubše. Zakaj?

Da, Pika Nogavička. Tako zelo priljubljena knjiga, ki pa se za to nima zahvaliti meni, ampak avtorici teksta Astrid Lindgren. Imam občutek, da sem jo v naglici vrgla čez ramo, čeprav sem pozneje tudi to knjigo delala še enkrat. Dejstvo je, da me ta sicer duhoviti in odštekani tekst ni privlačil s tisto skrivnostno pravljičnostjo, ki jo premorejo na primer pravljice bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena. Te knjige se enostavno nisem lotila s tako zagnanostjo kot kakšne druge.

Omeniti morava še eno legendarno slikanico, Moj dežnik je lahko balon, v kateri deklico Jelko balon potegne v čarobni svet, v katerem na travniku rastejo pisani klobučki in so vsi otroci prijatelji.

To slikanico, ki jo je imela Kristina Brenkova v programu in mi jo je ponudila v ilustriranje, sem sprejela z veseljem, ker sem občudovala poetična besedila Ele Peroci. Zgodba se dogaja v Ljubljani in temu primerni so tudi moji motivi. Z Elo Peroci sva se dobro poznali in včasih družili. Bila je svojska in senzibilna gospa.

Danes skupaj s še nekaj ilustratorkami veljate za staroste slovenske ilustracije. Kako v vaših ušesih odzvanja ta naziv? Mu pritrjujete? Ste ponosni nanj?

Če si perfekcionist, si težko ponosen. Delno sem zadovoljna, a marsikdaj misliš, da bi kaj lahko napravil bolje. Na nekatera priznanja pa sem ponosna. Najbolj na veliko Prešernovo nagrado.

Nam lahko kot starosta poveste, kako kakovostna je po vašem mnenju slovenska ilustracija?

Slovenska ilustracija se ni začela z mojo generacijo. Ima krasno tradicijo. Ne smemo pozabiti na avtorje, kot so bili Podrekar, Gaspari, Birolla, Smrekar, Deržaj, Bambič. Seveda pa niso nastopali tako pogosto, saj tudi ilustrirane knjige niso izhajale tako pogosto kot zdaj. Vsi ti avtorji so na visoki ravni. Moji otroški vtisi ob njihovih podobah so ostali nenačeti kljub vsemu, kar sem spoznala v življenju na področju ilustracije. Današnja ilustracija je tudi zelo dobra. O imenih pa raje nič, da ne bi koga pozabila.

Kljub številnim nagradam, tudi najvišjim, in kljub temu, da so ob vaših delih odraščale generacije otrok, se nikdar niste pretirano medijsko izpostavljali. Raje ste v miru ustvarjali in v otroških očeh ostajali tista čarobna gospa iz ozadja, kajne?

Mir je nekaj, kar z leti vse bolj potrebujem. Od nekdaj sem tudi velik tremaš. Strah pred javnim nastopanjem me spremlja od nekdaj. Spominjam se občutkov, ko stoje v šolski klopi odgovarjaš na vprašanje in so vate uprti vsi pogledi in ko se ustrašiš lastnega glasu. Čeprav znaš, lahko tudi na vse pozabiš. Skrivam se tudi pred novinarji, ki želijo od mene ad hoc odgovore. (Smeh)

Midve sva si vzeli čas.

Drži. (Smeh)

Ob tem, kar ste maloprej povedali, morava omeniti slikanico Čudežno drevo. To je edina slikanica doslej, za katero ste ob celostranskih ilustracijah pripravili tudi besedilo. Živali drevo druga za drugo sprašujejo, zakaj je čudežno, če pa ne zna regati ali meketati, a drevo molči. Potem mu to vprašanje zastavi še otrok in izvemo, da drevo res ne zna govoriti, zna pa zacveteti. Na zadnji ilustraciji ima polno dehtečih cvetov, ki privabljajo metulje. Je ta slikanica res nastala kot vaš osebni manifest, kot manifest vaše ustvarjalnosti?

Sploh ne. Izhajala sem iz svoje velike ljubezni do dreves. Drevo se v mojih slikah pogosto pojavlja. Zamislila sem si, če ste opazili, nekaj bitij, ki se običajno mudijo na drevesu ali ob njem. Idejo – tekst in skice – sem imela mnogo let v predalu, ker sem se besedilo bala komu pokazati. Potem sem se nekega dne okorajžila in ga nesla uredniku otroških izdaj Mladinske knjige Niku Grafenauerju. Bilo mu je takoj všeč, niti popravkov v njem ni predlagal. Tako sem knjigo končno realizirala. Žal sem imela nekaj smole v prvotni tiskarski izvedbi. Da je to manifest, pa so se spomnili drugi. In moram priznati, da se mi je ob zaključku dela zazdelo, da res vsebuje še neko drugo poanto. Da je to manifest izrecno moje ustvarjalnosti, pa so se spomnili drugi. Navsezadnje bi bil to lahko manifest vsakega kreativnega dejanja.

Čas, ki sem ga lahko posvetila ustvarjanju, je bil čudovit, stimulativen, čeprav naporen. Ustvarjanje je sreča, nuja, odvisnost.

Ta slikanica je dokaz, da niste izjemno spretni le s svinčnikom in barvami, temveč tudi z besedami. Kako to, da se niste odločili za še kakšen tak poskus? Mogoče pa še ni prepozno?

Lepo ste povedali, da mogoče ni prepozno. Ustvarjalni nemir ne izgine čez noč. Včasih počivam in nimam prave volje. Za besede pa ne potrebuješ dejanj, ki te v starosti in bolezni in bolečinah pri slikanju lahko utrudijo. Zato pestujem nekaj malega, v besedah. Če bo kaj iz tega, ne vem. V prejšnjih časih pa so šle moje energije v druge smeri. Likovne.

Častitljiva leta s seboj prinesejo obilo bremen, pa vendar tudi marsikatero spoznanje ali modrost, do katerih se človek lahko prikoplje le, ko velik del življenja že pusti za seboj. Kakšna so vaša spoznanja, kakšne so vaše modrosti?

Splošni nasveti so dvorezen meč. Ne bi rada solila pameti nikomur. Kaj naj rečem? Morda tisto, kar se mi zdi v življenju najpomembnejše, najbrž pa ne edino pomembno. To je empatija. Ker je premalo prisotna med ljudmi. Rekla bi tudi, da je življenje bogatejše, če se zmoreš čuditi, kot se neprestano čudi otrok. Živeti ti pomaga, če se naučiš opazovati bogastvo majhnih stvari, ki bi jih prej prezrl, in se jim čuditi. Kar se tiče strokovnih nasvetov: vsakemu bi svetovala posebej, individualno. V vsakem je treba poiskati tisto, kar je v njem najboljše. Njegovo najboljše.

Ali bi, ko na pragu 90. rojstnega dne zrete nazaj, lahko rekli, da je bilo vaše življenje polno, uspešno, ste doživeli zadovoljstvo ob svojem delu?

 V življenju so se mi dogajale hude stvari, bila so daljša obdobja, ko nisem mogla delati, zdaj, v starosti, pa so prišle bolezni in bolečine. Čas, ki sem ga lahko posvetila ustvarjanju, je bil čudovit, stimulativen, čeprav naporen. Ustvarjanje je sreča, nuja, odvisnost. Bera je dobra, a bi bila, kot jo gledam jaz danes, lahko še boljša. Pot je zdaj prehojena, a če bi lahko, bi začela spet na novo. Je pa za to malo prepozno.

Morda kakšno odločitev obžalujete?

Niti ne. Če sem karkoli obžalavala, je poniknilo med množico zadovoljivih odločitev.

Ali še kdaj poprimete za svinčnik in kaj narišete?

V zadnjih dveh letih sem naredila samo tri majčkene slikice za prijatelje, ki so mi stali ob strani, ko sem imela težave. Dve od njih sem obljubila že petnajst let prej. Trenutno mi bo morda še uspelo narediti kakšno tako malenkost, a sem preslabotna in mi predvsem drugi vsakdanji opravki vzamejo preveč časa. Starost prinese marsikaj, na kar prej nisi niti pomislil, na primer počasnost. Če sem bila prej enka, sem zdaj desetka v počasnosti.

Kaj pa risanje brez papirja? Kot deklica ste radi risali po zarošenih šipah …

Res sem s pravljicami porisala vse orošene šipe in zvečer v postelji risala zgodbe kar s prstom po zraku, nekam tja v temo.

Si še danes kakšno ilustracijo narišete tako, samo v mislih?

O, seveda. V glavi si predstavljam fantazijske sličice. Pred nekaj leti sem s skicami začela pripravljati veliko slikanico, a zdaj vidim, da je ne bom več mogla realizirati.

Je življenje prekratko?

To vam lahko potrdim.

***

**Marlenka Stupica je umrla 17. junija 2022 v starosti 94 let.**