Mateja Vraničar Erman, ministrica za finance

»V pogajanja ne rineš z ultimati«

Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je pred najtežjo nalogo kariere: evropsko komisijo mora prepričati, naj prek svojega pooblaščenca ne proda hčerinskih družb NLB oz. naj ključno slovensko banko ohrani kot celoto. Kakšne alternativne kompenzacijske ukrepe namerava predlagati Bruslju, še ni znano, saj vlada predlog še pripravlja, vendar pa ministrica ne izključuje nobene opcije.

Od vseh ministrov ste samo vi nasprotovali ustavitvi postopka prodaje NLB. Zakaj?

Izhajala sem iz predpostavk, ki so bile določene še pred mojim prihodom na ministrsko mesto. Obveznost, da se gre v privatizacijo NLB, je bila sprejeta leta 2013. V letu 2015 je bil v strategiji upravljanja državnega premoženja določen postopek, po katerem bi se banka privatizirala, znan je bil tudi končni datum za izpeljavo prodajnega postopka. Če se stvari ne bi odvile skladno s sprejetimi zavezami, bi bile posledice za banko in njen razvoj lahko izredno negativne. V teh okoliščinah sem ocenila, da je bil predlagan cenovni razpon realen, odražal je dejansko vrednost banke, obenem pa bi skupaj z že prejetimi dividendami, s pričakovanimi dividendami v naslednjem petletnem obdobju in z upoštevanjem vrednosti zadržanega državnega premoženja zagotovil vsaj povrnitev leta 2013 dodeljene državne pomoči.

Govoriva o kupnini 600 milijonov.

To je bila srednja ocena za polovico banke.

Mnogim, tudi večini ministrov, se je to zdelo premalo. Pričakovali so vsaj milijardo. Je takšno pričakovanje preveč optimistično glede na cene, po katerih se danes prodajajo banke v Evropi?

Tržna vrednost tistih bank, ki so primerljive z NLB in že kotirajo na borzi, je danes med 0,6- in 1,1-kratnikom knjigovodske vrednosti. Če bi s prodajo NLB dosegli srednjo vrednost predlaganega razpona, bi bila prodana za približno 0,8-kratnik knjigovodske vrednosti, kar je primerljivo. Pri tem cenovnem razponu je bil upoštevan tudi diskont za IPO-sistem prodaje, ki običajno znaša od 10 do 15 odstotkov. Pri prodaji ostalega dela NLB, ki bi sledil v drugi fazi, tega diskonta ne bi bilo več, se pravi, da bi v nadaljevanju lahko računali na veliko višjo kotacijo vrednosti delnic NLB, kot bi znašala začetna cena za postopek javne prodaje. Glede na to, da želi država obdržati 25 odstotkov in eno delnico in želi imeti prevladujoč vpliv oz. banko prodati na način, da noben drug delničar ne bo smel imeti višjega lastniškega deleža od nje, ni realno, da bi zgolj s kupnino dobili milijardo. Če upoštevamo tudi že prejete dividende, vrednost premoženja, ki ga zadržimo v državni lasti, pričakovano kupnino in pričakovane dividende v naslednjih petih letih – s tem več kot poplačamo dodeljeno državno pomoč.

Pa verjamete, da bi šla evropska komisija res v prodajo hčerinskih družb NLB v tujini? Ne spomnim se namreč, da bi že kdaj intervenirala na tak način.

Po mojem se to še ni zgodilo, ker so države spoštovale zaveze ali pa so s pogajanji dosegle spremembo zavez. Tudi Slovenija se je odločila, da poskuša poiskati alternativne rešitve. Postopek pogovorov je stekel in računamo na razumevanje evropske komisije, da gre pri NLB za posebno situacijo. Kakorkoli obrnemo, zaveze, ki so bile leta 2013 sprejete v zameno za odobritev državne pomoči, so nekakšna mednarodna pogodba. Nevarnost, da NLB izgubi filiale v vzhodni Evropi, je stvarna. Ne moremo dvigniti rok in čakati, da se zgodi, kar se pač ima zgoditi – to bi bilo sila neodgovorno do banke, do zagotavljanja rasti vrednosti državnega premoženja in ne nazadnje do mednarodne pozicije Slovenije v smislu izpolnjevanja prevzetih obveznosti.

Ali NLB lahko preživi brez hčerinskih družb na Balkanu? Kolikor vem, je zares uspešna samo naložba v Tutonsko banko v Makedoniji, ostale hčerinske družbe pa so obremenjene s slabimi krediti.

Po podatkih NLB so vse njene filiale ves čas krize dosegale dobre poslovne rezultate. Samo v lanskem letu so k dobičku Skupine NLB prispevale 47 odstotkov. Še jasneje: 57 milijonov lanskega dobička Skupine NLB so ustvarile njene filiale. Upoštevati moramo tudi razvojno strategijo banke. NLB se želi pozicionirati kot regionalna mednarodna finančna institucija in s tega vidika je nadaljnje delovanje njenih filial po državah Balkana izrednega pomena. Če bi se NLB filialam odpovedala, bi se omejila le na slovenski prostor in vprašanje je, kakšne razvojne možnosti bi sploh še imela. Država kot lastnica je banki dolžna ponuditi takšno podporo, ki ji omogoča uresničitev sprejete strategije razvoja.

Kakšne so možne rešitve za NLB – odložitev prodaje za eno ali dve leti, daljša odložitev prodaje ali morda tudi dokončna odpoved prodaji?

Vlada je ministrstvu dala sorazmerno ozek mandat, namreč da preverimo, kje je možno polje pogajanj z evropsko komisijo. Za zdaj puščamo odprte vse možnosti, od odloga prodaje do drugačne ureditve kompenzacijskih ukrepov. Pogovori za zdaj potekajo na strokovni ravni, v začetku julija pa pričakujem nadaljevanje pogovorov z evropsko komisarko za konkurenčnost. Šele ko bomo opravili prvi krog pogovorov, bomo v vladi oblikovali mandat za formalni predlog kompromisa.

Vlada torej še ne ve, kaj točno si želi ...

Pogovori se začnejo s predlogom. Do tja, ko bomo lahko formalno predlagali spremembe, moramo še priti. V pogajanja ne rineš z ultimati, ampak najprej pretipaš teren. Pomembno se mi zdi, da igramo z odprtimi kartami in ohranimo verodostojnost, ki smo si jo povrnili v zadnjih letih. Podrobnejših informacij v tem trenutku še ne morem dati. V pogajanjih se pogajalske pozicije ne razkrivajo vnaprej.

Torej je še vedno na mizi tudi opcija, da se sploh ne gre v prodajo NLB?

V tem trenutku ne izključujem nobene možnosti.

Kakšen dogovor z evropsko komisijo bi bil najmanj boleč za NLB?

Vse naše aktivnosti so usmerjene v to, da NLB ohranimo kot skupino in ji zagotovimo nadaljnji razvoj v smeri regionalne mednarodne finančne institucije.

Nevarnost, da NLB izgubi filiale v vzhodni Evropi, je stvarna. Ne moremo dvigniti rok in čakati, da se zgodi, kar se pač ima zgoditi.

Se vam ne zdi, da bi bilo prav zaradi razmeroma nizke kupnine najbolj optimalno, da država obdrži delnice v NLB in si izplačuje visoke dividende? Nobene logike ni, da bi visoke dobičke prepustili tujcem.

Naj spomnim še enkrat – odločitev za privatizacijo je bila sprejeta leta 2013 in na tej odločitvi temeljijo moje dosedanje aktivnosti. Ključnega pomena za banko je, da je profesionalno upravljana in vodena. Lastništvo je drugotnega pomena.

Vaš predlog, da država še pred začetkom prodaje NLB krije tveganje za devizne vloge hrvaških varčevalcev, so zavrnili vsi člani vlade, vi pa ste ponudili odstop. Zakaj se vam je to zdelo potrebno storiti?

Ker sem odgovorna. Če tako pomemben predlog, za katerega verjameš, da je pravi zavrne celoten vladni kolegij, je popolnoma normalno in higienično, da preveriš, ali še uživaš zaupanje predsednika vlade.

Sprašujem zato, ker se je vse skupaj zdelo kot trik za javnost. Zgodba s hrvaškimi varčevalci ni nova, vsi akterji prodaje ste že vsaj leto dni prej vedeli, da lahko vpliva na prodajno ceno.

V prodajnem postopku se je ta problem pojavljal večkrat, prvič lani jeseni, ko je bilo ocenjeno, da bo to vprašanje močno vplivalo na možno prodajno ceno. Nato se je stališče prodajnih svetovalcev spremenilo, ocenili so, da ne bo bistvenega vpliva, v zadnji fazi, maja, pa so znova ocenili, da bi lahko pomenilo veliko znižanje kupnine, če bi investitorji celoten znesek, ki bi mu NLB lahko bila izpostavljena, vkalkulirali v ponujene cene. Če se s tem problemom ne bi ukvarjali, bi verjetno morali dvakrat poravnati obveznosti do prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev.

Če je stališče Slovenije, da NLB ni odgovorna za devizne vloge, zakaj bi država krila to tveganje?

Tu ni pomembno samo stališče Slovenije, ampak tudi, kako ravnajo hrvaška sodišča, ki odločajo o konkretnih primerih glede prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev. Ta ne glede na veljavne mednarodne akte NLB dosojajo finančno obveznost in jo od banke tudi prisilno terjajo.

Slovenija je banke reševala tako, da je najprej zaprosila evropsko komisijo za odobritev državne pomoči, morala je zadostiti strogim pogojem – izvesti stresne teste, omejiti konkurenčnost bank in obljubiti privatizacijo, šele nato jim je komisija dovolila dokapitalizacijo. Italija pa je banko Monte dei Paschi di Siena enostavno dokapitalizirala in ta ukrep poimenovala »previdnostna dokapitalizacija«. Zakaj ni tako ravnala tudi Slovenija?

Situacija je danes popolnoma drugačna od tiste leta 2013. Takrat na evropski ravni še ni bilo enotnega sistema reševanja bank. Ta se je začel postopoma razvijati šele od leta 2013. Pravila evropske komisije za dodeljevanje državnih pomoči pa so že od avgusta 2013 določala, da morajo k pokritju izgub bank prispevati tudi delničarji in imetniki podrejenih obveznosti. Slovenija je bila prva, ki je morala ukrepati v skladu s temi spremenjenimi pravili. Šele v nadaljevanju je bila sprejeta direktiva BRRD, v okviru katere se je oblikoval sklad za reševanje bank na evropski ravni in skladi na ravni posameznih držav. Namen tega je, da banke z vnaprejšnjim plačevanjem prispevkov same ustvarijo rezerve, iz katerih se lahko izvedejo dokapitalizacija in drugi ukrepi za stabilizacijo finančnega sistema, in tako ni potrebna državna intervencija. Težava slovenskih bank je bila, da je bil na podlagi stresnih testov in ocene kakovosti premoženja ugotovljen negativni kapital.

Za banko je ključnega pomena, da je profesionalno upravljana in vodena. Lastništvo je drugotnega pomena.

To, ali je bil kapital res negativen, še danes ni povsem jasno, obstaja resen dvom o pravilnosti izračunov.

Dejstvo je, da so ocene, ki so jih opravile za to pooblaščene institucije, pokazale, da je kapital slovenskih bank negativen. Skrbni pregled je razkril precej večjo izgubo v bankah, predvsem glede resnega povečanja obsega nedonosnih terjatev bank. V primeru nekaterih drugih bank po Evropi pa se ne govori o negativnem kapitalu, temveč o prenizki kapitalski ustreznosti, medtem ko je banka še vedno solventna – in to je bistvena razlika.

Torej nimate občutka, da evropska komisija pri državnih pomočeh zavestno uporablja dvojna merila, ena za majhne in druga za velike članice?

Italijani so previdnostno dokapitalizacijo izvedli po pravilih BRRD-direktive, ki omogoča več različnih instrumentov za reševanje bank. Ko je Slovenija reševala svoje banke, ti instrumenti še niso bili na voljo. V svojih stikih z evropsko komisijo glede dodelitve državnih pomoči nisem zaznala, da bi nas obravnavali kaj drugače kot velike članice, seveda pa je komisija pri presoji vsakega primera dolžna upoštevati vse relevantne okoliščine in tu je treba biti pri primerjavah previden.

Slovenija ima 5,3-odstotno gospodarsko rast, tretjo najvišjo v EU. Se slovensko gospodarstvo res že pregreva, kot ocenjuje evropska komisija?

Naši izračuni kažejo, da smo še v okvirih potencialne rasti.

Smo pa na zgornjem robu?

Recimo. Za nas je to izredno pomembno zaradi izračunavanja strukturnega napora in argumentiranja evropski komisiji, zakaj je strukturni napor, ki ga od nas zahteva, previsok. Evropska komisija ocenjuje, da smo že v obdobju pregrevanja gospodarstva, medtem ko na ministrstvu za finance ocenjujemo, da se neskladje med dejansko in potencialno rastjo sicer zapira, nismo pa še v fazi pregrevanja. Ne nazadnje, raven števila brezposelnih je glede na obdobje pred letom 2008 še vedno sorazmerno višja, pritiska na plače še ni, plačilna bilanca je še vedno pozitivna, prostor za kreditiranje gospodarstva še vedno obstaja oz. se šele v letošnjem letu kaže rahel pozitiven trend, prebivalstvo pa je še vedno med najmanj zadolženimi v EU. Skratka, kup indikatorjev kaže, da še nismo na poti pregrevanja. To pa ne pomeni, da lahko začnemo nenadzorovano porabljati javna sredstva.

Kup indikatorjev kaže, da še nismo na poti pregrevanja gospodarstva. To pa seveda ne pomeni, da lahko začnemo nenadzorovano porabljati javna sredstva.

Bivšemu finančnemu ministru Dušanu Mramorju je po naporni bitki z bruseljskimi birokrati uspelo dokazati, da je metodologija, na podlagi katere evropska komisija izračunava potrebno zmanjšanje strukturnega primanjkljaja (to je primanjkljaj, pri katerem je izključen vpliv gospodarskih ciklov, zaradi česar naj bi natančneje izkazoval finančno sliko države), napačna. Je že prišlo do formalne spremembe metodologije?

Ne. Metodologija ostaja nespremenjena. Je pa bil za lansko leto uveden t. i. test verjetnosti, ki pove, ali so rezultati, kot jih da metodologija za posamezno državo po ekonomski logiki, smiselni ali ne. Za Slovenijo je ta podatek pokazal visoko pregrevanje že v lanskem letu, kar je bilo nesmiselno. Komisija je zato od nas v lanskem letu zahtevala strukturni napor v višini 0,6 odstotka BDP-ja, enakega pa zahteva tudi letos, pri čemer imamo možnost povprečenja, kar pomeni, da se za ugotavljanje ustreznosti fiskalne politike upošteva povprečje dveh letnih fiskalnih naporov. V izreku priporočil za leto 2018 številka ni izrecno omenjena, opozarjajo pa, da moramo poskrbeti za dodaten strukturni napor, ki bo skladen s pravili pakta za stabilnost in rast. Treba je vedeti, da nas k temu ne zavezuje samo pakt, ampak tudi naša ustava in zakon o fiskalnem pravilu. Že nekaj časa ne govorimo več o zmanjševanju odhodkov, ampak o njihovi nadzorovani rasti, ki zagotavlja po našem mnenju ustrezen strukturni napor. Če bi manj odhodkov namenili stvarem, ki ne spodbujajo rasti, bi lahko več namenili za javne investicije, s čimer bi še okrepili gospodarsko rast in tako po naravni poti dosegli izboljšanje položaja prebivalstva in podjetij.

Kje konkretno bi še lahko prihranili?

Še enkrat – ne govorim o rezanju, govorim o nadzorovani, omejeni rasti. Naj povem na primeru, ki je v pristojnosti ministrstva: v zadnjih dveh letih nam je samo s spremembami na področju zadolževanja uspelo znižati dolg in znatno prihraniti pri obrestnih odhodkih. V letošnjem letu smo pri obrestih prihranili 104 milijone, v prihodnjem letu pa še dodatnih 90 milijonov.

To ste dosegli s konverzijami.

Ja, tudi s predčasnim odkupom državnih obveznic, ki so bile izdane po visokih obrestnih merah, in dodatno izdajo državnih obveznic po znatno nižjih obrestnih merah. Doslej smo izvedli pet takšnih konverzij, s čimer smo dosegli znaten prihranek, hkrati pa stabilizirali obseg dolga proračuna. Uspešnost nam priznava tudi mednarodna javnost. Slovensko zakladništvo je letos dobilo nagrado za najboljšega upravljavca tveganj na področju državnih dolgov na svetu!

Je mogoče, da bi imeli že prihodnje leto proračun brez zadolževanja?

Vprašanje je, kaj s tem pojmom razumete. Eno je zadolževanje za pokrivanje potreb A bilance, se pravi državnega proračuna. V letošnjem letu je cilj, da bi ta primanjkljaj znašal 0,8 odstotka BDP-ja, v letu 2018 pa 0,2 odstotka. Šele v letu 2019 je predviden presežek v višini 0,2 odstotka BDP-ja. Ampak to je samo en del potreb po zadolževanju. Drugi del pomeni zadolževanje za potrebe odplačila glavnic. Glede na to, koliko glavnic zapade v posameznem letu, toliko je dodatnega zadolževanja. Pri primarnem primanjkljaju, to je primanjkljaj brez izdatkov za obresti, pa smo bili že lani v presežku.

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je Slovenija poletela izključno na krilih izvoznega sektorja in da izboljšanje makroekonomskih kazalcev nima zveze z vladnimi ukrepi?

Rast seveda ustvarja gospodarstvo. Toda gospodarske rasti ni, če ni temelja, na katerem se ta rast lahko ustvarja. Izboljšanje bonitetnih ocen, zmanjšanje obrestnih odhodkov, zmanjšanje pribitka na državne obveznice – vse to prinaša konkretne ugodne posledice tudi za gospodarske subjekte, od lažjega dostopa do finančnih trgov do financiranja razvojnih možnosti. Stabilnost javnofinančnega okolja je prvi pogoj za to, da imaš lahko stabilne poslovne razmere. Poglejte samo koristi od odpravljanja administrativnih ovir na davčnem področju. Zgolj s spremembo obračunavanja DDV-ja od uvoza smo strošek znižali za vsaj 30 milijonov. Ali pa, kako bolj urejeno je davčno okolje zaradi uvedbe davčnih blagajn. Je zgodba končana? Seveda ni. Treba je nadaljevati. So pa postavljeni temelji. Ne trdim, da si vlada lahko lasti zasluge za celotno gospodarsko rast. Absolutno ne. Je pa prispevala svoje.

V Gospodarski zbornici pravijo, da imamo v Sloveniji »potrošniško norijo«. Posojila se resda povečujejo, toda skupni znesek je še vedno nižji kot v letu 2011, hkrati pa je depozitov prebivalstva danes za nekaj milijard več in še vedno naraščajo. Ali res lahko govorimo o pretiranem trošenju prebivalstva?

Predvsem bi si želela, da bi Gospodarska zbornica svojo izjavo argumentirala. Kar se tiče javnih financ, zagotavljamo zmerno rast odhodkov na ravni sektorja država. Raven odhodkov iz domačih sredstev zadnji dve leti v nominalnem znesku pravzaprav stagnira, ne glede na rast BDP-ja, in zaostaja za rastjo prihodkov, s čimer se ustvarja ustrezna postopna konsolidacija javnih financ. V tej situaciji se mi zdi popolnoma normalno, da se postopno odpravijo nekatere omejitve v odhodkih, ki so bile uvedene kot začasni ukrep med krizo. Marsikdo v javnem sektorju si želi, da bi se odhodki dvignili na raven iz leta 2008 in da bi se po možnosti nadomestilo tudi vse, kar v obdobju krize ni bilo usklajeno z rastjo življenjskih stroškov. S takšno logiko se ne morem strinjati. Po mojem moramo pogledati, kje dejansko smo in kaj si glede na stanje slovenske ekonomije danes lahko privoščimo, nato pa nekatera pravila postaviti na novo.

Tudi plačni sistem v javnem sektorju?

Tudi to. Zakaj pa ne? Za ta mandat je verjetno prepozno. Toda prej ali slej se bomo morali vprašati, ali je plačni sistem dovolj dobro zastavljen, ali nagrajuje najboljše kadre v javnem sektorju tako, kot si zaslužijo, in ali ni že čas za nadgradnjo.

GZS vlado poziva k proticiklični gospodarski politiki, kar razume kot »zadržanje stroškov dela« in »optimizacijo socialne politike« ali po domače znižanje socialnih izdatkov. Je to prava pot?

Analiza, ki smo jo izvedli lani, razkriva, da splošna raven obremenitve ni problematična. Je pa problematična obremenitev posameznih segmentov zavezancev, na primer pri dohodnini. V primerjavi z drugimi evropskimi državami pri nas posameznik z zmernimi zaslužki izjemno hitro pride v najvišji dohodninski razred, kar je posledica zelo egalitarne družbe. Zato smo dohodninsko lestvico že delno korigirali. Problem slovenskih dohodninskih zavezancev je, da je večina zaslužkov skoncentrirana na sredini, izjemno malo je takšnih, katerih zaslužki presegajo dve ali tri povprečne plače. Še večje anomalije se pojavljajo pri prispevkih za socialno varnost, kjer izrazito odstopamo pri višini prispevkov, ki jih delojemalci plačujejo iz svojih plač. Toda če želimo odpreti razpravo o višini prispevkov za socialno varnost in uvedbi socialne oz. razvojne kapice, to lahko storimo le v povezavi z razpravo o pravicah, ki se zagotavljajo s temi sredstvi. Če želimo pravice ohraniti ali jih celo razširiti, ne moremo v isti sapi govoriti o znižanju prispevkov.

Imeti samostojno dejavnost je legitimna pravica vsakogar, ki želi opravljati dejavnost. Tisto, kar želimo preprečiti, je, da bi se redna delovna razmerja preoblikovala v s. p.-je in se tako prikrila odvisna delovna razmerja.

Kako si razložiti občutno razliko med bonitetnimi ocenami, ki jih Sloveniji dajejo bonitetne agencije? Nam agencija Moody's namenoma daje nižje ocene in nam s tem draži zadolževanje?

To smo se spraševali tudi na ministrstvu za finance. Standard & Poor's je Slovenijo vedno dojemal kot verodostojno državo, ki je zašla v javnofinančno krizo in ki potrebuje nekaj časa, da iz krize izide in stanje normalizira. Skladno s tem so postavljali svoje ocene. Moody's pa je izhajal iz predpostavke, da delamo vse narobe, da bomo dolgoročno v slabi ekonomski kondiciji in da bomo prej ali slej potrebovali pomoč. Verjetno veste, da je imel Moody's v preteklosti nekaj zelo čudnih potez. Ko je ministrstvo za finance vodil Uroš Čufer, so nam rating znižali kar med postopkom izdaje državnih obveznic.

Kaj sploh lahko storite, ko slutite, da gre v ozadju za špekulacije?

Ključno je, da smo v stalnih stikih z vsemi bonitetnimi agencijami in da jim skušamo čim bolj kredibilno predstaviti situacijo v državi. Se je pa treba zavedati, da so bonitetne agencije v zasebni lasti in da so pri določitvi ratingov suverene. Pritožbeni organ pri bonitetnih ocenah ne obstaja.

Predlagali ste novo obdavčitev samostojnih podjetnikov, in sicer želite višino normiranih odhodkov znižati z 80 na 60 odstotkov, namesto cedularne obdavčitve v višini 20 odstotkov pa bi se davek izračunaval glede na uvrstitev zavezanca v dohodninski razred. Kaj želite s tem doseči?

Gre za nadaljevanje lanskih sprememb v zvezi s prestrukturiranjem davčnih bremen in odpravljanjem elementov nekonkurenčnosti v slovenskem davčnem sistemu. Že lani so nas mnogi od tistih, ki so v samostojnem poklicu ali opravljajo samostojno dejavnost, opozorili, da so postavljeni v neenakopravem položaj z drugimi davčnimi zavezanci, saj ne smejo koristiti splošne olajšave niti olajšave za vzdrževanega družinskega člana. To težavo lahko odpravimo samo tako, da tudi s.p.-je oziroma te, ki so danes na normiranih odhodkih in so cedularno obdavčeni, postavimo nazaj v dohodninsko lestvico. Seveda se je takoj zastavilo vprašanje, ali jim to lahko omogočimo, ne da bi spremenili višino normiranih odhodkov. Ocenili smo, da to ni mogoče. Zaradi višine normiranih odhodkov lahko sistem s.p.-jev pomeni nelojalno konkurenco tistim, ki želijo delavce sprejeti v redno delovno razmerje. Na zadnjem posvetu pri predsedniku vlade so gospodarstveniki prav to izpostavili kot enega od ključnih problemov. Obenem smo si želeli ohraniti administrativno enostavnost. Sprva smo se poigravali celo z idejo, da bi za različne dejavnosti imeli različne višine normiranih odhodkov, vendar je to izjemno administrativno zapleteno, ne bi pa prineslo večje koristi, zato smo to idejo opustili.

Dejali ste, da je sedanji sistem obdavčitve s.p.--jev spodbujal anomalije na trgu dela. Kakšne?

Gre predvsem za problem prekarizacije dela, ko posamezniki, namesto da bi bili v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, s svojimi kvazi delodajalci sklepajo pogodbe o najemu storitev. Ali še drugače: nekateri delodajalci silijo posameznike, da ustanovijo s. p. in nato kot s. p. sklenejo pogodbo o izvajanju storitev. Imeti samostojno dejavnost je seveda legitimna pravica vsakogar, ki želi opravljati dejavnost. Tisto, kar želimo preprečiti, je, da se redna delovna razmerja preoblikujejo v s. p.-je in se tako prikrijejo odvisna delovna razmerja.

Koliko s. p.-jev bo po novem na boljšem oz. bodo plačevali manj davka?

Po naših preračunih, ki temeljijo na dohodninskih odmerah iz leta 2015, in ob predpostavki, da bi posamezniki, ki so zdaj na normiranih odhodkih, koristili samo splošno olajšavo, ne pa tudi olajšave za vzdrževane družinske člane in ne bi imeli nobenih drugih prihodkov, bi bilo 77 odstotkov posameznikov na boljšem, preostalih 23 odstotkov pa bi moralo plačati nekoliko več.

Ne samo nekoliko več. Kdor na leto zasluži 60 tisoč evrov, po sedanjem sistemu plača 2400 evrov dohodnine, po novi ureditvi pa bo plačal skoraj dvakrat toliko.

Drži. Ampak treba se je zavedati, da je sistem normiranih odhodkov namenjen administrativni poenostavitvi pri tistih zavezancih, ki imajo sorazmerno nizke dohodke. Vprašati se moramo, zakaj je ta zaslužek obremenjen sorazmerno malo v primerjavi z enakim zaslužkom, ki je evidentiran kot plača v odvisnem delovnem razmerju ali kot zaslužek s. p.-ja, ki se odloči za režim ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov. Gre za vprašanje pravične porazdelitve davčnega bremena glede na ekonomsko moč posameznika.

Se bo tistim z višjimi prihodki po novem bolj splačalo odpreti d. o. o.?

Želim si, da raven obdavčitve ne bi bila temeljni razlog, zakaj bi posamezniki izbrali eno ali drugo obliko opravljanja dejavnosti. Davki morajo delovati čim bolj nevtralno, kar pomeni, da moramo spoštovati načelo pravičnosti, ki temelji na primerljivi obdavčitvi različnih zavezancev glede na njihovo ekonomsko moč. Res pa je, da s parcialnimi nesistemskimi posegi v davčni sistem to temeljno načelo rušimo. Že zdaj so se nekateri s. p.-ji, ki bi se sicer lahko odločili za normirane odhodke, raje odločili za ugotavljanje davčne osnove po dejanskih prihodkih in odhodkih. In ti so že zdaj vključeni v dohodninsko lestvico, medtem ko ostali normiranci niso, kar ni pravično in tudi ni skladno z ustavnim načelom enake obravnave davčnih zavezancev. Ustavno sodišče je že v več sodbah opozorilo, da davčne zavezance v podobnih položajih lahko različno obravnavaš samo, če za to obstaja utemeljen razlog. Kaj je tu utemeljen razlog? Ni ga.