Ne vrag, le sosed bo mejak!

Kako naj se Slovenija odzove na razsodbo arbitražnega sodišča? Obstajata dve možnosti, o katerih bodo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih govorili politiki in ljudje po gostilnah, trgih ali ulicah. Po prvi bi se morala Slovenija odzvati s silo. Grobo in napadalno. Ali kot je nedavno povedal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, »Slovenija bi morala Hrvaško prisiliti v spoštovanje odločitve arbitražnega sodišča z uporabo vojske«. Ta predlog gre vštric z razlago, da Hrvaška potrebuje lekcijo, saj se pregovorno ne drži nobenega dogovora, predvsem pa vedno zlorabi ponujeno roko sodelovanja ali prijateljstva. O tej možnosti je govoril celo zunanji minister Karl Erjavec, ko je januarja letos dejal, da bi lahko imeli turisti, ki bodo na hrvaško obalo potovali iz Nemčije in Avstrije skozi Slovenijo, težave, če Zagreb ne bo sprejel odločitve arbitražnega sodišča. To je torej ena možnost. Druga je, da Slovenija Hrvaški ponudi roko prijateljstva in sodelovanja.

Uporaba sile ni nič drugega kot izraz nemoči, nasilje izbruhne vedno, ko moči zmanjka. Zato mora roko sodelovanja ponuditi močnejši. Zadnje izjave hrvaške vlade, ki mejijo na vojno retoriko, so nedvomno izraz stiske. Razlogov za to je več. Slovenija je danes v primerjavi s Hrvaško v veliko boljšem položaju. Zaradi vojne na Hrvaškem je naša država hitreje napredovala, danes je slovenski dohodek na prebivalca za tretjino višji kot na Hrvaškem, kljub morda drugačnemu vtisu ima Slovenija na Hrvaškem za tretjino več naložb kot Hrvaška v Sloveniji. Hrvaška je morala že pred 20 leti prodati vse svoje banke, Telekom, hotelske verige, naftno družbo, Slovenija ne. Ta razlika se veča tudi po vstopu južne sosede v EU. Vstop v EU ji je koristil, predvsem pa je koristil Sloveniji: izvoz na Hrvaško se je po letu 2013 povečal za tretjino. Slovenija na Hrvaško izvozi za 25 odstotkov več kot iz nje uvozi. Žal so bonitetne agencije nedavno južni sosedi ocene še znižale in ji napovedale negativne obete, razlika med državama se utegne še povečati.

To je eden od razlogov, zaradi katerih »ruplovska« retorika v Sloveniji ne sme dobiti podpore. Poleg tega so tukaj še mednarodni dejavniki. Pred mesecem je bil v Berlinu eden od ključnih sestankov med novoizvoljenim francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in nemško kanclerko Angelo Merkel. Na njem sta se voditelja zaobljubila, da si bosta skupaj prizadevala za reformo EU, ki bo vključevala tudi spremembo ustanovnih aktov. Unija se bo »poglobila«, sta sklenila, a ne celotna unija, temveč predvsem skupina držav z evrom. Govorila sta o federalizaciji evroskupine, o skupnem proračunu evroskupine in celo skupnem parlamentu, s katerim bi demokratizirali sprejemanje monetarnih in fiskalnih odločitev. Smer razvoja je jasna, evroskupina bo postala novo jedro EU. Tudi Nemčija je zadnja leta razočarana nad potezami držav, kot so Madžarska, Poljska, Slovaška in Češka, ki so nesolidarno zavrnile pomoč Grčiji in pomoč beguncem. Slovenija je danes v samem jedru držav EU, Hrvaška pa žal ne. To je gotovo tudi eden od razlogov, zaradi katerih je ta teden Nemčija pri arbitražnem sporu jasno podprla Slovenijo.

Na Hrvaškem se marsikdo strinja, da ima Slovenija pri arbitražnem procesu mednarodno prednost. Hrvaški filozof Žarko Puhovski omenja, da je njegova domovina vsaj potencialno v sporu z vsemi sosedi, zaradi česar nasprotovanje Sloveniji iz nje dela problematično državo. »Hkrati ugotavljam, da Hrvaški tudi ni uspelo prepričati večine članic EU, da se je upravičeno umaknila iz arbitražnega postopka, zato ne more računati na njihovo pomoč, verjetno pa tudi ne več na podporo ZDA,« pravi. Davorin Gjenero ravno tako trdi, da se bo nazadnje Hrvaška morala sprijazniti, da je arbitraža obvezujoča, ne glede na odločitev, da iz nje izstopi. Kljub navidezni enotnosti Hrvaške naj bi bile »mednarodne razmere takšne, da hrvaškega mnenja o kontaminiranosti arbitražnega procesa nihče ne podpira, se pa vrstijo zahteve po 'premisleku', in to z najvišjih ravni,« pravi.

Vse to so razlogi, zaradi katerih bi morala sedaj Slovenija Hrvaški ponuditi roko sodelovanja. Tega v preteklosti ni počela. Od oživljanja slovensko-hrvaškega spora je 20 let lepo živela Slovenska nacionalna stranka (SNS), zadnja leta pa predvsem SLS in SDS. Že leta 2000 je Janez Janša, takrat obrambni minister v vladi Andreja Bajuka, želel, da bi na sporna ozemlja na levem bregu Dragonje poslali posebne policijske enote. »Ta država redi 300 specialcev, ki znajo tja priti tudi po pesku,« je tedaj Janša dejal na seji vlade. Ko je prevzel vlado, je leta 2006 na sporna ozemlja ob reki Muri zares poslal policijske specialce. To je bil napet trenutek, ko je Slovenija pokazala nazadnjaški obraz in ko je celo RTV Slovenija zaslovela z izjavo tedanjega direktorja TV Jožeta Možine, da mora javna radiotelevizija pri poročanju o mejnem sporu s Hrvaško omejiti kritično držo. »Žal se kaže, da je Slovenija soočena z v domovinski vojni nabranim hrvaškim nacionalizmom. To je trenutek, ko se moramo Slovenci poenotiti in tudi nacionalna televizija mora pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna,« je dejal.

Konec koncev smo si zelo podobni. Slovenija in Hrvaška se na videz prepirata, čeprav bi na številnih področjih lahko skupaj zagotavljali suverenost. Nekoč, ko sta državi sodelovali, sta je skupaj imeli precej več kot danes.

A v resnici je bila Slovenija prva, ki je uničila prej dobre sosedske odnose s Hrvaško. Na Hrvaškem največ zamer do naše države gojijo še iz časa, ko je služila s preprodajo orožja sosedi v najtežjih, vojnih trenutkih. Iz tistega časa izhajajo tudi prve slovenske pobude o določitvi meje. Leta 2010 je recimo Hido Biščević, tedanji namestnik hrvaške zunanje ministrice Kolinde Grabar - Kitarović, glede slovenskih želja po prostem dostopu do odprtega morja pomenljivo dejal: »Glede na dokumente, ki jih je sprejel slovenski parlament in ki so bili poslani OZN, ta pričakovanja v Sloveniji niso bila prisotna od samega začetka. Politika se je spremenila – pri tem nočem zveneti grobo – z začetkom objektivnih težav Hrvaške leta 1993, ko je bila tretjina ozemlja okupirana. Samo Bog je vedel, kdaj se bo Hrvaška izkopala iz tega. Takrat so se spremenile slovenske zahteve glede meje na morju.« Slovenski memorandum o Piranskem zalivu, ki navaja neupravičene slovenske ozemeljske zahteve in ki ga zato nista upoštevala niti kasnejši sporazum Drnovšek-Račan niti sedanja sodba arbitražnega sodišča, je recimo nastal leta 1993, ko je v Sloveniji vrelo od nacionalizma.

Slovenija in Hrvaška pravzaprav nimata mejnega spora, saj je spor, o katerem je razsodilo arbitražno sodišče, neverjetno nepomemben po obsegu. Ena najbolj komičnih izjav, ki smo jih prebrali v objavljenih zapisih prisluškovanja pogovorom med nekdanjim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in odstopljeno uslužbenko zunanjega ministrstva Simono Drenik, je bila tista o močvirju in komarjih. Danes že 87-letnega predsednika arbitražnega sodišča, ki je razsojalo o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, Francoza Gilberta Guillauma, je v življenju doletelo že marsikaj. Preden je prevzel slovensko-hrvaški spor, je reševal mejni spor med Perujem in Čilom. To je bil spor o 38 tisoč kilometrih oceana, bogatega z eksotičnimi južnoameriškimi ribami. Sedaj pa se je moral ukvarjati s Slovenijo in Hrvaško, ki se pričkata o 115 kilometrih slane vode, ki ima zgolj simboličen pomen za Slovenijo, saj nima vpliva ne na ribolov ne na pomorski promet. Pričkata se tudi o kopnem pri Piranskem zalivu, kjer živijo samo »komarji in žabe«, kot je dejal Guillaume.

Arbitražno sodišče je ta teden določilo, v kateri državi bo živelo okoli sto ljudi. Na levem bregu Dragonje jih je na spornem ozemlju živelo okoli 60, na Razkrižju okoli 20, v Sekuličih 12 in v Brezovici pri Metliki deset. Sodišče je dejansko odločalo o sporu, ali gre državna meja nekaj metrov levo ali nekaj metrov desno. Zato je pomembnejše vprašanje, zakaj je bilo za to potrebnih 500 strani razsodbe in skoraj sedem milijonov evrov stroškov ter ogromno politične in socialne škode na številnih drugih področjih. Vprašanji Ljubljanske banke in jedrske elektrarne, ki ju je Slovenija drago plačala, je recimo v preteklosti paketno vezala ravno na rešitev zahtev glede poteka meje. Tudi razsodba arbitražnega sodišča glede stika Slovenije z odprtim morjem in režimi, ki zdaj tam veljajo, je brez posebnega dejanskega učinka. Meje na morju niso enake državnim mejam. Niti v t. i. teritorialnih vodah države ne uživajo takšne suverenosti kot na svojem ozemlju. V teritorialnih vodah, kar je zdaj Piranski zaliv, velja recimo načelo »tranzitnega prehoda«, to pomeni, da Slovenija ali Hrvaška tam ladij ne smeta ustavljati brez konkretnega suma.

Poleg tega je Jadransko morje eno izmed najbolj prometnih na svetu, zaradi česar tukaj veljajo mednarodno dogovorjene pomorske poti, nad katerimi bdi Mednarodna pomorska organizacija (IMO), neodvisno od razsodbe arbitražnega sodišča. V Severnem Jadranu morajo recimo tankerji – in v skladu z dogovorom znotraj Nata tudi vojaške ladje – pluti ob obali Hrvaške proti Trstu in nato nazaj po italijanskem teritorialnem morju ne glede na razsodbo. Odločitev arbitražnega sodišča o režimu v Piranskem zalivu je tako pomembna predvsem za izredne razmere, kot je recimo pri statusu vojaških ladij, predvsem vojaških konvojev ali podmornic, namenjenih v Slovenijo, če želijo te voziti po svoje. Po novem morajo upoštevati nove meje in temu primerno pluti po površini (podmornice) in razobesiti zastavo. Na podlagi odločitve arbitražnega sodišča ni Slovenija postala nič bolj in tudi nič manj pomorska država. Pravzaprav je nehala biti pomorska država že v trenutku, ko je Splošno plovbo prodala nemškemu lastniku, ko so nekdanje slovenske ladje nehale pluti pod slovensko zastavo in ko so slovenski pomorščaki na ladjah s sicer slovenskimi nazivi postali zaposleni po zakonodaji Sierre Leone.

V zadnjih treh letih se je Merklova s Françoisom Hollandom ali Macronom sestala 18-krat. Miro Cerar se je v tem času s hrvaškim kolegom sestal le enkrat.

Če mejni spor ni resnična težava, zakaj so potem odnosi med Slovenijo in Hrvaško tako slabi? Državi si nagajata, »vladi se obnašata, kot da sta nujno nasprotnici. Slovenija vsak poskus revitalizacije pristanišča na Reki vidi kot odkrito grožnjo prihodnosti Kopra, neprestano zavira graditev logističnih ali prometnih povezav proti Hrvaški, kot je avtocestna povezava med Postojno in Reko, med Ptujem in hrvaško mejo, hrvaško izriva tudi z evropskih logističnih poti. Po drugi strani poskuša Hrvaška utrditi geopolitični položaj s horizontalno integracijo Evrope in s tem zaobiti Slovenijo, kolikor se le da,« razlaga Gjenero. Ironično je, dodaja Puhovski, da se v tem nagajanju druga drugi obe državi počutita zelo »evropsko«, kot da se ločujeta od nekdanje Jugoslavije. »Na Hrvaškem danes prodajamo državna podjetja, ker je to domoljubno. Ker imamo občutek, da gremo s tem na Zahod, ker se s tem povezujemo z ZDA, recimo s tamkajšnjimi skladi. Če si Američan, nisi sumljiv, če si Slovenec, si,« pravi Puhovski in dodaja, da je seveda iluzija, če od arbitražne sodbe pričakujemo rešitev teh težav.

Kako torej naprej? Spomnimo se nekega nenavadnega dogodka iz prejšnjega meseca. Nemška policija je aretirala vojaka Franca A. in Maximiliana T., ki naj bi bila načrtovala atentate na pomembnejše nemške politike. A bolj kot to, kaj sta vojaka načrtovala, je zanimiv kraj, kje ju je nemška policija aretirala. To je storila v sosednji Franciji, v kraju Illkirch-Graffenstaden blizu Strasbourga, kjer je na dolgo spornem ozemlju Alzacije razporejenih 600 nemških vojakov. Ti so danes nameščeni v Alzaciji, zaradi katere jih je v nekaj desetletjih umrlo več sto tisoč. Nemški vojaki v Franciji so del skupne francosko-nemške brigade, ki sta jo državi vzpostavili leta 2010, da bi tako poudarili nesmiselnost 140-letnih vojn za nekoč sporna mejna ozemlja. Prijateljstvo med Francijo in Nemčijo danes temelji na elizejski pogodbi iz leta 1963. Po njej se morata državi redno posvetovati o vseh pomembnejših vprašanjih, obrambi, izobraževanju. Voditelja obeh držav se morata recimo sestati vsaj dvakrat na leto, zunanji ministri pa vsake tri mesece. Na tej podlagi so nastali francosko-nemške šole, mladinska združenja, skupni kulturni projekti, kot je televizijski kanal Arte, ustanovljeni so bili skupni inštituti in skladi.

Z nemškega zunanjega ministrstva so sporočili, da se v povprečju francoski predsednik in nemška kanclerka sestaneta osemkrat na leto na dvostranskih srečanjih. Poleg teh so še pogostejši sestanki med zunanjima ministroma, enkrat na leto pa poteka skupna nemško-francoska seja vlade. V zadnjih treh letih se je Merklova s Françoisom Hollandom ali Macronom sestala 18-krat. Kolikokrat pa se je predsednik slovenske vlade v zadnjih treh letih sestal s hrvaškim predsednikom vlade? Odgovor: predsednik slovenske vlade se je v zadnjih treh letih zgolj enkrat sestal s hrvaškim premierom, in sicer 29. januarja 2016, ko je tedanji hrvaški premier Tihomir Orešković prišel na neformalni obisk v našo državo. Letos med Hrvaško in Slovenijo ni bilo stikov na višji ravni, le februarja sta po podatkih zunanjega ministrstva predsednika držav imela neformalno delovno kosilo. Letos ni bilo niti srečanj zunanjih ministrov, lani sta bili zgolj dve, leta 2015 pa ni bilo nobenega. Je mogoče pričakovati izboljšanje odnosov med državama, ne da bi se vsaj politiki začeli srečevati?

Primerjava z odnosom Francije in Nemčije sicer ni najboljša, saj med Slovenijo in Hrvaško nikoli ni bilo vojne. Kljub temu je reševanje vprašanja tega odnosa bistvenega pomena za reševanje drugih sporov, ki jih imajo med seboj republike nekdanje Jugoslavije. Hrvaška recimo v srbskih predpristopnih pogajanjih k EU blokira odpiranje več poglavij, tako kot je to počela Slovenija pri odnosu do Hrvaške. Z vprašanjem, kako francosko-nemški odnos prenesti na druge primere, se ukvarja Francosko-nemški inštitut DFI. Namestnik direktorja dr. Stefan Seidendorf odgovarja na vprašanje, kako lahko dve državi opustita nevarno spiralo spodbujanja sovražnosti. »Pomiritev med Francijo in Nemčijo ni bila samodejna, ni bila lahko delo, bila je zavestna odločitev. Politiki navadno neradi hodijo po tej poti. V našem primeru jih je k temu sprva prisilila hladna vojna, zdaj pa vse bolj civilna družba. Ljudje. Ko je francoski predsednik Sarkozy leta 2010 dejal, da se v skladu z elizejsko pogodbo ne bo sestal z Merklovo, ker jo je tisti teden že srečal v New Yorku in Bruslju, je bila zaprepadenost ljudi tolikšna, da sta državi srečanje nemudoma pripravili in podali skupno izjavo.«

Od oživljanja slovensko-hrvaškega spora je 20 let lepo živela Slovenska nacionalna stranka (SNS), zadnja leta pa predvsem SLS in SDS.

Pot, po kateri sta šli Nemčija in Francija, razlaga Seidendorf, je bila dolga pot formalnih srečanj, kulturnega sodelovanja, grajenja skupne civilne družbe. »Parlamenta obeh držav sta odločitve o zbliževanju med državama, če pogledate od blizu, sprejela s tesno večino. A na dolgi rok nam je uspelo,« pravi. Po isti poti gredo sedaj druge države, Nemčija je model izkoristila za sodelovanje s Poljsko in Češko, Francija pa za iskanje sprave z Alžirijo. Pravzaprav je v Evropi danes še precej ozemeljskih sporov, ki pa večinoma ne zbujajo prevelikega nacionalizma. Poleg najbolj znanega spora glede statusa Gibraltarja med Veliko Britanijo in Španijo se recimo Francija in Italija ne moreta zediniti, čigav je vrh Mont Blanca, Bodensko jezero je še vedno edino območje v Evropi, kjer ni določenih meja, saj se Švica, Avstrija in Nemčija ne morejo dogovoriti. Nekateri evropski ozemeljski spori so res veliki. Irska in Velika Britanija ne znata določiti meje na jezeru Lough Foyle, ki skupaj z mokriščem zavzema 2204 hektarje. Portugalska pa še zmeraj ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza – a zaradi tega ni hude krvi, ni izsiljevanj, groženj ali specialcev na meji.

Slovenija in Hrvaška sta dejansko v podobnem položaju. Obe sta po razpadu Jugoslavije in pridružitvi EU del obrobnega območja v globaliziranem svetu, za katerega se borijo velike tuje, zdaj večinoma ruske ali ameriške multinacionalke ali skladi. Hrvaški Telekom danes ni »hrvaški«, Zagrebačka banka ni »zagrebačka« in tudi Mercatorja dejansko ni kupil veliko bolj zadolženi Agrokor, temveč sta denar za posel dala ameriški sklad tveganega kapitala, imenovan Blackstone, s sedežem v New Yorku, specializiran za negotove, a visoko donosne posle na obrobju razvitega sveta, in ruska državna banka Sberbank. To je danes že povsem jasno. Tako kot je Slovenija izgubila letališče, ga je de facto tudi Hrvaška. Konec koncev smo si zelo podobni. Državi se na videz prepirata, čeprav bi na številnih področjih lahko skupaj zagotavljali suverenost. Nekoč, ko sta še sodelovali, sta jo skupaj in zato tudi vsaka zase imeli precej več kot danes.