Mirt Komel, filozof in pisatelj

Njegov romaneskni prvenec Pianistov dotik, izšel je predlani pri založbi Goga, je poglobljen premislek o čutilu, ki ni prav pogosto tema literarnih del: dotiku. Gabrijel Goldmann, protagonist zgodbe, je v grobih obrisih zasnovan na podlagi življenjepisa kanadskega pianista Glenna Goulda, še zlasti pa ene samcate hibe – tega, da se pianist brez rokavic ni zmogel dotakniti ničesar drugega kot klavirskih tipk. Avtor bralca na način vzgojnega romana popelje skozi pianistovo življenje, od prvega stika s črno-belimi tipkami do spoznanja o osebni odrešitvi v skladateljskem ustvarjanju , da bi ob posebni obliki dotika, torej glasbenikovem dotiku glasbila, premišljeval o naravi tega čutila in prikazal njegovo negotovo usodo v današnjem svetu.

»Le redki spričo prevlade avdiovizualne kulture v zadnjih 25 letih danes še zmorejo poslušati denimo Chopinov Nocturno brez spremljajočega vizualnega impulza. Pri dotiku je še dosti huje. Na delu je nekakšna sprevržena inačica sinestezije, ko druga čutila nadomeščajo občutke, ki jih zmore proizvesti edino dotik,« ugotavlja.

Refleksija o dotiku, v fizični ali metaforični obliki, je že nekaj časa tudi v fokusu njegovega znanstvenega proučevanja. Na to čutilo je postal pozoren pri pisanju doktorata o diskurzu in nasilju, saj je dotik na neki način razumljen kot »minimalna oblika nasilja«. Mladen Dolar, njegov mentor, mu je svetoval branje enega izmed herojskih pionirjev poststrukturalizma, Jean-Luca Nancyja, zlasti njegovega eseja Noli me tangere (Ne dotikaj se me). Ta je postal glavna referenca za njegovo znanstveno študijo Poskus nekega dotika, veliko po doktoratu pa še knjige Sokratski dotiki, v kateri premišljuje o zvezi med dotikom in psihoanalitskim konceptom transferja.

Prakticiranje, premišljevanje in pisanje o različnih razsežnostih dotik(anja) so postali njegova strast in obsesija. Zaradi dotika je za eno leto opustil pisanje doktorske naloge o diskurzu in nasilju. Ves svet je – to se pogosto zgodi v odnosu filozofa do predmeta proučevanja – interpretiral skozi perspektivo dotika. Da bi se razbremenil te teme, je premislek o dotiku, potem ko je naletel na zgodbo pianista Goulda, osredotočil le na dotik glasbenika, saj je doumel »terapevtsko vlogo« takšnega zoženja premisleka. Da pa bi avtentično predstavil zgodbo pianista in tudi sam začutil, kaj se v njem dogaja med igranjem, se je lotil proučevanja muzikologije. Najel je učitelja glasbe in nabavil pianino, na katerega še danes igra. »Refleksija o dotiku je osrednja tema romana. Nisem pa hotel, da bi bila glasba zgolj kulisa,« pojasnjuje.

Je filozof in pisatelj v eni osebi, »nekakšen doktor Jekyll in gospod Hyde,« se zasmeje. Polovico tedna preživi v Ljubljani, kjer predava filozofijo na Fakulteti za družbene vede, v drugi polovici pa se umakne v Gorico in se posveča literarnemu ustvarjanju. Želja, ki se zdi kot čisto prava nuja prepleta filozofije in literature, je vidna že iz njegovih mladostniških dramskih del, ki so podaljšek spoznanja, da znanost ne (z) more zajeti vseh tistih »iracionalnih, naključnih in usodnonosnih področij«, ki so bistveni del vsakodnevnega življenja. Danes je prepričan, da mora biti umetnik v ustvarjalnem procesu zares osvobojen vseh spon, še zlasti družbenih.

Rodil se je v Šempetru pri Gorici. Spomni se, da sta oba, oče in mama, rada slikala in igrala kitaro, zlasti komade klasičnih rock bendov iz šestdesetih in sedemdesetih let. Oče je po poklicu gradbenik, mati pedagoginja, kar je hote ali nehote vplivalo na njegovo »sistematično izgradnjo filozofskih konceptov in profesorsko delo v učilnici. S treznim in odraslim premislekom pač ugotoviš, da kljub mladostnemu upiranju ne moreš pasti prav daleč od drevesa, iz katerega si zrastel,« pravi.

Novi roman Medsočje, ki ga ravno končuje, je detektivka. Opredeljuje ga za postmoderni detektivski roman, v katerem pripovedovalec – po zgledu Lyncheve kultne serije Twin Peaks, ki jo avtor obožuje – opisuje dogajanje v obliki različnih literarnih žanrov: od detektivke, horrorja, noirja, komedije in celo oblik oglasnih sporočil in časopisnih člankov. Dogajanje je postavil v fiktivni kraj Medsočje, ki ga je sestavil iz resničnih krajev Soške doline. Pomembno vlogo pri izbiri žrtve, še zlasti pa pri iskanju morilca ima v romanu »razklanost slovenske družbe na tiste, ki imajo doma križ, in na tiste s Titovo sliko na steni«.

Zanimivo je, da pri pisanju ni vnaprej vedel, kako se bo zgodba končala, saj se je odločil, da se bo, tako kot glavni junak pri iskanju krivca, med pisanjem prepustil negotovosti suspenza.

Vedno se veseli poti iz Gorice v Ljubljano in nazaj, saj se na poti lahko nepričakovano domisli kakšnega novega zapleta v romanu in tudi kakšne nove filozofske ideje. Ni naključje, da se nekje na primorski avtocesti vedno znova dogodi njegova levitev iz filozofa v pisatelja in obratno.