Jazz z zgodovinskim sporočilom

Te dni mineva 50 let od smrti Johna Coltrana, enega največjih jazzovskih glasbenikov, ki je verjetno najbolj vplival na jazzovske saksofoniste od šestdesetih let. Zato je bilo pričakovati, da bo okrogla obletnica zaznamovala tudi jazzovsko dogajanje pri nas. Prejšnjo soboto je na Lentu nastopil Coltranov sodelavec Pharoah Sanders, ki je s svojimi saksofonskimi inovacijami celo sam vplival na mojstrov poznejši slog. Večer prej pa je kot osrednji gost 58. Jazz festivala Ljubljana z izjemnim poklonom Coltranu nastopil še en njegov sodelavec, saksofonist Archie Shepp. Za nameček se mu je v zasedbi pridružil kontrabasist Reggie Workman, ki je bil nekaj časa tudi sam član legendarnega Coltranovega kvarteta, zato ni presenetljivo, da je največja, Gallusova dvorana Cankarjevega doma pokala po šivih.

V manjši ceremoniji pred koncertom so organizatorji Workmanu podelili priznanje za prispevek k slovenskemu jazzu, saj je kot pedagog izobraževal tudi naše jazzovske ustvarjalce, med drugim Dreja Hočevarja, ki je sooblikoval zanimiv spremljevalni program letošnjega festivala. Potem je vajeti v roke prevzela vrhunska zasedba, v kateri so ob Sheppu in Workmanu nastopili še pomembni predstavniki mlajše jazzovske generacije: pianist Jason Moran, trobentač Amir ElSaffar in bobnar Nasheet Waits.

Repertoar je bil sestavljen iz priredb Coltranovih skladb, ki jih je Shepp posnel za svoj prvenec v vlogi bandleaderja Four for Trane leta 1964. V njem pa so bile tudi skladbe s Sheppove (druge) ključne plošče Fire Music iz leta 1965, na kateri je (free)jazzovske izkušnje, ki si jih je nabral med ustvarjanjem s Coltranom in inovativnim jazzovskim pianistom Cecilom Taylorjem, prepletel s svojim aktivizmom v gibanju za državljanske pravice. Posebej velja omeniti izjemno izvedbo skladbe Blues for Brother George Jackson iz leta 1971, posvečeno aktivistu Črnih panterjev, ki so ga pazniki v zaporu San Quentin ubili tistega leta.

No, še bolj kot na Sheppovo glasbeno svobodnjaštvo iz šestdesetih let se je zasedba oprla na njegov izraz iz naslednjih desetletij. Torej iz časa, ko je raziskoval in po svoje obračal zapuščino afroameriške glasbe, od bluesa, gospela, swinga in post-bopa do soulovsko obarvanega, nafankiranega jazza ter z glasbo križane črnske poezije. V elegantnih, čustvenih baladnih priredbah skladb Prelude to a Kiss Duka Ellingtona in Ask Me Now Theloniousa Monka smo imeli Sheppa priložnost spoznati tudi kot pevca in lahko potrdimo, da je v tej vlogi enako prepričljiv kot s saksofonom. Ob tem pa ni prav nič samovšečno odžiral prostora izvrstnim sošpilavcem. Pri nedavno dopolnjenih 80 letih in po skoraj 60 letih ustvarjanja se mu pač že dolgo ni več treba dokazovati, hkrati pa ima do glasbe preprosto preveč spoštljiv odnos, da bi na kaj takšnega sploh pomislil.

Ja, odličen koncert, s katerim smo skupaj s Coltranovo in Sheppovo vizijo dobili še lep vpogled v afroameriško glasbo prejšnjega stoletja. In koncert, ki je več kot upravičil vlogo osrednjega dogodka letošnjega ljubljanskega jazzovskega festivala.