Lahko se zgodi tudi vam

»Zdaj ni čas za realizem,« je leta 2015, ob izidu predzadnjega romana Zadnje odpove srce, izjavila Margaret Atwood, kanadska pisateljica in feministka, pa tudi avtorica knjižne predloge iz leta 1985, po kateri je nastala letošnja Hulujeva televizijska serija Deklina zgodba, ki je prvo sezono sklenila 14. junija.

V mislih je imela porast znanstvene fantastike, predvsem tiste iz distopičnega žanra, ki smo mu priča zadnja leta in v katerega se rada spušča tudi sama. »Mislim,« je zapisala, »da to izvira iz občutka, da gredo stvari k vragu in da se ne moremo več zanašati na stabilno ozadje, ki omogoča realistično fikcijo. Kadar se pred našimi očmi odvija nestabilnost, je nemogoče napisati realistični roman in pričakovati, da mu bodo ljudje verjeli.«

Tudi Deklina zgodba, tako roman, ki ga je Margaret Atwood pisala v Berlinu sredi osemdesetih, pod težko senco berlinskega zidu, kot televizijska različica, kakršno si je zamislil Bruce Miller in je luč televizijskega in spletnega sveta ugledala spomladi letos, sta distopiji. Zgodba, ki jo pripovedujeta, se dogaja čisto blizu nas, čisto blizu nam znanega sveta; ta se je v vmesnem času preobrazil v najhujšo nočno moro za vsakogar, ki ne goji fašistoidnih apetitov: Združene države Amerike so se z državnim udarom hiperkonservativnih krščanskih skrajnežev preobrazile v Gilead, totalitarno tvorbo, kjer je »svoboda od« pomembnejša od »svobode za«, in vsak, ki se s to vizijo ne strinja, konča bodisi na vešalih bodisi v »kolonijah«, kjer v enem tednu umre zaradi izpuhov strupenih odpadkov, ki jih je prisiljen čistiti.

Pa še nekaj je: ekološka katastrofa in življenje v grehu sta privedla do tako skokovitega upada plodnosti, da skoraj nihče več ne more zaploditi potomca. Tistih nekaj žensk, ki še imajo funkcionalna rodila, je režim zato ugrabil, prevzgojil in na domove visokih funkcionarjev poslal kot »dekle«, ki bodo na kolenih njihovih zakonitih žena spočenjale in rojevale potomce, ti pa bodo potem postali njihovi nasledniki. »To se vam zdaj še ne zdi običajno,« slišimo reči eno izmed »tet« – nadzornic in vzgojiteljic za bodoče dekle –, »vendar je običajno zgolj nekaj, na kar smo navajeni. Kmalu bo to postalo običajno.«

To je nestabilnost, ki jo je imela v mislih Margaret Atwood, to življenje sredi prelamljanja zgodovinskih okoliščin, ko se stari red menja z novim in se nekaj, kar se je še včeraj zdelo povsem nemogoče, izkaže za vse preveč resnično. Zato bi morda veljalo še enkrat razmisliti, ali so distopični projekti, kakršen je na primer Deklina zgodba, res nasprotni konceptu realizma. Ne glede na to, da je avtorica zgoraj navedene izjave, temu nasprotuje že Margaret Atwood sama – Deklina zgodba namreč slovi po tem, da so bile vse represivne metode, ki so v njej opisane, že nekje uporabljene, da niso izmišljene, temveč so iztrgane iz resničnih zgodovinskih kontekstov in sestavljene v domiseln režim, ki je sicer fiktiven, a – grozljivo, kot se morda sliši – zagotovo ni nerealističen. In prav ta občutek za perverzni realizem je nekaj, kar je do potankosti izpilila Millerjeva nadaljevanka.

Ameriška zvezna država Misuri je pravkar sprejela zakon, ki delodajalcem in stanodajalcem omogoča, da odpustijo oziroma izselijo žensko, ki je jemala kontracepcijske tablete, ima za sabo splav ali nezakonskega otroka. Plamen pod nami gori že razmeroma visoko.

Gilead, kakršnega si lahko ogledamo v televizijski Deklini zgodbi, je očiščena, dizajnirana, koreografirana podoba sveta, ki ljubi red in disciplino in tako svojo etiko kot estetiko vleče iz puritanskih korenin. Noben mimohod, noben obed, noben skrbno načrtovan »obred« spolnosti, ki se mora zgoditi na vsak razpoložljiv plodni dan, se ne odvije, ne da bi bil načrtovan do zadnjega koraka, geste ali izraza na obrazu. Vse to se zdi kruto in tuje, ta svet, ki ga gledamo skozi boleče jasno oko kamere, ki se nikdar ne pusti odmisliti.

Vendar se medtem dogaja še nekaj drugega, nekaj veliko bolj srhljivega, ob čemer se nam dvigujejo dlake na zatilju ravno zato, ker nam ni tuje, celo huje, vse preveč domače je. Prvi znanilec tega je neutruden notranji monolog imenitne Elizabeth Moss (poznamo jo že po odličnih feminističnih vlogah v nadaljevankah Oglaševalci in Skrivnost jezera), ki ga poslušamo na ozadju skrbno zrežiranega sveta in je z njim v vztrajni kakofoniji. Ona, dekla, ki pripada družini visokega funkcionarja, poveljnika Freda Waterforda (Joseph Fiennes) in se zato priročno imenuje Odfreda (ker je pač – od Freda), se namreč sama s sabo pogovarja tako, kot bi se kdorkoli izmed nas. Torej ne zgolj na abstrakten način, ne samo tako, da izraža svojo stisko, strah, skrb in žalost, temveč tudi ali predvsem dobesedno. Preklinja kot mi, pripoveduje si vice, kakršne bi si pripovedovali sami, ljudje ji gredo na živce, kot bi šli nam, uporablja besede in besedne zveze, kot jih uporabljamo mi sami.

Njen jezik je naš jezik zato, ker je ena izmed nas. Mlada ženska, ki je imela še prejšnji mesec službo, plačo, mobilni telefon, moža, hčer, najboljšo prijateljico, ki je tekla, pila kavo in popoldne malo razpravljala o feminizmu.

Vednost o tem Deklina zgodba skozi epizode krepi z vloženimi skoki v nedavno preteklost, ki je vztrajno videti in slišati kot naš vsakdanjik. Kot čas, v katerem se mladi liberalci ob kozarcu vina pogovarjajo o tem, kako so politične razmere sicer precej ponesrečene, ampak – kaj pa je najhuje, kar se lahko zgodi? In potem nekega jutra izvedo, da je bila vsem ženskam odvzeta možnost zaposlitve, vsi njihovi prihranki pa izročeni njihovim možem ali najbližjim moškim sorodnikom.

Ob gledanju Dekline zgodbe se človeku nenehno prikazuje prilika o pregovorni žabi, ki so jo v mlačni vodi postavili nad gorilnik, medtem ko se je skuhala do smrti, pa še opazila ni, da se dogaja kaj nenavadnega. Če vemo, da je ameriška zvezna država Misuri pravkar sprejela zakon, ki delodajalcem in stanodajalcem omogoča, da odpustijo oziroma izselijo žensko, ki je jemala kontracepcijske tablete, ima za sabo splav ali nezakonskega otroka, se zdi, kot da plamen pod nami gori že razmeroma visoko.

Ustvarjalci nadaljevanke Deklina zgodba so medtem že napovedali drugo sezono.

Televizijska nadaljevanka: Deklina zgodba

Kje: HBO

Kdaj: ob petkih ob 20. uri