Zasebniki pod krinko demokracije

Novela zakona o zdravstveni dejavnosti je eden redkih primerov zakona, s katerim želi država omejiti tržne dejavnosti. Zakon namreč zdravstveno dejavnost opredeljuje kot negospodarsko dejavnost, v kateri velja načelo solidarnosti, kar pomeni, da vplačana sredstva posameznika niso nujno povezana s storitvami, ki jih ta dobi v zameno. In ravno zato, ker želi z njim ministrstvo za zdravje urediti podeljevanje koncesij zdravnikom zasebnikom, je sprejemanje zakona eno najbolj mukotrpnih v tem mandatu vlade Mira Cerarja. Javna razprava je bila namreč zaključena že oktobra leta 2015, prejšnji mesec, po seriji dodatnih medresorskih in koalicijskih usklajevanj, pa so poslanci na zdravstvenem parlamentarnem odboru sprejemanje spet premaknili v nedoločeno prihodnost. Nekateri so celo menili, da bi bilo treba zakon razglasiti za neprimernega za nadaljnjo obravnavo.

Zdravstvene koncesije je mogoče v tem trenutku podeljevati precej po domače. V nekaterih primerih so bile te podeljene za večno, torej ne na podlagi točno določenih potreb zdravstvenega sistema, temveč na podlagi prošenj določenih zdravnikov, torej »ponudbe« zainteresiranih. Novela zakona o zdravstveni dejavnosti obljublja, da bo to področje vsaj približno uredila. Podeljevanje koncesij omejuje na 15 let, omogoča sicer tudi enkratno 15-letno podaljšanje, a le na podlagi ponovnega preverjanja potreb v zdravstvenem sistemu. Zato spremembi nasprotujejo predvsem zdravniške organizacije s svojimi sateliti, recimo zdravniška zbornica, zdravniško društvo, sindikat, predstavniki zdravnikov zasebnikov in njihove civilnodružbene organizacije, kot je recimo Društvo za zdravje naroda. Peter Požun v imenu komisije državnega sveta za socialno varstvo recimo ocenjuje, da je predlog zakona dober, da ga podpira večina »deležnikov« z izjemo zdravniške zbornice, ki zdravstveno službo dojema kot gospodarsko dejavnost »na podlagi konkurence in vnosa tržnih pravil delovanja v sistem zdravstvene dejavnosti, kar je ravno nasprotno od izhodišč predlagatelja«.

Če bi se ministrstvo odločilo zdravstveno dejavnost opredeliti kot tržno dejavnost, bi bilo manj zapletov. To je očitno duh časa, v katerem živimo.

Zakon podpirajo tudi v združenju zdravstvenih zavodov, saj »ta predlog vnaša številne rešitve, ki izboljšujejo trenutno stanje. Vnaša večjo preglednost, vnaša določnejše postopke, predvsem recimo na področju koncesij, odpravlja številne nedoločnosti, ki so do sedaj v praksi v številnih okoljih povzročale težave. Zato podpiramo te rešitve, ki izboljšujejo stanje,« na primer pravi Stanislav Pušnik. Zakon podpirajo v opoziciji, Miha Kordiš, poslanec poslanske skupine Združena levica, ki je edina na zadnji seji odbora med poslanskimi skupinami vložila amandmaje, pravi: »Če bo večina sprejela naše pripombe, s katerimi želimo zajeziti inflacijo koncesij in prepovedati popoldansko delo zdravnikov pri privatnikih, ocenjujem, da bo zakon celo zelo soliden. Toda zdravniški lobi ali zdravniške elite konceptu zakona nasprotujejo. Čeprav je vlada poskušala deloma legalizirati obstoječe sporno stanje na področju podeljevanja koncesij, niti s tem niso zadovoljni.« In ker s tem niso zadovoljni, uspevajo kot manjšina zavirati sprejem zakona. Pri tem jim pomaga predvsem predsednik parlamentarnega zdravstvenega odbora Tomaž Gantar (DESUS), tudi sam zdravnik, ki je na zadnjo sejo kljub že opravljeni javni razpravi povabil izjemno veliko število zagovornikov »privatizacije« zdravstva. Tako je na koncu časa za obravnavo amandmajev zmanjkalo, poslanci pa so podprli Gantarjev predlog, da se obravnava zakona prestavi v nedoločeno jesen.

Obe organizaciji, ki naj bi bili »vzvod civilne družbe«, kot se predstavljata, sta registrirani na istem naslovu v Ljubljani kot sedež drugega največjega zasebnega zdravstvenega podjetja v Sloveniji.

Zanimiva je tehnika, s katero zasebniki svoj interes prikazujejo kot splošnega. Na seji parlamentarnega odbora je recimo zasebno podjetniško iniciativo na področju zdravstva zagovarjal Franci Gerber iz Društva na srcu operiranih, ki je hkrati član upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Na prvi pogled gre za dve civilnodružbeni organizaciji s širokim, plemenitim poslanstvom. Toda obe organizaciji, ki naj bi bili »vzvod civilne družbe«, kot se predstavljata, sta registrirani na istem naslovu v Ljubljani, kjer je tudi sedež drugega največjega zasebnega zdravstvenega podjetja v Sloveniji, MC Medicor, z 8,6 milijona evrov letnega prometa. MC Medicor obe društvi tudi podpira in se preko njiju reklamira. MC Medicor oziroma ustanoviteljica Metka Zorc pa je seveda velika zagovornica zasebne iniciative na področju zdravstva. Očitno je ugotovila, da lahko svoje interese veliko bolj legitimno izraža posredno, preko domnevno samoniklo organiziranih državljanskih pobud. Metka Zorc je tudi članica upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Poleg omenjenih »civilnodružbenih« organizacij, ki zagovarjajo zasebne interese, pa sta se na odboru seveda predstavili tudi tajnica strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Alenka Forte, ki je poudarila, da je zakon usmerjen izrazito proti delovanju koncesionarjev in tako tudi neustaven, ali pa Helena Mule, predstavnica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, ki meni, da gre krepitev konkurence in tržnih razmerij v zdravstvu v dobro pacientov.

Zanimivo pa je vendarle, da te ideje, čeprav v manjšini, na dolgi rok zmagujejo. Mojca Ramšak Pešec, višja sekretarka na ministrstvu za zdravje, ki je pristojna za omenjeni zakon, ravno tako poudarja, da je bilo usklajevanje precej »naporno,« razlog pa naj bi bil predvsem v poskusu ureditve podeljevanja koncesij. »Imeli smo tudi več usklajevanj z zdravniško zbornico, a se na koncu nismo strinjali niti pri osnovnem konceptu. Oni namreč menijo, da so zdravstvene storitve gospodarskega pomena, in zahtevajo, da imajo vsi izvajalci – javni ali zasebni – enak dostop do financiranja programov. Medtem ko mi trdimo, da zdravstvo v Sloveniji ni del gospodarskega sistema.« Mnogi naj bi celo pričakovali, da bo parlamentarna zakonodajno-pravna služba opozorila na morebitno neustavnost zakona, ki zdravstveno dejavnost izrecno opredeljuje kot negospodarsko javno službo. Ali pa recimo na neusklajenost s pravnim redom EU. A se to ni zgodilo. Državnozborski pravniki zdaj zahtevajo zgolj jasnejše opredelitve javne službe ali javnega interesa. A vendarle je nekaj jasno tudi v tem primeru: če bi se zdravstveno ministrstvo odločilo zdravstveno dejavnost opredeliti kot tržno dejavnost, bi bilo veliko manj nejasnosti in konceptualnih težav. Splošna sprejemljivost tržnih odnosov je očitno duh časa, v katerem živimo.