Nemčija ni nova voditeljica svobodnega sveta

Liberalni svet gleda v Berlin zato, ker svet ne gre po nemški poti, ne zato, ker bi šel

Če bi pred kratkim preminuli nemški kancler Helmut Kohl lahko pogledal iz krste, da bi ocenil globalni položaj svoje države, bi bil ponosen, navaja Economist. Evropski in kitajski voditelji so pred začetkom vrha dvajsetih najbolj razvitih in najhitreje rastočih držav (G20) prihajali na pripravne pogovore v Berlin. Teden dni prej je kanclerka Angela Merkel v nacionalnem parlamentu obsodila izolacijsko in protekcionistično politiko predsednika ZDA Donalda Trumpa. Zlasti anglosaksonski mediji Merklovo, ki je na začetku politične kariere bila znana kot Kohlova deklica, radi imenujejo »voditeljica svobodnega sveta«.

To poimenovanje ni povsem napačno, saj je nemška kanclerka med svetovnimi voditelji ena najbolj spoštovanih in med tistimi, ki so najdalj časa na oblasti. Vodilno vlogo v Evropi Nemčiji omogoča gospodarska moč. Rane vojn v 20. stoletju se celijo in Nemčija je postala bolj odločna. Vlada kanclerke Merklove se je odločila poslati v Afganistan vojsko, svojo vojaško prisotnost je razširila še na Mali in Litvo. Ob izolirani Velike Britaniji po lanskem referendumu, na katerem je večina volivcev podprla izstop iz EU, in nepredvidljivih ZDA pod vodstvom Trumpa, si mednarodna skupnost želi, da bi Berlin poskrbel za stabilnost in vodenje.

Nov ukrep Nemčije v tej vlogi je Marshallov načrt za Afriko. Nemci so prepričani, da lahko z razvojno pomočjo odpravijo razloge za množičen beg ljudi iz Afrike v Evropo. Toda Nemčija leta 2017 ni ZDA leta 1947. Je veliko manjša in vojaško šibkejša. Nemškim uradnikom so v Zahodni Afriki zaradi tega že rekli, naj za svojo pomoč prenehajo uporabljati izraz Marshallov načrt. Razvojni ukrepi ne bodo zmanjšali števila beguncev, opozarja eden izmed njih. Napori Berlina brez sodelovanja drugih ne bodo omogočili opaznejšega izboljšanja.

Nemci so prepričani, da lahko z razvojno pomočjo odpravijo razloge za množičen beg ljudi iz Afrike v Evropo. Toda Nemčija leta 2017 ni ZDA leta 1947. Je veliko manjša in vojaško šibkejša.

Zaradi tega je Angela Merkel na vrhu G20 v Hamburgu vabila preostale voditelje naj se ji pridružijo. Takšna diplomacija je velika moč Nemčije oziroma sposobnost Merklove. Ko so recimo Poljaki zahtevali sankcije EU proti Rusiji zaradi njenega udejstvovanja v Ukrajini, je bila Angela Merkel tista, ki je zagotovila, da so te bile uvedene. Hkrati odnosi med Nemčijo in Poljsko niti približno niso dobri. Poljska populistična stranka Zakon in pravica uporablja Nemčijo (zlasti njeno liberalno politiko do beguncev) kot strašilo in grobo tepta demokratične norme. Drugo svetovno vojno uporablja za ustvarjanje protinemškega razpoloženja.

Takšni spomini na temno zgodovino 20. stoletja Berlin še vedno ovirajo, da bi prevzel vodilno vlogo v Evropi. Druga ovira je počasnost odločanja nemške kanclerke. V času begunske krize je Poljake prepozno povabila, naj se ji pridružijo. Ko je EU od Poljakov zahtevala, da so dolžni sprejeti svoj del beguncev iz Italije in Grčije, so se ti na to zahtevo požvižgali. To si je privoščila država, ki je gospodarsko odvisna od Nemčije.

Ko govorimo o ZDA, besede Angele Merkel zvenijo kot jasno zavračanje Trumpizma, a večina jih je namenjenih domači nemški javnosti. Trump je v Nemčiji zelo nepriljubljen, Merklovo pa septembra čakajo parlamentarne volitve. Besede Merklove so dejansko bolj obvladovanje škode kot spopad s Trumpom. Kanclerka poskuša dvoriti Trumpu, ko mu nemški gospodarski model ponuja za ZDA, njeni sodelavci pa ob tem vzpostavljajo stike z drugimi predstavniki oblasti, zlasti s kongresom in zveznimi državami.

Ko se Trump maja, ko je obiskal Evropo, ni hotel omehčati, so Nemci začeli pripravljati načrte, na koga se v primeru spopada naj obrnejo po podporo. A vsi priznavajo, da je to posledica nemške šibkosti.

Ko se Trump maja, ko je obiskal Evropo, ni hotel omehčati, so Nemci začeli pripravljati načrte, na koga se v primeru spopada naj obrnejo po podporo. A vsi priznavajo, da je to posledica nemške šibkosti. To, da so odvisni od multilateralnega reda, je za Nemce večja ovira kot večina drugih sil.

Berlin postaja bolj samozavesten, v Parizu ima enako mislečega zaveznika v novem francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, kljub temu Angela Merkel preprosto ne more zagotoviti voditeljstva, kakršnega svet zahteva od nje. Liberalni svet gleda v Berlin zato, ker svet ne gre po nemški poti, ne zato, ker bi šel.