Predsedniško maševanje?

Molitev je tokrat predlagal Pahor

Štirje predsedniki, predsednik republike, predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik državnega sveta, so ta teden na Kongresnem trgu v središču Ljubljane odkrili spomenik »vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«, ki naj bi služil ohranjanju »stremljenja k narodni pomiritvi in spravi«, kot je večkrat poudaril eden glavnih pobudnikov projekta, predsednik države Borut Pahor.

Postavitev spomenika je določila novela zakona o vojnih grobiščih leta 2009. Fizično gre za dva, v temelju povezana stebra, ki naj bi prikazovala enotnost v dvojnosti, na spomeniku pa je zapisana prva kitica pesmi Otona Župančiča, posvečena narodnim herojem: Domovina je ena / nam vsem dodeljena / in eno življenje / in ena smrt.

Čeprav je spomenik (ki bo odslej glavno državno obeležje, na katerega bodo tuji državniki ob obisku Slovenije polagali vence) odkrila država, pa je nastopu predstavnikov države sledila še molitev za žrtve, ki jo je izvedel ljubljanski nadškof Stanislav Zore, organizacijskemu odboru pa jo je predlagal prav Pahor. Čeprav je molitev del uradnega vabila, ki ga je državni protokol poslal okoli 3000 naslovnikom, pa v uradu predsednika pravijo, da ni del uradnega programa. To dejstvo naj bi zaznamoval predvsem odhod častne čete.

Spomenka Hribar, ena glavnih pobudnic prve spravne slovesnosti julija leta 1990 v Kočevskem Rogu, sicer tudi avtorica članka Krivda in greh, v katerem je pred 30 leti skušala utemeljiti pogoje za spravo, se spominja organizacijskih težav pri načrtovanju prve spravne slovesnosti, na kateri je državo predstavljal predsednik Milan Kučan. »Slovesnost smo tedaj ločili na tri dele: cerkveni, državniški in na kulturni del,« pripoveduje, »maša tedaj nikakor ni bila del uradnega, državniškega programa.«

Sicer pa je tako tudi stališče mnogih duhovnikov: Branko Cestnik je ob inflaciji podobnih dogodkov v zadnjih letih že večkrat opozoril na potrebo po jasni ločitvi cerkvenih obredov od političnih. Meni, da bi bilo najprimerneje, če bi duhovnik nastopal na ločenem odru, ne pa na istem kot politiki. Nevidni umik častne čete seveda ne predstavlja jasne ločitve med državo in verskimi skupnostmi, menjava državnih in verskih poglavarjev za istim mikrofonom pa lahko pri kom vzbudi skomine po zlorabi državno-verskih prireditev za lastne, morda predvolilne vzgibe.