Dr. Andreja Gomboc, astrofizičarka

»Naše Sonce ima še za približno pet milijard let goriva. Ob izteku življenjske dobe se bo napihnilo v rdečo orjakinjo in zelo verjetno požrlo Zemljo.«

Profesorica astronomije in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici Andreja Gomboc je znanstvenica, ki jo od nekdaj zanimajo ekstremni pojavi v vesolju. O tem priča že naslov njene diplomske naloge: Kako je videti padec zvezde v črno luknjo?. V zadnjih letih so njena strast najsilovitejše eksplozije v vesolju – izbruhi sevanja gama. In svojo strast rada deli z drugimi. Kot urednica spletnega Portala v vesolje in predsednica astronomskega tekmovanja je v prvih vrstah prizadevanj za popularizacijo znanosti.

Pogovarjala sva se tako o poletni sezoni amaterskega opazovanja zvezd kot o razburljivih časih za sodobno astronomijo, ki je sicer s tehnološkim napredkom izgubila dobršen del romantike, a hkrati odprla vrata vprašanjem, ki so bila še nedavno domena znanstvene fantastike.

Najprej vprašanje mojega štiriletnega sina: zakaj so v vesolju zvezde?

(smeh in krajši premislek) Zaradi gravitacijskih nestabilnosti. Ampak verjetno to ne bo primeren odgovor zanj. Ko je vesolje nastalo, sta v njem nastala kemijska elementa vodik in helij. In oblaki vodikovega in helijevega plina so, če so veliki in imajo s tem dovolj veliko maso, nestabilni. Če v nekem delu oblaka plina nastane neka majhna zgostitev, se oblak začne krčiti. Posamezni deli oblaka se krčijo v posamezne grudice, iz teh grudic nastanejo protozvezde, iz njih pa zvezde. Ko se krčijo, se namreč segrevajo, tlak v njihovi notranjosti narašča. Ko postaneta temperatura in tlak dovolj visoka, se začnejo jedra vodika zlivati v jedra helija, pri tem pa se sprošča energija. In zato zvezde svetijo.

Ne vem, če bo razumel.

Morda čez nekaj let.

Kje v Sloveniji je najboljša točka za opazovanje zvezd?

Vsekakor čim dlje od mest in svetlobnega onesnaženja. Različni ljubiteljski astronomi prisegajo na različne lokacije, pravega profesionalnega observatorija pa pravzaprav nimamo. Astronomija se iz celinske Evrope umika na manj poseljena območja z boljšimi opazovalnimi pogoji, na primer na vrhove visokih vulkanskih otokov sredi morja ali visokoležeče kamnite puščave. Tam je vreme veliko stabilnejše, poleg tega pa je med zvezdami in teleskopom manj atmosfere, ki s svojim migotanjem zamegljuje sliko. Najbližje nas se zvezde zelo lepo vidijo na kakšnem jadranskem otoku, kar je marsikdo že izkusil.

Ali je poletje najboljši letni čas za opazovanje zvezd ali pa gre le za naš občutek, ker pač poleti večkrat gledamo v nočno nebo?

Poleti običajno res več gledamo v nebo, ker so noči tople, imamo več prostega časa, več ga preživimo zunaj, večja je verjetnost jasnega vremena. Zaradi dolžine noči pa je poleti najslabši čas za opazovanje zvezd. Se pa takrat zelo lepo vidi osrednji del Rimske ceste.

Vi nimate najljubšega kraja za opazovanje?

Pravzaprav ne. Ljubiteljskega opazovanja se ne grem ravno pogosto.

Sploh imate doma teleskop?

Imam.

Vendar bolj zaradi občutka, da se to pač spodobi?

Ko sta bila otroka mlajša, smo ga večkrat uporabljali; kazala sem jima Luno, Jupiter in njegove lune ipd. Zadnje čase smo postali bolj leni. Tako ali tako pa hči pravi, da sem ji s pretiranim razlaganjem priskutila astronomijo. Sinu zato raje ne razlagam nič, razen če me kaj vpraša.

Kako daleč sploh lahko vidimo s povprečnim teleskopom za domačo rabo?

S prostimi očmi vidimo najdlje do naše sosednje galaksije – Andromede. Ta je oddaljena približno dva in pol milijona svetlobnih let. Z amaterskimi teleskopi lahko ujamete še druge relativno bližnje galaksije, odvisno, ali govoriva o tem, da jo lahko neposredno vidite skozi teleskop ali da jo posnamete na CCD kamero. Pri snemanju lahko namreč vidite šibkejše in s tem bolj oddaljene objekte, saj lahko ob odprti zaslonki svetlobo zbirate daljši čas. Veliko pa je zaradi svetlobnega onesnaževanja odvisno od kraja opazovanja. V mestih je ne glede na teleskop nebo enostavno presvetlo za t. i. »deep-sky« objekte.

Bi ob današnjem svetlobnem onesnaževanju Galileo Galilei ali Johannes Kepler z njuno takratno opremo lahko prišla do svojih spoznanj v zvezi z vesoljem?

Če se opazovanja ne bi lotila ravno sredi mesta, ampak bi odšla na kakšen bližnji hrib, bi po mojem šlo. S teleskopi, ki sta jih imela, sta lahko opazovala le svetle objekte in te še vedno vidimo. Temnejši objekti so tisti, ki se izgubljajo v odsevu svetlobe iz mest.

Katera je najsvetlejša zvezda na nebu, če seveda izvzamemo Sonce?

Sirij, v ozvezdju Veliki pes.

Je ta zvezda kaj posebnega?

Niti ne. Sij zvezde, kot ga vidimo z Zemlje, je odvisen od dejanskega izseva in pa bližine zvezde. Sirij je kar blizu, je sedma najbližja zvezda Soncu. A takih zvezd, kot je Sirij, je veliko. V naši Galaksiji naj bi bilo po približni oceni nekaj sto milijard zvezd. Vseh seveda ne vidimo, saj so številne bodisi predaleč ali pa ležijo v disku Galaksije in so zato zastrte z oblaki plina in prahu.

Kako gledate na poimenovanja ozvezdij po živalih, bogovih in predmetih? Delujejo neznanstveno.

Ozvezdja so rezultat naključne prostorske razporeditve zvezd, kot jo vidimo z našega zornega kota. To niso zvezde, ki bi bile kakorkoli povezane. Če bi jih opazovali s kakšnega drugega osončja, bi bila oblika ozvezdij popolnoma drugačna. Ljudje so v preteklosti opazovali nebo in v razporeditvi zvezd prepoznali like, povezane z njihovo mitologijo ali življenjem. Danes veljavna poimenovanja ozvezdij na severnem nebu izhajajo iz grške mitologije, na južnem nebu pa je veliko primerov poimenovanj po instrumentih, npr. Teleskop, Oktant, saj so jih poimenovali evropski raziskovalci, ko so na južni polobli na nebu zagledali ozvezdja, ki s severne poloble niso vidna.

Vrsto let smo živeli v prepričanju, da se v vesolju vse dogaja na časovni skali let ali celo milijonov let, v zadnjem desetletju ali dveh pa ugotavljamo, da se stvari pogosto spreminjajo v zelo kratkem času. Eksplozija zvezde lahko traja samo delček sekunde. Črna luknja lahko zvezdo raztrga v eni uri.

Je to za vas nepotreben ostanek preteklosti? So astrofizikom tovrstna poimenovanja kdaj v napoto?

Res gre za ostanek iz časov opazovanja neba s prostimi očmi. Ko so nebo začeli opazovati s teleskopi, so seveda ugotovili, da je zvezd še veliko več, a liki so ostali in postali zaključene enote na nebu, tako kot države na zemljevidu. Vse zvezde in galaksije, ki ležijo na delu neba v območju določenega lika, tako obravnavamo, kot da spadajo v to ozvezdje. Za profesionalno astronomijo ta poimenovanja nimajo nekega posebnega pomena, mi za določanje položaja zvezd tako ali tako uporabljamo nebesni koordinatni sistem, ki je podoben sistemu zemljepisne dolžine in širine na Zemlji. Je pa v astronomiji dejansko nekaj ostankov zgodovine in včasih so res malo moteči. Sij zvezd na primer še vedno izražamo v magnitudah z narobe obrnjeno logaritemsko skalo, namesto da bi izražanje fizikalno poenostavili in govorili o gostoti svetlobnega toka.

Ali astronomi sploh še fizično gledate v teleskope in opazujete zvezde ali samo sedite za računalnikom in čakate na posnetke?

Sedimo za računalnikom. Ponavadi nismo niti v istem prostoru s teleskopom.

Kam je izginila romantika?

Nekaj je še je na res dobrih opazovalnih krajih, na primer na otoku La Palma v Kanarskem otočju in v Čilu, ko stojiš zunaj in s prostimi očmi gledaš v morje svetlih pikic nad sabo. Res poseben občutek je tudi, če lahko neposredno pogledaš skozi velik teleskop. Spomnim se, ko je bil robotski teleskop Liverpool, ki stoji na La Palmi, še v zagonski fazi, in sem imela priložnost, da sem skozenj pogledala Mars – direktno skozi teleskop, ki ima premer zrcala 2 metra. Pri robotskem teleskopu sicer sploh ni potrebna prisotnost na kraju opazovanja, niti astronoma niti tehnika. Lahko sedite za mizo v svoji pisarni, teleskop na drugem koncu sveta pa vam pošilja posnetke neba. Ali pa vnesete koordinate za opazovanje, greste spat v domačo posteljo, zjutraj pa vas na računalniku pričakajo posnetki. Priznam, čeprav nisem ponosna na to, da med opazovanjem ob teleskopu postanem neskončno zaspana. Doma lahko buljim v televizijo ali računalnik tudi do enih ali dveh zjutraj, tam pa se me zaspanost loti že ob desetih zvečer.

Najnovejši računalniško vodeni teleskopi astronomom vsak dan zagotavljajo gore podatkov. Koliko jih sploh še obvladujete?

Za zdaj je količina podatkov še obvladljiva. V fiziki delcev, na primer v Cernu, se soočajo s še precej več podatki. Res nam tehnologija danes omogoča, da preučujemo veliko število objektov. Imamo podatke o milijonih zvezd v naši Galaksiji. Satelit Gaia, ki so ga izstrelili konec leta 2013, naj bi jih v petih letih posnel milijardo. Vprašanje pa je, kaj naredimo s tem kupom podatkov. Večje število opazovanih zvezd nam vsekakor nudi boljšo statistično verjetnost za sklepanje o njihovih lastnostih in dinamiki ter razvoju naše Galaksije. Po drugi strani pa se mnogo projektov, ki so povezani s tem, osredotoča zgolj na iskanje metod za bolj ali manj avtomatsko obdelavo teh podatkov in nam bistveno ne razširjajo fizikalnih obzorij.

Postaja dolgčas?

Opazovanje in dokumentiranje velikega števila zvezd je sistematično delo, ki meni osebno ne ponuja raziskovalnega izziva. Opazujemo jih lahko kadarkoli in kolikor časa hočemo. Večji izziv se mi zdijo redki in kratkotrajni pojavi, ki jih ne moremo napovedati, sodobna tehnologija pa nam s pomočjo satelitov in robotskih teleskopov omogoča, da jih ujamemo. Vrsto let smo živeli v prepričanju, da se v vesolju vse dogaja na časovni skali let ali celo milijonov let, v zadnjem desetletju ali dveh pa ugotavljamo, da se stvari pogosto spreminjajo v zelo kratkem času. Eksplozija zvezde lahko traja samo delček sekunde. Črna luknja lahko zvezdo raztrga v eni uri. Opazovanje enkratnega kratkotrajnega pojava, pri katerem se sprosti ogromno energije, se mi osebno zdi bolj zanimivo kot opazovanje tisočih dodatnih zvezd, saj nam omogoča proučevanje fizikalnih zakonov v izjemno močnem gravitacijskem in magnetnem polju – torej v tako ekstremnih pogojih, kot jih na Zemlji ne moremo ustvariti v nobenem laboratoriju.

Naslov vaše diplomske naloge je bil: Kako je videti padec zvezde v črno luknjo?.

Tudi doktorat sem delala na to temo. Takrat je bilo to predvsem teoretično zanimivo vprašanje, nismo pa še imeli na voljo opazovanj. V zadnjih letih pa se kar vrstijo. Veliki sinoptični pregledovalni teleskop, ki ga gradijo v Čilu pod vodstvom ZDA, pri projektu pa sodelujemo tudi na Univerzi v Novi Gorici, naj bi začel delovati čez tri leta in naj bi poslikal celotno vidno nebo v samo treh nočeh, ter nato znova in znova ... deset let. Opazoval naj bi 20 milijard zvezd in 20 milijard galaksij. Vsako noč naj bi posnel za 15 terabajtov podatkov in med njimi odkril na tisoče in tisoče raznovrstnih kratkotrajnih dogodkov, tudi padcev zvezd v črne luknje. Tukaj pa bo res velik izziv obdelati podatke v realnem času. Cilj je v nekaj deset sekundah na podlagi vseh preteklih in novih podatkov ugotoviti, ali gre za realen pojav in kakšne vrste je, ter čim prej obvestiti znanstvenike, ki se s to vrsto pojavov ukvarjajo, da v tisto smer neba usmerijo svoje teleskope in začnejo z dodatnimi opazovanji, preden objekt ugasne. Velik izziv je na podlagi enega ali dveh posnetkov zanesljivo ugotoviti vrsto pojava – mene na primer ne zanimajo toliko eksplozije supernov in zanje nočem porabljati svojega opazovalnega časa.

Izbruhi sevanja gama so najsilovitejše eksplozije v vesolju. V njih se v eni sekundi sprosti podobna količina energije kot pri eksploziji supernove v enem mesecu, ali toliko, kot je bo naše Sonce oddalo v vsem svojem življenju, v desetih milijardah let.

Prav predstavljam si vas, kako rečete: Eh, še ena supernova.

Ne razumite me narobe. Gre za zelo zanimive pojave, s katerimi se ukvarja veliko znanstvenikov. A vsak ima svoje priljubljeno področje, za katero je specialist, in svoje preference.

Črnih lukenj ne moremo videti, ker iz njih ne more pobegniti niti svetloba. Kako to, da lahko opazujemo padec zvezde v črno luknjo?

Ko zvezda pride v bližino črne luknje, jo lahko plimska sila raztrga. Tisti del zvezde,  ki je bližje črni luknji, čuti večjo gravitacijsko silo kot tisti na drugi strani, ki je dlje od nje. Gravitacijska sila namreč pada s kvadratom razdalje. In če se zvezda zelo približa črni luknji, lahko postane ta plimska sila večja od lastne gravitacijske sile zvezde, ki jo drži skupaj. Ko zaradi tega zvezdo raztrga, se razkrije njena vroča sredica. Del plina, ki se pri tem sprosti, pade v črno luknjo in ga ne vidimo več, del pa se začne širiti po okolici črne luknje in ustvari okoli nje disk. Ta plin je sprva vroč in ga je mogoče opazovati še nekaj mesecev, lahko celo nekaj let. Nato pa se ohladi in vse spet ugasne.

Kaj je mogoče izvedeti iz opazovanja teh pojavov?

O črnih luknjah precej več kot sicer. Velika večina masivnih črnih lukenj samo ždi v središču svoje galaksije in ne delajo nič, tako da o njih ne moremo izvedeti prav veliko. Nekatere izdajajo svojo prisotnost preko gravitacijske sile, s katero vplivajo na gibanje zvezd v svoji okolici. Opazovanje izrednega dogodka, kot je raztrganje zvezde, pa nam za kratek čas ponudi orodje za podrobnejše preučevanje neposredne okolice črne luknje in njenih lastnosti.

Kako je raziskovati objekte, ki jih nikoli ne boste mogli videti?

Marsičesa v življenju ne moremo videti. Človeških odnosov ne vidimo, ljubezni do svojega otroka ne vidimo. Jo pa zelo občutimo.

Kako bi občutili izginotje črnih lukenj iz vesolja?

Zanimivo vprašanje. Raziskave kažejo, da masivne črne luknje v središčih galaksij vplivajo na svoje galaksije tudi širše, ne samo v neposredni okolici, kjer zvezde občutijo gravitacijski vpliv črne luknje kot dominanten. Ne vem, ali je bila narejena kakšna raziskava na to temo. Če nekoliko ugibam, bi rekla, da bi bile galaksije brez črnih lukenj drugačne, verjetno pa se ne bi »sesul svet«.

Katera je bila za vas najpomembnejša astronomska novica zadnjih nekaj let? 

Nedvomno odkritje gravitacijskih valov. Gre za valovanje prostorčasa, ki ga je Einstein napovedal že pred sto leti, a je tako neznatno, da ga je res izredno težko zaznati – kot bi merili razdaljo do Soncu najbližje zvezde, Proksime Kentavra, ki znaša štiri svetlobna leta, na manj kot debelino lasu natančno! Prva neposredna detekcija, ki je septembra 2015 uspela observatoriju LIGO, je potrdila, da je imel Einstein prav, a ne samo to. Gravitacijski valovi, ki so jih zaznali, so nastali ob zlitju dveh črnih lukenj z masama okoli 30 mas Sonca. S tem enim dogodkom smo tako izvedeli še dvoje: da v vesolju obstajajo pari črnih lukenj – kar smo sicer domnevali, nismo pa imeli dokazov – in da obstajajo črne luknje s takimi masami, kar je bilo za mnoge presenečenje in odpira vprašanja glede njihovega nastanka. S pomočjo gravitacijskih valov smo »otipali« gravitacijsko polje v neposredni bližini horizonta črnih lukenj, česar doslej nismo mogli.

Vaš najodmevnejši znanstveni dosežek je bilo merjenje polarizacije zasijev izbruhov sevanja gama, o katerem ste s sodelavci leta 2007 poročali v prestižni reviji Science, leta 2013 pa v reviji Nature. Za kaj je šlo?

Ko neka masivna zvezda porabi jedrsko gorivo, pride do konca življenjske poti. Njena sredica ne more več zdržati gravitacijskega pritiska in se sesede, zunanje dele zvezde pa raznese. Pri supernovi ostanke zvezde po eksploziji odnese v vse smeri, pri izbruhu sevanja gama pa se zvezda hitro vrti in vzdolž osi vrtenja nastaneta dva nasprotno usmerjena curka delcev in energije, ki prevrtata skozi zvezdo in se praktično s svetlobno hitrostjo širita v medzvezdni prostor. Pri tem oddajata posebno svetlobo, ki jo vidimo kot nekaj sekund trajajoč izbruh sevanja gama. Ko tak curek slej ko prej trči v plin v okolici zvezde, se nekoliko upočasni in pri tem nastane svetloba nižjih energij, tudi vidna, ki ji pravimo zasij in ki jo je mogoče opazovati daljši čas, običajno nekaj ur do nekaj dni. Ko poseben satelit zazna izbruh sevanja gama, sporoči njegove koordinate na Zemljo, da lahko v tisti del neba usmerimo naše teleskope in opazujemo zasij. Prej ko nam to uspe, več lahko iz opazovanja razberemo. Z robotskim teleskopom Liverpool, ki samodejno reagira na sporočila s satelitov, običajno začnemo z opazovanji 1 do 2 minuti po prejemu obvestila. To so danes že dokaj rutinska opazovanja, kar smo mi naredili posebnega, pa je, da smo razvili instrument za merjenje polarizacije svetlobe zasija in z njim opravili meritve, ki so pokazale, da je pri teh eksplozijah prisotno globalno urejeno magnetno polje. S tem smo pomagali k rešitvi enega pomembnejših odprtih vprašanj razumevanja izbruhov sevanja gama.

Zakaj so izbruhi sevanja gama tako posebni?

Gre za najsilovitejše eksplozije v vesolju. V njih se v eni sekundi sprosti podobna količina energije kot pri eksploziji supernove v enem mesecu, ali toliko, kot je bo naše Sonce oddalo v vsem svojem življenju, v desetih milijardah let. Ker so izbruhi tako svetli, jih lahko opazimo praktično čez vse vesolje, tudi če se zgodijo deset milijard svetlobnih let daleč. Razsvetlijo nam dele vesolja, ki jih je sicer zaradi oddaljenosti izjemno težko opazovati. Kot bi prižgali žarnico tam nekje zelo daleč. In kratek čas, dokler žarnica sveti, lahko proučujemo lastnosti tistega dela vesolja. Nekateri kolegi si tudi zelo prizadevajo določiti splošne lastnosti izbruhov, da bi jih lahko uporabljali kot standardne svetilnike za kozmološke namene.

To boste morali enostavneje razložiti.

Supernove tipa 1a so lep primer standardnih svetilnikov. Gre za tip supernov, ki ob eksploziji vedno oddajo približno enako količino energije in imajo enak maksimalen izsev. In če to standardno vrednost primerjamo s količino svetlobe, ki pride do Zemlje – s tem, kako svetla je supernova videti nam –, lahko izračunamo, kako daleč od nas se je eksplozija zgodila. S pomočjo supernov 1a so odkrili pospešeno širjenje vesolja, za kar so leta 2011 dobili Nobelovo nagrado za fiziko. Izbruhi sevanja gama so veliko svetlejši od supernov, zato lahko vidimo veliko bolj oddaljene dogodke. Če bi našli kako standardno lastnost izbruhov, s pomočjo katere bi lahko določili njihov izsev, bi lahko natančneje določili njihovo oddaljenost, s tem pa pridobili novo orodje za preučevanje hitrosti širjenja vesolja.

Pri iskanju zunajzemeljskega življenja bomo najprej verjetno ugotovili, da ima neki eksoplanet atmosfero. To bo velik preboj in se lahko zgodi relativno hitro. Gre samo za vprašanje dovolj dobrih instrumentov in dovolj velikega števila opazovanih eksoplanetov.

Kako to, da se hitrost širjenja vesolja pospešuje? Se ne bi morala energija s časom izgubljati?

Ko so se lotili raziskav, so dejansko pričakovali, da bodo s pomočjo supernov 1a izmerili upočasnjevanje širjenja, a izkazalo se je ravno nasprotno. V kozmoloških enačbah lahko pospešeno širjenje vesolja dosežete tako, da jim dodate člen, ki ga je vpeljal že Einstein – kozmološko konstanto. To je sicer Einstein sprva vpeljal ravno zato, da bi se mu izšli računi za stacionarno vesolje. In ko je Hubble izmeril, da se vesolje širi, je Einstein kozmološko konstanto razglasil za svojo največjo zmoto. A naknadno se je izkazalo, da se vesolje širi pospešeno in da se računi brez tega dodatnega člena ne izidejo. Le da mu zdaj ne rečemo več kozmološka konstanta, temveč raje temna energija. Iz kozmoloških opazovanj, med njimi tudi hitrosti širjenja vesolja, lahko določimo, iz česa je vesolje – izračunamo razmerje med običajno snovjo, temno snovjo in temno energijo. Običajna snov v obliki zvezd, planetov, plina in prahu predstavlja le pet odstotkov vesolja. 25 odstotkov je temne snovi, preostali delež vesolja pa predstavlja temna energija.

Koliko vemo oziroma domnevamo o temni snovi in temni energiji?

Kaj je temna energija, ne vemo. Razlage so zelo različne, a vse imajo hude težave. Glede temne snovi pa je najbolj sprejeta teorija, da gre verjetno za neke osnovne delce, ki jih še ne poznamo in ne spadajo v standardni model fizike osnovnih delcev. Temna snov z običajno snovjo ne interagira, razen prek gravitacijske sile. Domnevajo, da je prisotna povsod v vesolju, tudi na Zemlji. V prostornini pločevinke kokakole naj bi bilo od enega do deset delcev temne snovi.

Vaš naziv je astrofizičarka, pogovarjava pa se tudi o astronomiji in kozmologiji. Kakšno je razmerje med temi izrazi? Kako so razmejena področja?

Pojmovanja med kolegi so različna. Nekateri menijo, da je astronomija ostanek preteklosti in da vanjo spada zgolj opazovanje neba brez uporabe fizikalnih zakonov za razumevanje opazovanega. Astrofizika naj bi bila po tej interpretaciji naslednica astronomije in naj bi se ukvarjala s fizikalnim razumevanjem posameznih vrst objektov in pojavov v vesolju. Kozmologijo pa razumemo kot proučevanje vesolja kot celote, kamor spadata nastanek in razvoj vesolja. A v oxfordskem slovarju na primer piše, da je astronomija veda, ki se ukvarja z nebesnimi telesi in vesoljem kot celoto. Po tem razumevanju je astronomija nadpomenka tako za astrofiziko kot za kozmologijo.

Bi vas naziv astronomka motil?

Zdi se mi, da ljudje včasih ob tem nazivu dobijo predstavo, kako sedim, kukam skozi teleskop in gledam zvezde. Izraz astrofizičarka bolj primerno in razumljivo opiše moje delo.

V znanosti je nekaj časa veljalo, da je bilo raziskovalna sredstva najlaže dobiti, če je naslov projekta vseboval besedno zvezo »podnebne spremembe«. Kaj je trenutna magična beseda v astronomiji?

Odvisno kje. V Sloveniji te magične besede ni, ker je sredstev, ki so na voljo, enostavno premalo. V ZDA so magične besede trenutno eksoplaneti in asteroidi. Sicer pa je v zadnjem času v astronomiji magična beseda predvsem kolaboracija, sodelovanje veliko znanstvenikov pri enem projektu. Raziskovalna oprema je vse večja in dražja, sodelovanje več držav pa daje projektu tudi dodatno težo, zaradi česar je morda lažje dobiti raziskovalna sredstva.

V trenutnem sistemu se številnim znanstvenikom ne ljubi napisati niti enega poljudnega članka v karieri ali predstaviti svojih rezultatov širši javnosti v kakšnem poljudnem predavanju, ker to pač ne prinaša dodatnih točk na razpisih.

S pospešenim odkrivanjem planetov zunaj našega Osončja in vedno boljšimi teleskopi se je pogovor o iskanju življenja v vesolju prestavil na povsem drugo raven, s polja znanstvene fantastike v resno znanost. Kako si predstavljate prvi stik?

Najprej bodo verjetno ugotovili, da ima neki eksoplanet atmosfero, ki vsebuje t. i. biomarkerje, pline, ki kažejo na prisotnost življenja na njem. To bo velik preboj in se lahko zgodi relativno hitro. Gre samo za vprašanje dovolj dobrih instrumentov in dovolj velikega števila opazovanih eksoplanetov. A tudi če bi znake življenja odkrili na katerem od planetov, ki se gibljejo okoli najbližjih zvezd, trenutno tehnološko nismo sposobni izvesti izvidniške misije. Edina možnost za stik v pravem pomenu besede je, da obisk dobimo mi. Za to pa nisem prepričana, da bi se dobro izteklo. Na podlagi izkušenj, ki jih imamo na Zemlji, se stik višje in nižje razvite civilizacije običajno za pripadnike slednje ni dobro končal.

Ob naznanitvi odkritja novih zanimivih eksoplanetov nam NASA ali Evropska vesoljska agencija ESA običajno ponudita tudi umetniške upodobitve domnevnega videza na novo odkritih svetov. Koliko jim lahko zaupamo? Ali predstavljajo izkrivljen pogled?

Jaz bi jih vzela zelo z rezervo. Tudi sicer je take novice treba brati previdno oz. natančno: če piše, da znanstveniki menijo, da bi bila na nekem eksoplanetu lahko tekoča voda, to še ne pomeni, da res obstaja.

Marca ste v članku v Delu zagrozili, da se boste nehali ukvarjati s popularizacijo znanosti in nastopanjem v javnosti. Pa ste vseeno pristali na intervju.

(nasmešek) Nisem zagrozila. Samo ugotovila sem, da bi bil tak odnos veliko boljši za mojo raziskovalno kariero. Če bi se namreč posvetila izključno raziskovalnemu delu, bi nabrala več točk, ki v našem sistemu merijo znanstveno uspešnost, in s tem imela več možnosti za uspeh na znanstvenih razpisih. Saj nisem edina ali prva, ki je to ugotovila. Številni kolegi že vrsto let vedo, da je sistem zgrešen, a se še vedno nič ne spremeni. Absurdno je, da moramo tisti, ki imamo pedagoške zadolžitve, tekmovati s tistimi, ki lahko ves delovni čas namenijo raziskovanju, v tem tekmovanju pa štejejo samo raziskovalni kriteriji. Na drugi strani je argument raziskovalcev, da se morajo na razpisih potegovati za svojo celotno plačo, tako rekoč obstoj, medtem ko je pri nas pedagogih ta vsaj deloma krita iz pedagoških sredstev. Logično se zdi, da bi pri oceni kakovosti raziskovalca morali raziskovalne dosežke uravnotežiti z deležem časa, ki ga nekdo lahko namenja raziskovalnemu delu, in upoštevati tudi drugo delo, na primer prenos znanja študentom. V takem sistemu, kot je današnji, pa se številnim znanstvenikom ne ljubi napisati niti enega poljudnega članka v karieri ali predstaviti svojih rezultatov širši javnosti v kakšnem poljudnem predavanju, ker to pač ne prinaša dodatnih točk na razpisih. In to je škoda.

Kakšna je prihodnost vesolja, Osončja in Zemlje?

Pojdiva po vrsti. Naše Sonce ima še za približno pet milijard let goriva. Ob izteku življenjske dobe se bo napihnilo v rdečo orjakinjo in zelo verjetno požrlo Zemljo. Tudi če je ne bo požrlo, se bo njegov izsev toliko povečal, da bo na Zemlji prevroče za obstoj življenja. Na koncu bo od Sonca ostala bela pritlikavka, ki bo približno velikosti Zemlje. Ta ostanek zvezde se bo počasi hladil, nekaj preostalih planetov pa bo še vedno krožilo okrog njega.

Vesolje je staro 13,8 milijard let in se pospešeno širi. In če se bo to nadaljevalo, se bodo sčasoma, po 100 milijardah let, galaksije razmaknile tako daleč narazen, da iz ene ne bo več mogoče videti drugih. Počasi bo tako zmanjkalo surovin za nastajanje novih zvezd in po 100 bilijonih let bodo ugasnile še zadnje. Vse skupaj bo žalostna, temna, hladna puščava.