Kdor se rodi reven, ostane reven

Velika Britanija je še vedno družba, ki je razdeljena na razrede, kjer je vzpon v višji razred tako rekoč nemogoč

V londonski stolpnici Grenfell je umrlo 81 ljudi. Že, ko so jo gasili, se je v Veliki Britaniji začela razprava o socialnih razlogih za požar. Grenfell je bil zanemarjen stanovanjski blok, njegova prenova je morala biti čim bolj poceni, čeprav je stal v bogati četrti Londona Kensington, kjer je mogoče občudovati hiše z bazeni bogatih Londončanov, pred katerimi seveda stojijo luksuzni avtomobili.

Čeprav so bil blok Grenfell s socialnimi stanovanji v neposredni bližini, je šele požar pokazal, kako velike so socialne razlike v državi, v die Zeit piše Malte Laub. Desetletja je bilo za Britance normalno, da je družba, v kateri živijo, močno razklana. Na neenakost so opozarjali le redki, čeprav je bila vse bolj očitna.

Četudi ne upoštevamo monarhije s kraljico na čelu, je britanska družba razdeljena v sedem razredov. Na podlagi ekonomskega, kulturnega in socialnega kapitala so znanstveniki, ki so leta 2013 izvedli študijo za BBC, določili naslednje razrede: elita, etabliran in tehnični srednji razred, novi bogati delavci, tradicionalni delavski razred, mladi zaposleni na področju storitev in prekarni delavci. Skoraj polovico Britancev so uvrstili v tri najnižje razrede, samo v razred prekarnih delavcev sodi 15 odstotkov ljudi na Otoku. Ti ljudje na leto zaslužijo v povprečju 8000 funtov, nimajo prihrankov, niso lastniki nepremičnin, so socialno in kulturno prikrajšani.

Britanska družba je razdeljena v sedem razredov. Na podlagi ekonomskega, kulturnega in socialnega kapitala so znanstveniki, ki so leta 2013 izvedli študijo za BBC, določili naslednje razrede: elita, etabliran in tehnični srednji razred, novi bogati delavci, tradicionalni delavski razred, mladi zaposleni na področju storitev in prekarni delavci.

To so ljudje, o katerih je pred kratkim v britanskem parlamentu govorila prva poslanka laburistične stranke za območje Kensington Emma Dent Coad. V njihovih domovih je videla, da si pet ljudi deli eno žimnico, nimajo dovolj za jesti, v stanovanju imajo plesen, bolehajo za kroničnimi boleznimi. Pri prenovi stolpnice Grenfell so prihranili 5000 funtov, ker so namesto negorljivega materiala uporabili cenejšega. Tudi gasilci, ki jih Britanci slavijo kot junake, se pritožujejo nad varčevalnimi ukrepi nekdanjega župana Londona in sedanjega zunanjega ministra konservativca Borisa Johnsona. Javni zdravstveni sistem zaradi številnih varčevalnih ukrepov prav tako slabo deluje. Pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami je sedanja premierka Theresa May predlagala ukinitev brezplačnih obrokov v šolah za otroke iz revnih družin, državljani, ki plačujejo nego, pa naj bi si stroške do 100 tisoč funtov plačali sami.

Revščina in razklanost britanske družbe je posledica treh dejavnikov. Prvi je, da v Britaniji pred več kot 200 leti ni bilo meščanske revolucije, drugi je togost britanskega izobraževalnega sistema in tretji neoliberalizem v zadnjih 40 letih.

Ker na Otoku ni bilo meščanske revolucije, se je vladajoči razred lahko brez problema prilagodil novim razmeram. Zaradi tega je na vpisnih seznamih prestižnih univerz Oxford in Cambrigde še vedno nadpovprečno veliko študentov s priimki Baskerville, Montgomery, Darcy ali Percy, ki so jih nosili premožni lastniki zemlje že leta 1066. Teh priimkov je nadpovprečno veliko tudi med poslanci v parlamentu in na listinah o dedovanju. Socialna mobilnost, to je premik iz enega v drugi razred, je v Veliki Britaniji izredno majhna. Pripadniki najnižjega razreda potrebujejo deset generacij, da napredujejo v srednji razred, je ugotovil škotski profesor Gregory Clark. Enako počasen je padec za pripadnike elite, ki jim spodleti.

Revščina in razklanost britanske družbe je posledica treh dejavnikov. Prvi je, da v Britaniji pred več kot 200 leti ni bilo meščanske revolucije, drugi je togost britanskega izobraževalnega sistema in tretji neoliberalizem v zadnjih 40 letih.

Osnovni pogoj za visoko socialno mobilnost v državi je izobraževalni sistem, ki vsem državljanom ponuja enake možnosti. V Veliki Britaniji pa je še danes od razredne pripadnosti odvisno, katero šolo lahko kdo obiskuje. Zasebne osnovne šole si lahko privoščijo le najbolj premožni. Takšnih je sedem odstotkov, ki pa predstavljajo več kot 70 odstotkov kadrov v pravosodju in vojski, 60 odstotkov medicinskega kadra z višjo izobrazbo, 50 odstotkov novinarjev, upravnih delavcev in celo zaposlenih v vladi, je pokazala raziskava Sutton Trusta.

Do podobnih ugotovitev je glede univerz prišla BBC v svoji študiji. Našla je nadpovprečno veliko pripadnikov elit, ki so se šolali na uglednih visokih šolah, potem pa so postali znani menedžerji, imajo druge prestižne poklice ali so politiki: 10 od 23 članov sedanje vlade pod vodstvom Therese May je diplomiralo na Oxfordu in Cambridgu. Med njimi je tudi ona sama. Trije njeni ministri so na univerzi Oxford študirali na isti smeri kot ona.

Kot dopolnitev izobraževalnega sistema z dragimi zasebnimi šolami in vrhunskimi univerzami so Britanci v 19. stoletju uvedli javne šole. Teh šol niso ustanovili zato, da bi pripadnikom nižjih razredov omogočili izobrazbo, ampak zato, da bi jih imeli pod nadzorom, pravi Diane Reay, ki se na univerzi Cambridge ukvarja z razvojem.

Po koncu druge svetovne vojne so se za pripadnike privilegiranih razredov začele spremembe, saj se je gospodarska uspešnost države zelo zmanjšala, življenjski standard je bil nizek. Oglasili so se pripadniki nižjih razredov in država je morala nekaj ukreniti. Laburisti in konservativci so sklenili povojni dogovor in povojne vlade so stavile na keynesijanizem, glavne industrije so podržavili, priznali so, da so interesi delavskega razreda enako legitimni kot interesi višjih razredov. Sindikati so imeli pomembno vlogo pri določanju plač, z uvedbo javnega zdravstva so vzpostavili sistem zdravstvenega zavarovanja za vse. S temi ukrepi Britanci razredne delitve družbe niso odpravili, so pa izboljšali položaj delavskega razreda.

Kot dopolnitev izobraževalnega sistema z dragimi zasebnimi šolami in vrhunskimi univerzami so Britanci v 19. stoletju uvedli javne šole. Teh šol niso ustanovili zato, da bi pripadnikom nižjih razredov omogočili izobrazbo, ampak zato, da bi jih imeli pod nadzorom.

Ker se gospodarski položaj Velike Britanije ni bistveno izboljšal, so se konservativci pod vodstvom Margaret Thatcher, ki je bila na oblasti kar 11 let, konec 70. let prejšnjega stoletja odločili odpraviti povojni dogovor in namesto njega začeli izvajati neoliberalno politiko. Javne izdatke so krčili, kjer je le bilo mogoče, privatizirali so vse, kar je bilo mogoče. Thatcherjeva je s temi ukrepi dosegla velik gospodarski uspeh, država pa je plačala visoko ceno, saj se je neenakost spet začela močno povečevati.

Konec 90. let prejšnjega stoletja je bilo trikrat več revnih kot na začetku mandata Thatcherjeve. Pomembne organizacije in institucije, kot so sindikati, ki so se borile za pravice pripadnikov nižjih razredov, so bile skoraj povsem uničene. Sredi 90. let prejšnjega stoletja je laburistični premier Tony Blair začel izvajati politiko tretje poti - vmesne poti med politiko prostega tržnega gospodarstva Margareth Tahtcher in politiko socialne države. Svojih obljub o izboljšanju izobraževalnega in zdravstvenega sistema Blair večinoma ni izpolnil.

Izobraževalni sistem danes ni več tako zelo hierarhičen kot v 60. letih prejšnjega stoletja, nikakor pa ne zagotavlja enakih možnosti za vse. Temeljite reforme, s katero bi poenostavili sedanji zapleten izobraževalni sistem in odpravili privilegije za premožne, v Veliki Britaniji do zdaj še niso izvedli. Tudi zaradi tega se je v zadnjih desetletjih razpon med bogatimi in revnimi povečeval. Potem ko se je v povojnih letih neenakost nekaj časa zmanjševala, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spet začela povečevati. Danes zasluži petina najbogatejših Britancev 40 odstotkov vseh prihodkov. Pričakovana življenjska doba prebivalcev revnega predela Londona Southwark je za sedem let krajša kot za prebivalce premožnih predelov. Revni imajo za deset odstotnih točk manj možnosti, da bodo zaključili šolo.

Jeremy Corbyn, ki od leta 2015 vodi laburistično stranko, namerava razredno delitev odpraviti.

Neenakost obstaja v Veliki Britaniji med mladimi in starejšimi, med prebivalci mest in podeželja, med belopolto večino in etničnimi manjšinami. Jeremy Corbyn, ki od leta 2015 vodi laburistično stranko, namerava razredno delitev odpraviti. Dolgo je veljal za socialistično strašilo. Z uspehom na letošnjih parlamentarnih volitvah mu je uspela okrepitev položaja tudi v lastni stranki. Z njegovim levičarskim programom laburistična stranka sicer ni zmagala, je pa pokazal, da ima program za izobraževanje, zdravje in socialno državo podporo pri volivcih. Veliko njegovih volivcev je mladih in pripadnikov manjšin. So pripadniki razredov, ki jih je politika v zadnjih desetletjih posebej zanemarjala.