Miha Mohorič, filmski ustvarjalec

Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami.

Je antropolog, ljubiteljski fotograf, svetovni popotnik, filmski ustvarjalec in, kot mi ravnokar prigovarja tu v kavarni Zaizafoun v jordanski prestolnici Aman, človek – karkoli naj bi to že pomenilo, ampak naj mu bo.

Leta 2014 sta z življenjsko partnerico Nino (verjetnost, da svobodnjaki sklenejo poročno zvezo, je zanemarljiva) prekoračila dovoljenje za bivanje v Nepalu za en dan in, obkrožena s tečnimi policisti, gledala, kako se njuno letalo dviga v temno nebo brez njiju. Ob enih zjutraj so ju še deložirali z letališča. Ko sta Federativni demokratični republiki Nepal poravnala naloženo kazen, sta bivanje v Katmanduju podaljšala še za mesec dni. Na njegovih kaotičnih ulicah sta takrat našla skupino otrok brezdomcev, zasvojenih z lepilom, ki ga vdihavajo iz vrečk. »Razlogi, zakaj končajo na ulicah, so različni, najpogostejši pa je ta, da jih družine na podeželju ne morejo preživljati in jih enostavno pošljejo v mesto, češ, znajdi se in poskusi sam preživeti. Nekateri med njimi so stari tudi samo štiri leta. Z lepilom se omamljajo ne le zato, ker je poceni, ampak ker z njim učinkoviteje preženejo občutek lakote in vsaj za določen čas pozabijo na vse travme,« razlaga Mohorič. V Nepalu jih ljudje imenujejo khatte – tisti, ki se jih ni vredno niti dotikati. V naslednjih dveh letih se je vračal k njim in posnel film observacijskega tipa Khatte – Izbira svobode, ki je bil premierno prikazan na lanskem mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru.

Poleg prikaza uličnega življenja teh otrok je uspelo Mohoriču razkriti umazane igre tako imenovanih človekoljubnih organizacij (nekatere med njimi so slamnate), ki izkoriščajo bedo zapostavljenih najmlajših za svoje lastno materialno okoriščanje. Prek spletnih strani in na druge načine zbirajo denar za ogrožene otroke, ta pa velikokrat ne pride do njih. Poleg tega otroci praviloma bežijo stran od slabo urejenih, ad hoc sirotišnic, ker so v njih zlorabljeni in pretepeni. Ulicam vladajo prav tako surovi zakoni betonske džungle, vendar na cesti okusijo vsaj svobodo; sirotišnice vidijo kot zapore. V Katmanduju je v vsakem trenutku več sto uličnih otrok, ki jim nihče zares ne pomaga. Njihovo natančno število ni nikoli znano, saj močno variira. S podeželja se v mesto stekajo potoki novih otrok, medtem ko nekateri drugi umirajo, spet tretji pa so prodani v spolno suženjstvo v Indijo. Tako je neznano kam izginil tudi mali Sagar, eden od otrok iz filma Khatte.

Mohorič je lani ustanovil kulturni socialni zavod Sagar za produkcijo in promocijo filmov, fotografij in literarnih del. Trenutno dela pri več projektih. S produkcijsko hišo Staragara sodelujeva pri izdelavi dokumentarnega filma o genocidu nad Asirci v Iraku. Pravkar sva bila v Iraku, kjer sva v okolici Mosula snemala razmere v enem od uničenih in zapuščenih asirskih krajev. Prej je v tej državi živelo 1,5 milijona Asircev, danes le še okoli 230 tisoč. Gre za tragedijo, ki jo mednarodna javnost (milo rečeno) premalo pozna.

Sagar in Staragara pripravljata tudi film z naslovom Kitchen stories (Zgodbe iz kuhinje). Nastajati je začel bolj ali manj spontano, ko sta s partnerico pred dvema zimama potovala čez Sibirijo, izgubljena sredi njenih brezmejnih prostranstev, a namenjena v Mongolijo. Stanovala sta pri različnih ljudeh v njihovih skromnih domovanjih (in v enem primeru v luknji pod zemljo – »zemljanici«) in zadnji večer sta kameri vedno usmerila v svoje gostitelje, vsakič v kuhinji, ter jim »prepustila besedo«. Film v nastajanju je stkan iz osebnih zgodb povsem različnih karakterjev, ki dajejo vpogled v pisano rusko dušo. Zgodbe iz kuhinje je film o vsem, samo o kuhanju ne.

In končno, Mohorič in znani slovenski igralec (pa še marsikaj zraven) Matjaž Javšnik sta tudi glavna organizatorja mednarodnega filmskega festivala v Kranjski Gori, KGIFF. Letos bo potekal že drugič, in sicer od 27. julija do 5. avgusta, ambiciozna ekipa pa si želi, da bi se čez čas razvil v enega poglavitnih pri nas.