Oče naroda

V četrtek, 13. julija, smo si ogledali zadnji ministrski nastop pred parlamentarnimi počitnicami. Tako pri Urošu Slaku na POP TV kot pri Slavku Bobovniku na TV Slovenija je gostoval pravosodni minister Goran Klemenčič. Klemenčičev nastop je bil eden najboljših, kar smo jih v mandatu te vlade lahko videli. Bil je jedrnat, razumljiv in odločen; kar je delno stvar talenta in sposobnosti, sploh pa stvar priprave na nastop, ki je, če sodimo po večini vladnih (in opozicijskih) kolegic in kolegov, še vedno nihče ne jemlje resno. Ali pa jim, kar je še bolj žalostno – ne pomaga.

Slak je bil tokrat presenetljivo umirjen, njegova vprašanja so imela smisel, zdela so se objektivna in ni histeriziral. Celo slavnega vprašanja »ali boste odstopili« tokrat ni bilo.

Pri mojstru z nacionalke je bilo drugače. Kot se rado zgodi, je narobe povedal ime gosta in ga predstavil kot Zorana Klemenčiča. Ampak tehnični lapsus ni bil nič v primerjavi z vsebinskimi, ki so sledili. Za izhodišče si je izbral nastop Vinka Gorenaka, ki brani znanega poštenjaka Franca Kanglerja, češ da se je nanj spravila »država oz. policijsko-sodni oz. tožilski sistem«. Da poslanec stranke SDS, ki je specializirana za zarote, govori o zaroti sodstva, ni nič nenavadnega, da pa ta jezik posvoji voditelj večernih poročil nacionalne televizije, je škodljivo. Je nezaupanje institucijam res treba utrjevati na primerih, kakršen je Kangler? Je res sporno, da bodo Kanglerjevi primeri obravnavani tudi med sodnimi počitnicami, zaradi česar po Bobovniku »poslanec Gorenak najbrž ni edini, ki misli, da se spravlja sodstvo nanj«? O kakšni ravni voditelja, ki tako rad pozira kot oče naroda, priča dikcija, po kateri naj bi se sodstvo na nekoga, ki je med drugim obtožen korupcije in zlorabe položaja, »spravljalo«? Ali ne želimo živeti v državi s sodnim sistemom, ki bo take reči obravnavala, če med sodnimi počitnicami, še toliko bolje?

Ker širiti nezaupanje le v sodstvo ni dovolj, se je Slavko Bobovnik lotil tudi Klemenčiča samega. Najprej ga je z očetovsko strogostjo in starostno modrostjo poučil, kako se je primerno izražati, nato pa mu je še postregel z očitkom, da mu »desna stran parlamenta in volivcev zaradi nekaterih ravnanj v preteklosti očita nekakšno nekompetentnost«. Kaj je »nekakšna nekompetentnost«!? Kompetentnost je, ali pa je ni, in kolikor vemo, je edini očitek Klemenčičevi strokovnosti »udbomafija« in delno še »hik minister«. Od kdaj desničarske zmerljivke odražajo kompetentnost ali nekompetentnost?

Slavko Bobovnik z izrazom človeka, ki se jemlje smrtno resno, izreka očitke v dometu spletnih komentatorjev, s svojimi pravičniškimi nastopi pa legitimira vse tisto, kar bi dostojni voditelji v najboljšem primeru le ironizirali. Kot vsi populisti da občinstvu točno tisto, kar si želi slišati, le da namesto žaljive kričavosti izbira držo razmišljujočega pravičnika, očeta naroda. In – kakršen oče, takšen sin.