Učna ura rocka

Vrnitve kultnih bendov, sploh takih, ki so imeli moč, da so s svojo glasbo spreminjali življenja svojih privržencev, skoraj praviloma sprožijo polemike. Sodeč po pokoncertnih odzivih to brez dvoma drži tudi za zasedbo Pixies, ki nas je prejšnjo sredo obiskala že tretjič. Dobršnemu delu tistih, ki so jih v ljubljanskih Križankah slišali pred trinajstimi leti, se je zdelo, da so vplivni bostonski rockerji zreli za pokoj. A podobno nergavi so bili leta 2004 najbrž tudi tisti feni, ki so zasedbo slišali ob njenem prvem obisku Križank leta 1989, ko je bila (domnevno) na vrhuncu svojih moči. No, tistim, ki smo četverico tokrat slišali prvič, za te hvalospeve o njeni preteklosti ne bi moglo biti bolj vseeno. Slišali in videli smo namreč bend, ki je več kot očitno še vedno v izvrstni koncertni kondiciji. Še več, še zmeraj je lahko zgled večini drugih bendov.

Glasbenike, ki jim po več kot tridesetih letih ustvarjanja uspeva ohranjati relevantnost, bi lahko prešteli na prste ene roke, a Pixies do svoje izjemne zapuščine ne zganjajo nobene nostalgije. Z izjemo priklona ob koncu koncerta z občinstvom niso komunicirali. Nobenega pozdrava, nobenih anekdot iz preteklosti, celo nobenih vljudnostnih zahval za ekstatične ovacije in aplavze ob koncu vsake skladbe. Ne zaradi napuha ali naveličanosti, pač pa zato, ker vse in še več preprosto povedo s svojo glasbo, ki jo predano, z vrhunsko izvedbo posredujejo občinstvu. Brez trohice nepotrebne, zaigrane teatraličnosti.

Vsi štirje člani so povsem zatopljeni in osredotočeni le na muziciranje, ki je povsem podrejeno izpovedi posamezne skladbe. In te govorijo same zase, pa naj gre za stare hite, med katerimi so tokrat prevladovali tisti s prelomne plošče Doolittle (1989), ali pa za nekoliko bolj »polikane« skladbe z neupravičeno pokritiziranih povratniških plošč Indie Cindy (2014) in Head Carrier (2016).

Občutek, da jim sploh ni mar za poveličevanje preteklosti, se je pojavil le ob (namenoma) ležerni vokalni izvedbi njihove najbolj znane skladbe Where Is My Mind, s katero nam je postregel frontman in glavni avtor vseh skladb Black Francis. Skozi prizmo vseh preostalih izjemnih skladb, ki so jih posneli v svoji dolgoletni karieri, pravzaprav upravičeno. Je pa že to, da so ta hit sploh umestili v repertoar, zgovorna gesta, da seveda spoštujejo in cenijo svoje fene.

Koncert bi bil lahko boljši le še, če bi z njimi nastopila nekdanja, najpriljubljenejša članica zasedbe Kim Deal, brez katere za mnoge stare privržence to pač niso več tisti »pravi« Pixies. Ne zato, ker Paz Lenchantin ne bi bila dorasla nalogi, nasprotno, izvrstna je, pač pa zato, ker je bila Kim Deal zaradi svoje karizme in bendove zgodovine pač preprosto nezamenljiva.

No, kljub temu smo od koncerta dobili vse in še več, kot smo si drznili pričakovati. Ne nazadnje tudi zaradi odlične mlade domače zasedbe Koala Voice, ki je s svojim punkovsko ostrim in diskoidno razigranim rockom občinstvo ogrela na delovno temperaturo.