Izumiteljica realizma, Jane Austen

Jane Austen je ena redkih pisateljic, ki jih boste vedno lahko našli v knjižnih zbirkah, specializiranih za tako imenovano svetovno klasiko, te dni pa se spominjamo dvestote obletnice smrti, ki jo je Velika Britanija, njena domovina, proslavila s tem, da je njeno obličje odtisnila na bankovec za deset funtov. Glede na to, kako redko na denarju srečujemo ženske obraze, bi bilo to že samo po sebi lahko razlog za praznovanje, a biografinja Jane Austen Paula Byrne opozarja, da ne gre samo za to, koga gledamo, gre tudi ali predvsem za to, v kakšni luči. In luč, ki jo je Banka Anglije usmerila v obraz enega svojih največjih duhov, pravi Paula Byrne, je luč, previdena za to, da bi zamolčala resnico.

Z bankovca v rjavih in oranžnih tonih se blago nasmiha krhka, nežna mlada dama valovitih las in predimenzioniranih oči. Če bi si ogledali portret, ki ga je skicirala njena sestra Cassandra, edino ohranjeno sliko Jane Austen, ki je nastala še za njenega življenja, bi lahko videli, kako malo ima ta podoba opraviti z avtorico, ki s sestrine risbe namrgodena in prekrižanih rok zlovoljno strmi v svet onkraj papirja.

Prilika o bankovcu za deset funtov bi lahko ostala na ravni obrobne prigode, kakršne pač spremljajo okrogle jubileje velikih žena in mož, če ne bi napeljevala na širšo težavo, povezano s tem, kako in s katerimi sredstvi zgodovinimo svoje velike duhove, predvsem takrat, kadar so imeli to smolo, da so se rodili napačnega spola. Ne glede na to, kdo je Jane Austen v resnici bila, bo za zgodovino namreč ostala samo njena zloščena podoba. A skoraj bolj kot s stališča telesne lepote, ki v kraljestvu mrzle zemlje za nikogar več ne odigra bistvenega pomena, je to problematično s stališča spomina nanjo kot človeka. V kulturnem spominu na Jane Austen namreč vztraja tendenca, da bi se jo mislilo kot junakinjo sentimentalnega romana, kakršnega sama verjetno ne bi nikdar napisala. Ugiba se o tem, zakaj je umrla brez moža, zakaj je njena sestra zažgala večino njunega dopisovanja in ali je bila res tako zoprna, da je bilo z njo nemogoče shajati. In ker je Jane Austen umrla ravno dovolj dolgo nazaj in je bila njena korespondenčna sled ravno dovolj učinkovito izbrisana, se njeno življenje kar samo od sebe ponuja, da ga interpret oblikuje po svoji podobi.

Jane Austen si je s pisateljsko kariero kot ena prvih avtoric lahko zagotovila ekonomsko neodvisnost, ki ji je omogočila, da se je izognila poroki s prvim razpoložljivim snubcem v imenu gmotne stabilnosti.

Tako smo si pred desetimi leti lahko ogledali biografski film Juliana Jarrolda Ljubljena Jane, ki je ves čas dajal vtis, da si bolj kot karkoli drugega prizadeva biti nekakšna sentimentalna različica znanega romana Jane Austen Prevzetnost in pristranost. Vztraja namreč, da so prehodi iz avtoričinega življenja v njeno delo vedno pretočna avtocesta, in zato lahko vsako stvar, ki se v kakšnem njenem romanu pojavi, vzamemo za odblesk nečesa, kar se je v resnici zgodilo. Če je Jane Austen pisala o malenkostnih mamah, duhovitih in razumevajočih očetih in o tem, kako se ljubezen včasih rodi iz konflikta, to bržkone pomeni, da so to strukturna mesta, ki jih lahko pričakujemo ustrezno razvrščena tudi skozi kratkih 41 let njene biografije.

Sentimentalizacija lika in dela pisateljice Jane Austen je še posebej problematična zato, ker je v tako ostrem nasprotju s tem, zaradi česar je Jane Austen pravzaprav tako veličastna. Vse prepogosto namreč pozabljamo, da je bila Jane Austen za hrano črvom že nekaj let prej, preden sta se denimo Flaubert ali Tolstoj sploh rodila, in da je svojo pisateljsko kariero, s katero si je kot ena prvih avtoric lahko zagotovila ekonomsko neodvisnost, ki ji je omogočila, da se je izognila poroki s prvim razpoložljivim snubcem v imenu gmotne stabilnosti, začela globoko v obnebju sentimentalnega romana.

Ko sta Kathleen A. Flynn in Josh Katz za New York Times s podatkovno analizo poskušala raziskati, katere besedne izbire Jane Austen ločijo od njenih sodobnikov, ki se danes samo še izjemoma pojavljajo v literarnem obtoku, sta ugotovila, da je bila v angleško govorečem pisnem prostoru svojega časa edina, ki je namesto o oddaljenih, pustolovskih rečeh, za katerimi je večinoma stal preprost jezik fizičnega sveta, pisala o svetu, ki ji je bil neposredno na voljo, a s kompleksnim, abstraktnim besediščem, ki je pričal o tem, da so tudi trivialne družinske zdrahe zadeve, ki se tičejo duha. Tako je Jane Austen postala pionirka naturalizma, ki je razumela, da je zasebno vedno hkrati tudi družbeno ter da na vprašanja družinskih in zakonskih vezi ne moremo gledati drugače kot na vprašanja socialne prisile.

Hkrati pa ji je vedno šlo za to, da njeni romani ne bi bili romani o strukturah, temveč bi ostajali romani o ljudeh – konkretneje, romani o ženskah kot o ljudeh s kompleksnimi značaji in osebno zgodovino, za kakršne je bilo tudi v teh dveh stoletjih, ki sta sledili njeni smrti, manj prostora, kot bi si ga človek morda želel.

Čeprav je šel sentimentalni roman njenega časa večji del v pozabo, dela Jane Austen vztrajajo. Priča smo novim in novim ponatisom, prevodom, filmom, nadaljevankam.

Zato je spominjati se Jane Austen kot izumetničene rahločutne damice, ki se je z leti prelevila v zagrenjeno samico, v marsičem podobno izdajstvu. Obe podobi namreč pričata o predpostavki, da je kompleksnost človeškega značaja in življenja nekaj, česar se je treba vzdržati, saj tega tako ali tako nihče ne bo razumel, in da je treba človeka, če naj bo vsaj količkaj zanimiv, popraviti, bodisi polepšati, ali pa ga vsaj narediti dostopno antipatičnega, da le ne bi nerodno zanihal v svojih protislovjih.

A zgodovina recepcije, branosti in očitno neusahljive priljubljenosti Jane Austen (ki sicer izdatno priča tudi o britanskem kulturnem imperializmu, a to je morda že druga zgodba) priča o nasprotnem: sentimentalni roman njenega časa je šel večji del v pozabo, čeprav si je nadvse prizadeval za svojo modnost in popularnost, dela Jane Austen pa vztrajajo. Priča smo novim in novim ponatisom, prevodom, filmom, nadaljevankam. Poznavanje njenih del je del splošne razgledanosti, njeni junaki, sploh Elizabeth Bennet in gospod Darcy iz romana Prevzetnost in pristranost, so popkulturne reference.

To morebiti pomeni, da človek pravzaprav lahko prenese ostro oko na svetišču svoje duše in da nam je morda več do tega, da bi brali literaturo, ki do nas ne pristopa v rokavicah, kot si to priznavamo.