Maja Smrekar, prejemnica mednarodne nagrade zlata nika 

»Zagovarjam zdravo pamet«

Umetnica Maja Smrekar (rojena leta 1978 v Brežicah) je maja letos na festivalu Ars Electronica prejela zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. V kategoriji »hibridne umetnosti« jo je dobila za serijo projektov pod imenom K-9_topologija, ki jih je v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki ustvarila v zadnjih letih.

V teh projektih je na svojstven način prepletla svoje telo in misel z vprašanjem vdora sodobnih tehnologij v fiziologijo človeške vrste. Problematizirala je tudi vlogo humanističnih maksim v ohranjanju bistva človeka. Z nekaterimi bolj provokativnimi performansi (v Hibridni družini je denimo podojila psa, v zadnjem, Arte_mis, je raziskovala možnosti za hibrid človeka in psa) pa je ponudila v premislek vse bolj aktualne teme o spreminjajočih se razmerjih med naravo in kulturo ter živim in neživim svetom. V ozadju teh premislekov je navzoč tudi ekološki moment, povezan z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst.

Iz projekta K-9_topologije veje nezaupanje v človeško vrsto. Maja Smrekar v njej zaznava gon po samouničenju. Njen najnovejši performans Rekviem za prihodnost, ki smo si ga te dni lahko ogledali v Lutkovnem gledališču Ljubljana (in je narejen v koprodukciji z Zavodom Aksioma), je zato črnogleda napoved prihodnosti brez človeka. V njem nastopata le psa in droni, avtorica pa v duhu »romantičnega nihilizma« razmišlja o času brez človeka, ko bosta na planetu morda »ostala le narava in ogromno umetne inteligence«. Avtorica ne ponuja odgovorov, vendar s svojimi umetniškimi deli sugerira potrebo po iskanju novih načinov bivanja ali obujanja starih.

Maja Smrekar je leta 2005 diplomirala na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kasneje je na oddelku za video in nove medije iste akademije tudi magistrirala. Svoj prehod iz kiparstva v hibridne umetnosti – torej v raziskovanje prepletanja umetnosti, biologije in novih tehnologij – pojasnjuje s spremembo v percepciji objekta opazovanja. »Že na študiju kiparstva sem doumela, da lahko telo opazujem ne samo od zunaj, temveč v realnem času tudi od znotraj. Kot da bi obrnil nogavico navzven. Šele s takšnim pristopom lahko razmišljaš o posamezniku v vseh njegovih razsežnostih in na tej podlagi o novih paradigmah v zasnovi sodobnih družb,« pravi.

Mnogi misleci danes svarijo pred posledicami vdora sodobne tehnologije v biologijo človeka, saj se v teh procesih rušijo meje med živim in neživim svetom, med kulturo in naravo, človekom in svetom živali. Človeštvo o teh spremembah, ki imajo zagotovo daljnosežne posledice, dejansko ne razmišlja. Zakaj si zatiskamo oči pred vsemi temi spremembami?

Mislim, da v znanstvenem in javnem diskurzu pravzaprav ne manjka premislekov o teh temah. Že vsaj stoletje so navzoče v popularni kulturi in tudi v poglobljenih filozofskih študijah. Res pa je premislek o teh temah morda manj zaznati v vsakodnevnem življenju. To je med drugim posledica tega, da se človeško telo in njegova misel v resnici nista sposobna razvijati tako hitro, kot se razvijata kultura oziroma tehnologija. Zato se zelo strinjam z umetnikom Stelarcem, ki je v devetdesetih dejal, da je človeško telo zastarelo. Temu bi dodala le, da ni zastarelo samo človeško telo, temveč je zastarela tudi sama človeška vrsta. Zaradi svoje fiziologije in omejitev v evoluciji namreč ni sposobna dohajati tako hitrih sprememb, kakršnim smo priče z razvojem sodobne tehnologije. Zaostaja tudi človeška misel. Vpeta je v antično-kartezijanske kategorije mišljenja in človeka določa kot absoluta, kot edino merilo za ovrednotenje sprememb v živem in neživem svetu.

Tudi znanost ni sposobna ponuditi celovitega vpogleda v spreminjanje teh razmerij v današnjem času. Ponuja le parcialna dognanja, ki jih je mogoče dokazati. Nam lahko umetnost s svojo kreativno uporabo znanstvenih dognanj pove več kot znanost? 

S svojimi umetniškimi projekti vedno opozarjam, da se ne smemo zanašati le na znanost kot edino merodajno paradigmo za razlago sveta. Absolutna vera v znanstvena dognanja je še ena izmed zastarelih misli, ki imajo svoj izvor v antičnih miselnih okvirih. Ampak posledica slavljenja razuma, ki se je začelo z antiko in se nato utrdilo z odkritjem novega sveta, izumom tiska in z načeli razsvetljenstva, je tudi cinizem, ki danes prevladuje v sodobnih zahodnih družbah. Ta cinizem je posledica racionalistične misli, da se stvari že dolgo ponavljajo na enak način. Vrteli naj bi se v neki časovni zanki, iz katere ne najdemo izhoda. In najpogostejši odziv na nezmožnost izhoda iz te zanke je pač cinizem.

Tudi Donald Trump je simptom tega dogajanja. Je glavni klovn tega cinizma in roganja vsem pravilom. Obenem pa z njegovo administracijo ponovno slavimo pozicijo moči belega bogatega moškega in hkrati potrjujemo nemoč vseh manjšin, med katere sodimo vsi, ki nismo del »elitne« polovice odstotka.

Tudi zato v performansu Rekviem za prihodnost ponujam dokaj črnogled pogled na prihodnost človeka in človeštva. V njem uporabljam znanstvena dognanja, vendar jih, da bi spodbudila razmislek o duhu časa, vključujem interdisciplinarno in jih prepletam z orodji iz sveta umetnosti.

»Ne vem, ali je tako zelo pomembno, da ostanemo ljudje, kot smo bili doslej. Takšni, kakršni smo, uničujemo same sebe, drug drugega in celoten planet.«

V Rekviemu, minimalistični in kontemplativni predstavi, ste namesto človeškega pogleda, ki je vedno antropocentričen in pristranski v strahu za obstoj lastne vrste, ponudili pogled živali (psa) in drona, torej tehnologije. Zakaj?

S predstavo nismo hoteli ponujati odgovorov ali dokončnih trditev o prihodnosti človeštva. Rekviem je predvsem moja čustvena reakcija na Zeitgeist. Človek za zdaj še usmerja naravo in tehnologijo, a mu je najverjetneje usojen umik s tega sveta. Zaradi svojih destruktivnih dejanj je obsojen na samouničenje. V predstavi se tako v duhu nekakšnega romantičnega nihilizma sprašujemo, kakšen bo videti svet po njegovem izginotju, ko bosta za njim ostali le narava in umetna inteligenca. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, je pa zanimivo razmišljati o tem.

Pogled živali, psa, je pogled podrejenega živega bitja, zavedajočega se, da človeška vrsta nemara ni zadnja. Pogled kamere z drona pa je hladen, mehanski, celo ubijalski, je pogled nadzornih kamer, ki ubijajo bistvo človeka. Zdi se, da sugerirate, da bosta ta dva pogleda, če človeštvo prej ne bo uničilo samega sebe, preobrazila človeka. Kakšen pa bo ta novi človek?

Meni se psi ne zdijo tako zelo podrejeni človeku. Je pa treba, če želiš komunicirati s psom, dobro poznati to živalsko vrsto. Pri komunikaciji s psom moraš ostati človek, hkrati pa se moraš obnašati tudi kot žival. Ravnaš tako, kot če bi nekomu, ki ne govori tvojega jezika, s čim bolj natančnimi gestami pokazal, kar bi mu rad povedal. Seveda pa sta vedno potrebni spoštovanje in sodelovanje z obeh strani. Ne gre torej za razmerja podrejenosti ali nadrejenosti, ampak za nenehna pogajanja, da bi se ohranilo ravnotežje v komunikaciji. Gre za grajenje odnosa.

Zdi se mi, čeprav seveda poenostavljam, da je človek v podobnem odnosu tudi s sodobno tehnologijo. Živimo v prepričanju, da jo obvladujemo, v resnici pa se dostikrat zgodi, da se že pri uporabi telefona pojavi problem, ki ga nisi predvidel in ga ne znaš rešiti. Tudi umetno inteligenco je treba razumeti, če hočeš, da sodeluje s tabo.

Na vaše vprašanje torej lahko odgovorim takole: bolj, ko spoznaš drugega, manj ga demoniziraš.

Človek se spremembam, ki jih prinašajo sodobne tehnologije in nepremišljen odnos do živega sveta, upira s sklicevanjem na humanistične tradicije. Vendar te – če prav razumem vašo predstavo – niso dovolj za ohranitev človeškosti v človeku. Zanemarjajo namreč zmožnost empatije, čustvovanja in solidarnosti. Na kaj se naj torej sklicujemo?

Sama mislim, da sta človek in njegov status absolutno precenjena. V biološkem smislu je človek žival, tudi v filozofskem smislu je, sicer iz druge perspektive, žival. Ne vem, ali je tako zelo pomembno, da ostanemo ljudje, kot smo bili doslej. Takšni, kakršni smo, uničujemo same sebe, drug drugega in celoten planet. Ne znam odgovoriti, kako bi človek moral ravnati, da bi se izognil najbolj črnim scenarijem. Jasno pa je, da tako, kot je, ni dobro.

»Donald Trump je glavni klovn tega cinizma in roganja vsem pravilom. Obenem pa z njegovo administracijo ponovno slavimo pozicijo moči belega bogatega moškega in hkrati potrjujemo nemoč manjšin, med katere sodimo vsi, ki nismo del ’elitne’ polovice odstotka.«

Zdi se, da je v ozadju vaših projektov, zlasti K-9_topologije, premislek o ideji, da je izvorni greh človeka v tem, da se je dvignil nad naravo, si jo poskušal podrediti in pozabil, da tudi sam izhaja iz sveta živali. Vi nekako sugerirate, da bi se morali zavedati, da vendarle izhajamo iz živalskega kraljestva, in se ne zanašati le na razum, saj to početje lahko vodi v slepe ulice.

Res je. V svojih projektih se ukvarjam s fiziološkim ustrojem človeka, preizprašujem pa tudi kulturne kode, po katerih naj bi človek živel in se jim podrejal. A po mnogih od teh kodov danes ni mogoče konstruktivno živeti. Po eni strani omogočajo popolno svobodo, po drugi strani pa so nas pahnili v stisko, saj si sam odgovoren za vse, tudi najmanjše odločitve, ki jih sprejemaš. Tudi zato smo nenehno izpostavljeni hudemu stresu, kar kaže porast psihičnih in fizičnih bolezni. Zasnovali smo kompleksne kulture, s katerimi naj bi se dvignili nad živali, vendar nas kultura postavlja pred hude izzive, kajti sam moraš napeti vse moči, da se ji postaviš po robu in zaživiš po lastnih pravilih.

Poleg tega se mi zdi, da se danes vdoru konservativnosti lahko upremo le z intuicijo in prepletanjem empatije z racionalnim. Racionalno je sicer nujno za preživetje, toda zelo nezdravo je, če hkrati ni empatije in se zatekamo v cinizem.

In če bi res premogli več intuicije in empatije?

Prepričana sem, da bi z okrepitvijo čustvenih razsežnosti, empatije in intuicije lahko postali bolj »živalski«, kar pomeni, da bi se bolj sprostili. Empatija in intuicija nista zgolj nepojasnjeni iracionalni del naše psihe, temveč se oboje gradi na podlagi življenjskih izkušenj. Seveda pa je danes v svetu, v katerem so vse meje in omejitve zabrisane premo sorazmerno s pozicijami moči, težko ravnati v skladu s takšnimi načeli. Donald Trump, in še precej njemu podobnih sociopatov, ne upošteva nobenih meja. In za zdaj ne kaže, da bi jim bilo zaradi tega treba prevzemati kakršnokoli odgovornost za besede in dejanja.

»Zdi se mi, da se danes vdoru konservativnosti lahko upremo le z intuicijo in prepletanjem empatije z racionalnim.«

Bi v soočenju s kroničnimi problemi sodobnih družb, kjer je vse manj empatije, potrebovali novi humanizem ali je mogoče rehabilitirati načela starega?

Ja, vendar zelo starega. Pri pisanju spremnega teksta za Rekviem, pa tudi pri drugih projektih, me je navdihovala analiza predantičnih kompleksnih miselnih sistemov, o katerih med drugim piše ameriška teoretičarka Donna Haraway. Pripoveduje o predantičnih bitjih, iz katerih so se kasneje sistematično sestavila grška antična božanstva in še kasneje rimska. Zanima jo predvsem eno, gorgonsko božanstvo, ženski podobno bitje, ki je zraslo iz korenin zemlje. Podobno bitje srečujemo v različnih kulturah in verah. Takšna je recimo Lilit, po nekaterih konstruktih prva Adamova žena v Stari zavezi, ki pa je preveč emancipirana, da bi jo bilo mogoče krotiti, zato bog Adamu naredi drugo ženo, Evo. Gorgon torej pomeni nekaj nekultiviranega, kar je izhodišče za divjo naravo, ki jo patriarhalno usmerjena družba demonizira. Gorgoni so nedoločljivega spola in brez prave pripadnosti. Včasih utelešajo tudi maščevanje za človekova dejanja proti naravnemu redu.

Grška Meduza je denimo potomka gorgonov. Ali pa minojsko-mikenska ljubica divjih živali Potnia Theron, ki je navadno upodobljena z rogovi in nogami, poraščenimi z mahom, vselej pa pospremljena z živalmi, ki jih včasih tudi doji. Takšno bitje je bilo seveda preveč »nečisto« za kultivirani Olimp, zato se v antični mitologiji iz Potnie razvije bolj kultivirana Artemis in nato iz nje rimska Diana. Obe sta boginji lova, vendar ne lova za trofejo, temveč ponazarjata nujo za udejanjanje ekološkega ravnotežja.

Kljub vsem tem božanstvom pa je že antika vzpostavila nekatere arhetipe, na podlagi katerih se je razvilo moderno poveličevanje narave in ločevanje človeka od nje. Zato bi vam odgovorila tako: jasno, mogoče se je vrniti k naravi, saj smo se v preteklosti že čutili kot njen neodtujljivi del.

Torej vaši performansi v sklopu projekta K-9_ topologija, za katerega ste prejeli zlato niko, tudi tisti najbolj provokativni, izhajajo iz miselnih sistemov, ki ste jih zdaj omenili?

Deloma res. Toda ne bi rada ponujala nobenih rešitev, še manj moralizirala in sugerirala, kako bi morali živeti. Zanimajo me alternativne možnosti bivanja človeka, saj sem, čeprav nihilistična, človek z močnim nagonom po preživetju. To je glavno gonilo mojega raziskovanja drugačnih načinov bivanja v preteklosti. Morebiti pa imamo ljudje nekje globoko v svoji (pod)zavesti vendarle predispozicije, da bi sestavili alternativo temu, kar živimo zdaj. In čeprav sem kritična do večine antične misli, sem po svoji formi mentis vseeno aristotelovka: zagovarjam zdravo pamet.