21. 7. 2017 | Mladina 29 | Kultura
Maja Smrekar, prejemnica mednarodne nagrade zlata nika
Performans Hibridna družina, v okviru katerega je med drugim podojila psa.
© Manuel Vason
Umetnica Maja Smrekar (rojena leta 1978 v Brežicah) je maja letos na festivalu Ars Electronica prejela zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. V kategoriji »hibridne umetnosti« jo je dobila za serijo projektov pod imenom K-9_topologija, ki jih je v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki ustvarila v zadnjih letih.
V teh projektih je na svojstven način prepletla svoje telo in misel z vprašanjem vdora sodobnih tehnologij v fiziologijo človeške vrste. Problematizirala je tudi vlogo humanističnih maksim v ohranjanju bistva človeka. Z nekaterimi bolj provokativnimi performansi (v Hibridni družini je denimo podojila psa, v zadnjem, Arte_mis, je raziskovala možnosti za hibrid človeka in psa) pa je ponudila v premislek vse bolj aktualne teme o spreminjajočih se razmerjih med naravo in kulturo ter živim in neživim svetom. V ozadju teh premislekov je navzoč tudi ekološki moment, povezan z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst.
Iz projekta K-9_topologije veje nezaupanje v človeško vrsto. Maja Smrekar v njej zaznava gon po samouničenju. Njen najnovejši performans Rekviem za prihodnost, ki smo si ga te dni lahko ogledali v Lutkovnem gledališču Ljubljana (in je narejen v koprodukciji z Zavodom Aksioma), je zato črnogleda napoved prihodnosti brez človeka. V njem nastopata le psa in droni, avtorica pa v duhu »romantičnega nihilizma« razmišlja o času brez človeka, ko bosta na planetu morda »ostala le narava in ogromno umetne inteligence«. Avtorica ne ponuja odgovorov, vendar s svojimi umetniškimi deli sugerira potrebo po iskanju novih načinov bivanja ali obujanja starih.
Maja Smrekar je leta 2005 diplomirala na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kasneje je na oddelku za video in nove medije iste akademije tudi magistrirala. Svoj prehod iz kiparstva v hibridne umetnosti – torej v raziskovanje prepletanja umetnosti, biologije in novih tehnologij – pojasnjuje s spremembo v percepciji objekta opazovanja. »Že na študiju kiparstva sem doumela, da lahko telo opazujem ne samo od zunaj, temveč v realnem času tudi od znotraj. Kot da bi obrnil nogavico navzven. Šele s takšnim pristopom lahko razmišljaš o posamezniku v vseh njegovih razsežnostih in na tej podlagi o novih paradigmah v zasnovi sodobnih družb,« pravi.
Mnogi misleci danes svarijo pred posledicami vdora sodobne tehnologije v biologijo človeka, saj se v teh procesih rušijo meje med živim in neživim svetom, med kulturo in naravo, človekom in svetom živali. Človeštvo o teh spremembah, ki imajo zagotovo daljnosežne posledice, dejansko ne razmišlja. Zakaj si zatiskamo oči pred vsemi temi spremembami?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.