Neznosna fascinantnost alternative

Zdaj, ko sta se Putin in Trump zbližala in ko nam neoliberalno avtokracijo prodajajo kot ureditev brez alternative, je čas, da se spomnimo, kako je bilo, ko je Ameriko obiskala alternativa, vsaj tedaj hujša od Severne Koreje. Petnajstega septembra 1959 je na slovito turnejo po Ameriki krenil sovjetski premier Nikita Hruščov, zgovorni, samozavestni, bahavi, eksplozivni, populistični, pompozni, uživaški ekshibicionist, ki je v nasprotju s Stalinom neskončno rad potoval. Ni čudno: 24. februarja 1956 je na XX. kongresu sovjetske partije v skrivnem referatu – resda zelo selektivno – obsodil stalinistične ekscese v »obdobju kulta osebnosti« (transkript je 5. junija objavil New York Times), s čimer je sprožil destalinizacijo Sovjetske zveze, obenem pa tudi ugotovil, da komunizem in kapitalizem sploh nista nezdružljiva. Bil je zrel za trip.

In kaj so mu pokazali kapitalistični gostitelji? So ga peljali v gete in slume? Ne. So mu kazali revščino? Ne. So mu kazali brezposelne? Ne. So mu kazali ječe? Ne. So ga seznanjali z disidenti – s kritiki Amerike in ameriškega sna? Ne. Ne. In ne. So ga v Pittsburghu peljali v jeklarne, v katerih so jeklarji ravno tedaj, v času njegovega obiska, množično stavkali? Ne, odpeljali so ga v jeklarno, v kateri so delali jeklarji, ki niso bili sindikalno organizirani in ki niso stavkali. Hoteli so, da bi se mu cedile sline po kapitalizmu.

Kot pravi Peter Carlson, avtor knjige Hruščov v polni formi (K Blows Top, 2009), ki popisuje to komično potovanje po Ameriki, so Hruščova že njegovi svetovalci opozorili, da mu bodo Američani kazali le Potemkinove vasi, le dobre stvari, slabe pa bodo prikrili (v Sovjetski zvezi so pred II. svetovno vojno z velikim navdušenjem prevedli Greenwoodov roman Love on the Dole, ki je popisoval bedno življenje v Hanky Parku, slumu v Salfordu).

In res, razkazovali so mu le »družbo izobilja«. Le najboljše. Najbolj bleščeče. Najmamljivejše. Ko je pripotoval v Los Angeles, so mu pripeljali Marilyn Monroe – in rekli so ji, naj obleče najtesnejšo, najbolj seksi obleko, kar jih ima. Pripeljali pa so mu tudi druge holivudske zvezde. Na veliki slavnostni sprejem, ki ga je organiziral studio Fox, so prišli Frank Sinatra, Charlton Heston, Gary Cooper, Kim Novak, Dean Martin, Ginger Rogers, Kirk Douglas, Jack Benny, Tony Curtis, Zsa Zsa Gabor, Shirley MacLaine, Henry Fonda, Debbie Reynolds, Elizabeth Taylor, Judy Garland, Bob Hope, David Niven, Maurice Chevalier, Edward G. Robinson, Shelley Winters – in Marilyn, ki je rekla, da jo je Hruščov pogledal tako, »kot moški pogleda žensko«.

Nikita Hruščov je bil tistih pet dni največji televizijski zvezdnik, pravi Carlson. Hruščov, poln izrekov, anekdot, aforizmov, maksim in pregovorov, ki jih je imel za argumente, ni razočaral ameriške publike.

Vsi so prišli v najboljših oblekah. Naličeni, zglancani, bleščavi. Vsi so sijali. To je bila največja holivudska all-star superprodukcija – Potemkin za Hruščova! »To je verjetno največji dan v zgodovini filmskega biznisa,« je rekla Marilyn. Hruščovu so hoteli pokazati, da kapitalizem deluje – in da je dober do vseh.

Jasno, pripeljali so tudi temnopoltega Nata Kinga Cola, saj so hoteli Hruščovu pokazati, da v Ameriki ni rasne diskriminacije in segregacije, da so vsi eno, belci in črnci. Kar ni bilo res: to je bila le Potemkinova vas. To, da so pripeljali toliko zvezd, s črncem vred, pa govori o tem, da so hoteli res narediti vtis – velik, gromozanski vtis.

Ko so pojedli, je Spyros Skouras, predsednik Foxa, vstal in nazdravil Hruščovu – v precej trdi, polomljeni, grško nagnjeni angleščini. Skouras, ki je iz Grčije, kjer se je preživljal kot pastir, pri sedemnajstih emigriral v Ameriko in se prelevil v ameriškega tajkuna, je nastopil kot dokaz, da ameriški sen deluje, da lahko v Ameriki vsakdo uspe, tudi proletarski ali pa celo subproletarski imigrant, da je sistem odprt, demokratičen in egalitaren. Američani ne potrebujejo revolucije, da bi uspeli, in ne potrebujejo komunizma, da bi bili enaki. Skouras je Hruščovu rekel, da je bil nedavno v Sovjetski zvezi, kjer so bili dobri ljudje zaskrbljeni zaradi brezposelnih v Ameriki, in dodal: »Povejte, prosim, svojim dobrim ljudem, da v Ameriki ni skrb zbujajoče brezposelnosti.« Hruščov je le cinično odvrnil: »Potem pa naj nam vaše zunanje ministrstvo ne posreduje takšnih podatkov. Nisem jaz kriv. To so vaše statistike. Jaz jih le berem, ne pa pišem.«

Obenem je, pravi Carlson, »grškemu bratu« povedal svojo življenjsko zgodbo: tudi sam je bil najprej le pastir, potem je delal v nemških tovarnah in francoskih rudnikih – »Zdaj pa sem premier velike sovjetske države!« Komunizem ga je pripeljal tja, kamor je Skourasa pripeljal kapitalizem. Še višje.

Hruščovu so razkazali Hollywood, filmske ateljeje, Foxov Sound Stage 8 in snemanje »dekadentnega« mjuzikla Can-Can, zaplesali so mu (s Shirley MacLaine vred), zapeli (Frank Sinatra, Louis Jourdan, Maurice Chevalier ipd.) in recitirali (spet Shirley MacLaine, v ruščini, fonetično), v neki glasbeno-plesni točki pa je plesalec plesalki celo segel pod krilo in potem zmagoslavno pokazal rdeče spodnje hlačke, ki jih je držal v roki.

Ni kaj, Hruščova so hoteli res na vsak način impresionirati s pridobitvami kapitalizma in ameriškega sna, med katere je sodila tudi »pornografija«. Vsaj tako je Can-Can ocenil Hruščov. Nihče ni bil srečnejši od poročevalca TV-kanala KTLA, ki se je – po Foxovi gostiji – z njim rokoval v neposrednem prenosu: »Rokujem se s sovjetskim premierom!« Vau!

Hruščova so z avtom vozili sem ter tja (glejte, kakšne ceste imamo!), razkazovali so mu prometno gnečo (glejte, vsi imamo avtomobile!), lične predmestne hiške in idilične marylandske kmetije (znak blaginje!), v New Yorku so mu na železniški postaji pokazali sefe za prtljago, v Iowi so ga peljali na državni sejem, v veliko klavnico, na hot-dog in na koruzna polja Roswella Garsta, doživel je IBM, kjer si je ogledal računalnik RAMAC, ki mu je »odgovarjal« v ruščini (čudo napredka!), in samopostrežno menzo (čudo kapitalizma!), pokazali so mu celo nasprotnike njegove politike, ki so s transparenti stali ob cesti (v Ameriki lahko vsakdo reče, kar hoče!), v Los Angelesu pa je prespal v hotelu Ambassador, ki ga je vodil G. David Shine, razvpiti antikomunistični agitator in pamfletist, kar je bil znak, da so v Ameriki dobrodošli vsi – ne glede na raso, spol, vero in politično prepričanje.

Največji ameriški zvezdnik

V Disneyland pa ga niso spustili, kar ga je razjezilo. »Je tam izbruhnila epidemija kolere?

So ga zavzeli gangsterji?« je spraševal. Ne. »Ne moremo vam zagotoviti varnosti,« so mu rekli. Varnosti? Hruščov tega ni kupil. Še naprej je pritiskal in rohnel: »Hočem videti Disneyland.« Ne, so rekli, ne bo šlo. »Imate tam skrite lansirne ploščadi?« je vprašal. »Naj naredim samomor ali kaj!« Ne, ne moremo vam zagotoviti varnosti, so ponovili. In potem še enkrat. In še enkrat.

So verjeli J. Edgarju Hooverju, direktorju FBI-ja, ki je ocenil, da hoče Hruščova ubiti vsaj 25 tisoč Američanov, ali pa so se le ustrašili, da bo Hruščov v Disneylandu večja atrakcija od disneylandskih? V nekem smislu res: ameriško zunanje ministrstvo je naredilo vse, da se Hruščov ne bi preveč družil in bratil z ameriškim ljudstvom, saj ni hotelo, da bi se ljudstvo objemalo in rokovalo z njim, da bi ga trepljalo, da bi do njega izkazovalo afiniteto ali simpatije. V Disneylandu, polnem malih ljudi, pa bi se lahko zgodilo natanko to. Že itak se je zdelo, da ga hočejo vsi videti. In se ga dotakniti.

Ker pa je Hruščov bentil nad ameriško (ne)gostoljubnostjo in celo grozil, da bo obisk prekinil in se vrnil domov, so sklenili, da se bo vlak, ki ga bo odpeljal v San Francisco, vmes nekajkrat ustavil, tako da se bo lahko družil in rokoval z ljudmi, ki ga bodo pričakali na postajah. Preventivno so ga celo »posvarili«, da bi mu utegnili navdušeni ljudje metati cvetje, ki bi ga lahko opraskalo. Odvrnil je le: »Vem. To se mi v Sovjetski zvezi stalno dogaja.«In natanko to se mu je potem dogajalo tudi v Ameriki: ko se je vlak ustavil (Santa Barbara, San Luis Obispo itd.), so ga na peronu pričakale množice, mu navdušeno mahale in se z njim rokovale – sam jih je trepljal, stegoval roke, zgrabil vsako roko, ki jo je lahko, ter božal in celo poljubljal otroke. Vsi so se ga hoteli dotakniti. Nastavljali so mu otroke, da jih je objemal in poljubljal. Hruščov, veliki populist, je žarel. Hišnega pripora je bilo konec, je rekel.

Oblasti pa so se bale prav tega: da bodo Američani mahali komunizmu. Da mu bodo ploskali. Da mu bodo pošiljali poljube. Da se bodo s komunizmom poljubljali. Njihov strah je bil upravičen: Hruščov je znal z množicami. V San Franciscu ga je pred hotelom pričakalo deset tisoč ljudi – ko se je pripeljal, so začeli vsi ploskati. Iz tramvajev so mu mahali. Vsi so ga fotografirali. Ko je nagovoril množico pristaniških delavcev, jih je vprašal, ali jim lahko reče tovariši. Seveda, so kriknili. In navdušeno ploskali.

V orjaškem supermarketu Quality Foods so se vse nakupovalke nagnetle okrog njega, napol omedlevale, ga stiskale za roko in dvigovale otroke, da bi ga videli. Ljudje so hodili drug po drugem in izdelkih, ki so padali na tla, police so se rušile, fotoreporterji pa so kar tekmovali, kateri bo bolje ujel ta magični trenutek, to »veselo urico«.

Hruščov se je počutil tako, kot da je v Sovjetski zvezi. V deželi, ki je obsedena z zvezdami, ni bil le zvezdnik, temveč pravi spektakel. Tistim, ki so ga pripeljali, bi morali plačati provizijo. Vsaj tako je rekel Hruščov, ki se je počutil kot največji holivudski zvezdnik. Delal je gnečo. Duhovičil. »Bog je na naši strani. Bog je na strani inteligentnih.« »Če si videl en nebotičnik, si videl vse.« »Sem ljudje prihajajo le zaradi višjih plač. Tudi sam sem bil skoraj med njimi.« »Če hoče kak Američan graditi socializem v moji deželi, naj me pokliče v hotel, pa se zmeniva.« »Je George Washington revolucijo dobil z volitvami?« »V Ameriko nisem prišel zato, da bi o njej kaj izvedel. O njej smo vse, kar moramo vedeti, izvedeli pri pouku marksizma.« »Če bi Rusi pili le vodko, ne bi nikoli poslali rakete na Luno.« »V Sovjetski zvezi ni cenzure – preprečujemo le zlorabo svobode tiska.« »Med vašima dvema strankama ne vidim nobene razlike.« In seveda: vneto je poziral s »sužnji kapitalizma«.

Nikita Hruščov je bil tistih pet dni največji televizijski zvezdnik, pravi Carlson. Hruščov, poln izrekov, anekdot, aforizmov, maksim in pregovorov, ki jih je imel za argumente, ni razočaral ameriške publike. Vsi so hoteli, da bi prišel k njim domov in ostal na večerji. V New Jerseyju so mu hoteli pokazati kravo, ki daje največ mleka, Nelson Rockefeller mu je hotel pokazati Niagarske slapove, v Atlantic Cityju mu je neki hotel ponujal brezplačno nastanitev v najboljšem apartmaju, neka pensilvanska prodajalna čevljev mu je poslala najboljše čevlje, neka newyorška prodajalna oblačil ga je povabila na veliko razprodajo, neka kemična čistilnica mu je ponudila brezplačno kemično čiščenje oblek, korporacije so ga vabile, naj jih obišče, župani so ga vabili, naj obišče njihove mestne sejme in parade, Louis Armstrong ga je hotel zvleči v džez klub, miss Amerike se mu je ponujala za animirdamo, dojenčke so imenovali Nikita. Džeza resda ni maral, a po drugi strani – tudi večina Američanov ga ni marala.

Amerika mu ni le jedla iz rok, temveč jo je prelevil v svoj šov. Ne, sovjetskega premiera v Ameriki niso ubili – ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja tri leta kasneje so. Hruščov, čokati, debelušni plešec, je bil komunist, rojen za ameriški šov. Ali kot je rekel: »Življenje je kratko. Spimo tretjino dneva, in če bomo živeli 60 let, bomo 20 let spali.«

Amerika se je obnašala kot Sovjetska zveza. Na prišleka – na tujca, opazovalca, sla – je skušala narediti vtis. In ko se je Hruščov – Khrush, Khrushy, Niki oz. K., kot so ga imenovali ameriški mediji – vrnil domov, v Moskvo, so ga pričakale navdušene množice, ki so mu vzklikale in ploskale. Objemal jih je, se z njimi rokoval – in poljubljal otroke. Sovjetska zveza se je obnašala kot Amerika. Hruščov je množici spregovoril o svojih vtisih o Ameriki, na koncu pa zagrmel: »Naj živi sovjetsko-ameriško prijateljstvo!«

Sovjeti so si rekli: Stari je res frajer!

Amerika mu ni le jedla iz rok, temveč jo je prelevil v svoj šov. Hruščov, čokati, debelušni plešec, je bil komunist, rojen za ameriški šov.

Ameriko je po njegovem odhodu zajela depresija. Kot je zapisal neki ameriški kolumnist: »Zdaj, ko je Hruščov odšel, bo življenje prazno kot silos brez koruze, kot televizija brez rokoborbe in kot trobenta brez Louisa Armstronga.« Alternativa je Američane hipnotizirala.

Amerika dobi čevelj

Hruščov je takoj po vrnitvi zapovedal gradnjo prvega sovjetskega igrišča za golf, na katerem da bo igral ameriški predsednik Dwight Eisenhower, ki naj bi ga obiskal, toda z igriščem za golf ni bilo nič, saj je vabilo Eisenhowerju preklical – 1. maja 1960 so nad Sovjetsko zvezo sestrelili ameriško izvidniško letalo, pilota Francisa Garyja Powersa, ki se ni zastrupil, kot je predvideval Cijin protokol, pa zajeli in pri njem našli posnetke sovjetskih vojaških oporišč.

Hruščov je ponorel, a sklenil, da bo Američane nategnil. Sporočil je le, da so sestrelili ameriško letalo. Ni povedal, da so pilota prijeli in da so pri njem našli posnetke sovjetskih vojaških oporišč.

Američani so res padli na finto: sporočili so, da pogrešajo meteorološko letalo, ki je očitno zašlo.

Ha, je kriknil Hruščov – in pokazal zajetega Powersa, sicer nekdanjega vojaškega pilota, zdaj zaposlenega pri Cii, ter posnetke sovjetskih vojaških oporišč, ki so jih našli pri njem. Američani so izgledali kot vic. Hruščov – obraz alternative – jih je osmešil.

Potem je zdrvel v Združene narode in tam zahteval osvoboditev vseh kolonij in premestitev Združenih narodov v Moskvo, obenem pa je tudi obsodil ameriški rasizem ter famozno snel čevelj in začel z njim divje tolči po mizi. Hotel je upravičiti potne stroške, je rekel, toda Powersa ni hotel spustiti, ker je bil prepričan, da bi bilo to darilo republikanskemu predsedniškemu kandidatu Richardu Nixonu, sicer fanatičnemu antikomunistu. In ko je bil nekaj tednov kasneje za novega ameriškega predsednika za las izvoljen Kennedy, je Hruščov rekel, da je bil odločilni glas njegov, da ga je torej izvolil on, Kremelj, Sovjetska zveza.

Alternativa je pokazala talent, domišljijo in karizmo, toda Amerika je potem delala vse, da bi jo odpravila in da bi na zemljevidu ostal le kapitalizem, ki bi vse ljudi prelevil v brezglave konzumente, tako da sveta ne bi požrle atomske bombe, temveč podnebne spremembe.