Duša Jesih, likovna umetnica

Prepoznavni slog je razvila že na začetku umetniške kariere. Od takrat jo poznamo kot slikarko in grafičarko, ki praviloma ustvarja barvno pritajene geometrijske kompozicije, v katerih ne zaznamo samo vpliva abstraktnega geometrizma, temveč se dotikajo skoraj vseh -izmov prejšnjega stoletja. Monumentalne slike gradi s pomočjo ponavljajočih se vizualnih znakov, denimo kvadratov, pravokotnikov, trikotnikov, krogov in črtnih linij, ki jih postavlja v dialog.

Pravi, da se ji je »prva linija« zgodila pred dobrimi dvajsetimi leti ob obisku umetniške rezidence v Sarajevu. Na ulici se je zagledala v ogromen jumbo plakat in zazdelo se ji je, da se na njem izrisuje podoba ribiča ob sončnem zahodu. Ko se mu je približala, pa se je izkazalo, da je na njem pravzaprav unproforjevec z brzostrelko, pospremljen s sloganom: »Kaj je onstran horizonta?« V umetniških ciklih preigrava različne vidike odnosov in vselej pušča odprt prostor tudi za gledalca. Pri postavitvi slik pa razmišlja še o odnosu med slikami in odnosu slik do prostora. Pri tem se pogosto igra tudi z obliko platen, ki jih so-postavlja tako, da nastajajo nove oblike, križi, zvezde ...

Tri četrtine delovnega procesa se zgodi v njenih mislih, skicirkah in na računalniku. Tam veliko idej samo še čaka na pravi trenutek. V zadnjem času se poigrava tudi s tem, da najprej naredi računalniško skico in se po potrebi loti njene slikarske realizacije. Tako je bilo tudi v primeru štirimetrske španske stene, ki jo je nedavno prvič razstavila v okviru skupinske razstave Veliko je lepo, ki je del ptujskega festivala sodobne umetnosti Art Stays.

Trenutno ima na »tapeti« ravno razvoj cikla španskih sten. Ob tem pa razmišlja, da se ji danes, ko je vsega preveč, zdi takšen pristop k delu najustreznejši. Še toliko bolj, ker mora biti sodobni umetnik tako zelo produktiven, da mora imeti pogosto več depojev za svoja dela, hkrati pa je kupcev umetniških del malo in tudi tisti zbiratelji, ki to so, nimajo več kam z njimi.

Zato verjetno ne preseneča, da se v zadnjem času posveča tudi seriji računalniških grafik, za katere sicer še išče fizične nosilce. Na teh se ukvarja z arhitekturo, ki se ji je »zgodila« ob prehodu njenih slik v računalnik. Poigravala se je namreč z motivi svojih slikarskih del in njihove delce sestavljala v nove motive. Perverzno se ji zdi, da se z arhitekturo do neke mere zdaj lahko poigrava celo bolj kot sami arhitekti, saj ni omejena z naročniki.

Otroštvo je preživela v studiu očeta, grafika in slikarja Borisa Jesiha. Tam je ob zvokih Radia Študent in kasetah pustolovščin čebelice Maje že od majhnega slikala tudi sama. Čeprav starši niso bili navdušeni nad njenim vpisom na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje, in čeprav so jo opozarjali, da bo z umetnostjo težko preživela, je leta 2003 diplomirala iz slikarstva na ljubljanski Šoli za risanje in slikanje ter tri leta kasneje tam zaključila tudi specialistični študij. Zatem pa odšla še na študijsko izpopolnjevanje v Pariz, na La Cité internationale des arts, kjer se je posvetila miniaturi. Po velikem obvozu je vpisala še magistrski študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki ga je predlani kronala s študentsko Prešernovo nagrado.

Zaveda se, da ni dovolj, da umetnik danes zgolj ustvarja, temveč se mora hkrati truditi, da so njegova dela vidna in najdejo pot do kupcev. Del njenega ustvarjalnega procesa je zato prisotnost na družbenih omrežjih in v spletnih prodajnih galerijah, kjer je tudi zelo odzivna. Tam se dogovarja za razstave, pa tudi prodajo svojih slik, ki praviloma romajo v tujino, in to po vsem svetu. Prek Instagrama jo je pred kratkim našla denimo partnerka zvezdniške ameriške igralke, televizijske voditeljice in stand up komedijantke, ki je kar tri njene slike uvrstila v njuno umetniško zbirko, z njima pa se dogovarja še za 3D-reprodukcije svojih del. Imen ne želi razkriti, saj raje vidi, da zanimanje ustvarjajo njena dela. Denimo stenski murali, tapetne reprodukcije njenih slik, dosegljive prek spletne strani kreativnega studia AREA Environments, ki sodeluje s približno dvajsetimi sodobnimi umetniki.

Da je v domačem in tujem likovnem prostoru našla svoje mesto, dokazujejo tudi številne razstave. Samo v letošnji sezoni se je samostojno predstavila v Madridu v galeriji Mirat & Co, mariborski Kibli, ptujski galeriji FOVI, ljubljanski Bežigrajski galeriji in v okviru cikla Kritiki izbirajo tudi v Cankarjevem domu. Ob vsem tem pa poučuje še starostnike na Univerzi za tretje življenjsko obdobje ali pa se ukvarja z ustvarjanjem vzorcev, ki bi jih kdaj v prihodnosti morda lahko ponudila različnim oblikovalcem. V zadnjem letu se tako njen umetniški studio na Krakovskem nasipu v Ljubljani spreminja v nekakšen laboratorij, kjer išče rešitve skozi slike, grafike, fotografije, pa tudi animacije. Idej ima vsekakor veliko.