Drame o razdeljeni naciji

Leto po odločitvi Britancev za izstop njihove države iz Evropske unije (EU) se marsikdo na Otoku še vedno sprašuje, zakaj je večina podprla izstop in kakšna bo prihodnost države zunaj EU. Toda sprva so britanski zagovorniki obstanka v EU vso krivdo za uspeh referenduma valili na populistične britanske evroskeptike, ki so z lažmi in manipulacijami zavedli britansko javnost glede prednosti in slabosti članstva, danes pa britanska javnost trezneje premišljuje o vzrokih za izstop in njegovih posledicah.

Da so razlogi za izstop večplastni in da zagovornikov brexita ni mogoče kar počez označiti z »izmečki«, »rasisti« in »nazadnjaki«, nakazuje projekt Brexit Shorts britanskega Guardiana in gledališke hiše Headlong, ki sta priznane britanske filmske ustvarjalce povabila k snovanju petminutnih videozapisov na temo brexita. Konec junija, ob obletnici referenduma, je Guardian na spletni strani objavil devet kratkih filmov, v katerih avtorji tankočutno, lucidno in duhovito predstavljajo poglede na brexit in zaradi njega »razdeljeno nacijo«. Na tej podlagi razmišljajo tudi o britanski identiteti, odnosu do priseljencev in ponujajo vpogled v današnjo britansko družbo. Jeremy Herrin, umetniški direktor Headlonga, pravi, da so skušali »raziskati nesoglasje in protislovja, povezana z njim, ter ustvariti filme, ki zabavajo in hkrati premikajo sedanje razprave o tem vprašanju na novo raven«.

Scenaristka Abi Morgan (Železna lady, Sramota, Brick Lane, Nevidna ženska, Sufražetke) je pripravila zgodbo Konec. V njej z izpovedjo starejše Angležinje primerja izstop iz EU z razvezo zakonske zveze, saj je zanjo ločitev, »kot da bi ti iztrgali srce skozi denarnico«.

Takšno lotevanje tem, ki ločujejo, je lahko pobuda za vse narode. Tudi za odnos Slovencev do beguncev, žice na južni meji ali ideološkega razdora v družbi. Zanj pa so seveda potrebne bistroumnost, iskrivost in duhovitost.

Negotove občutke zagovornikov izstopa je v zgodbi Čas je, da gremo izpričal scenarist David Hare (Ure do večnosti, Bralec). V njej se angleška gospodinja – igra jo Kristin Scott Thomas (Angleški pacient) – leto po referendumu sprašuje, od kod v Britancih jeza zaradi članstva v EU in kaj jim je prinesla odločitev za izstop, saj očitno »zaradi nje ni nihče srečnejši«. Našteva vse razloge, ki bi lahko botrovali jezi – migrante, Škote, laburiste, a na koncu doume pravi razlog: »Glasovali smo za izstop iz Evrope. Toda tega si nismo želeli. Želeli smo izstopiti iz Anglije.«

Po mnenju scenarista Hare je z odločitvijo o brexitu umrla »moderna in še posebej multikulturna država«, kar bo dalo zagon novodobnemu fašizmu. »Ne vem, na čem naj zdaj Britanija gradi svojo podobo, razen na regresivni fantaziji o kraju, ki ni nikoli zares obstajal.«

Drugih sedem filmov vsebuje samogovore Britancev in Britank z vseh koncev o brexitu. Angleška scenaristka Maxine Peake je v zgodbi Raztreščen povzela pripoved odvetnika priseljencev iz Salforda, ki po 30 letih dela ugotavlja, da sta po brexitu eksplodirala »rasizem in panika. Ljudje verjamejo sranju, ki jim ga ponujajo«, priseljenci pa se vse bolj bojijo izgona iz države ali ločitve družin. V filmu Borovci Garyja Owna waleški mlekar pripoveduje o subvencijah EU britanskim pridelovalcem mleka in resnični ceni tega. Glavni akter filma Stalno sijanje sonca je diplomant sociologije iz Glasgowa, ki vsem politikom očita prodajo državljanov, zaradi česar je postal »begunec v lastni državi«.

Scenaristka in komediografinja indijskega rodu Meera Syal je v filmu Samo majica sama odigrala zgodbo o Priti, pripadnici druge generacije priseljencev v Veliki Britaniji. Pripoveduje, da ji je po brexitu neki moški – oblečen v majico z napisom: »Ja, zmagali smo! Zdaj jih lahko vse pošljemo domov!« – pljunil v obraz in jo ozmerjal s »Paki bitch« (pakistansko prasico).

Na ogled je še zgodba mame iz Severne Irske, ki premišljuje, ali bi bilo zdaj bolje imeti irski potni list, zgodba Londončana, ki se mu zaradi partneričinih drugačnih pogledov na brexit sesuje ljubezenska zveza, in blogerke iz Nottinghamshira, ki na spletu bije »sveto« vojno proti zagovornikom obstanka v EU.

Kratki filmski zapisi, čeprav predstavljajo resno temo, vsebujejo tudi zabavne prvine, saj je vrhunskim igralcem zgodbe uspelo interpretirati tako, da so upodobljeni liki s svojimi mnenji na robu karikaturnega prikaza, vendar ne zdrsnejo v stereotipizacijo. Zato se lahko vsak Otočan prepozna v kateri izmed zgodb in ne bo užaljen, še nasmehnil se bo morda samemu sebi.

Takšno lotevanje tem, ki ločujejo, je lahko pobuda za vse narode. Tudi za odnos Slovencev do beguncev, žice na južni meji ali ideološkega razdora v družbi, ki se »prevaja« na vsa družbena področja. Zanj so seveda potrebne bistroumnost, iskrivost in duhovitost. Pa tudi odpoved apriornemu »navijanju« za neko stran v upanju na nagrade ali osebno uveljavitev v polju umetnosti. Njegova podstat pa mora temeljiti na Voltairovi razsvetljenski maksimi: »Ne strinjam se s tvojim mnenjem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš.«