28. 7. 2017 | Mladina 30 | Kultura
»Držite pesti zame!«
Risoroman o somalski atletinji, ki si je kljub nemogočim razmeram v domovini in okoliških državah želela na olimpijado v Londonu, a je skupaj z drugimi begunci utonila pred italijansko obalo
Ob omembi imena Samie Yusuf Omar večina ljudi dvigne obrvi in se popraska po glavi – hm, ne vem, ne poznam. Toda že po nekaj stavkih dodatne razlage se jih pretežni del lopne po čelu – seveda, točno! Tragično zgodbo somalske atletinje, ki je pred devetimi leti 17-letna zastopala svojo državo na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu, je na londonskih igrah štiri leta kasneje razkril njen sodržavljan, tekaška legenda Abdi Bile; obšla je svet in doživela med drugim dve literarni predelavi: v romanu Nikoli ne reci, da te je strah, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, jo je pred tremi leti opisal italijanski pisatelj Giuseppe Catozzella, leto kasneje pa je v Nemčiji na isto temo izšel risoroman Reinharda Kleista, tudi sicer znanega po predelavah življenjskih zgodb znanih oseb v stripovski medij. Delo je pod naslovom Sanje o olimpijadi pravkar izšlo v slovenskem prevodu Mojce Kranjc, doslej pa smo avtorja pri nas poznali zgolj po prevodu njegove stripovske biografije Johnnyja Casha iz leta 2006 (prevod je izšel leta 2011).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Kultura
Ob omembi imena Samie Yusuf Omar večina ljudi dvigne obrvi in se popraska po glavi – hm, ne vem, ne poznam. Toda že po nekaj stavkih dodatne razlage se jih pretežni del lopne po čelu – seveda, točno! Tragično zgodbo somalske atletinje, ki je pred devetimi leti 17-letna zastopala svojo državo na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu, je na londonskih igrah štiri leta kasneje razkril njen sodržavljan, tekaška legenda Abdi Bile; obšla je svet in doživela med drugim dve literarni predelavi: v romanu Nikoli ne reci, da te je strah, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, jo je pred tremi leti opisal italijanski pisatelj Giuseppe Catozzella, leto kasneje pa je v Nemčiji na isto temo izšel risoroman Reinharda Kleista, tudi sicer znanega po predelavah življenjskih zgodb znanih oseb v stripovski medij. Delo je pod naslovom Sanje o olimpijadi pravkar izšlo v slovenskem prevodu Mojce Kranjc, doslej pa smo avtorja pri nas poznali zgolj po prevodu njegove stripovske biografije Johnnyja Casha iz leta 2006 (prevod je izšel leta 2011).
Risoroman Sanje o olimpijadi se prične z družinskim ogledom prenosa enega od predtekov sprinta na 200 metrov na slabem televizorju nekje v Mogadišu. Samia Yusuf Omar teče v preveliki majici in s sposojenimi teniskami na prvi progi in na koncu za Jamajčanko Veronico Campbell-Brown, ki zlahka zmaga, zaostane dobrih devet sekund. Takšni izkazi olimpijskega duha so dandanes izjemna redkost – občinstvo na stadionu jo nagradi z najbučnejšim aplavzom, toda Samia ni prišla zato, tega se jasno zaveda.
Risoroman Sanje o olimpijadi lahko v nadaljevanjih spremljate tudi v Mladini. Prvi dve strani najdete že v tokratni številki.
Vso energijo po vrnitvi v Mogadiš usmeri v trening, odločena je izboljšati izid. Na v državljanski vojni razrušenem stadionu, brez štoparice, športne opreme in ustrezne hrane je to tako rekoč nemogoča naloga. Poleg tega mesto obvladujejo alšababske milice, ki ženskam prepovedujejo ukvarjanje s športom. Nenehno ji grozijo, prežijo nanjo v mestu, po telefonu prejema grožnje s smrtjo. Razmere so nemogoče, zato se odloči poiskati boljše možnosti za trening – najprej poskusi v sosednji Etiopiji, toda v Adis Abebi ni dosti bolje. S teto se odloči prek Sudana pobegniti v Libijo (kjer divja državljanska vojna in za nekaj časa pristane v zaporu) in od tam čez morje v Italijo, kjer želi trenirati, da bi leta 2012 lahko zastopala svojo državo na londonskih olimpijskih igrah. Med poskusom pobega iz Libije aprila 2012 utone pred italijansko obalo, stara 21 let.
Zgodba Samie Yusuf Omar je žal vse preveč podobna preštevilni množici tragičnih begunskih zgodb. Obenem gre za mlado žensko, ki je bila pripravljena tvegati vse, tudi življenje, da bi si zagotovila osnovne možnosti za dosego svojega največjega cilja, udeležbe na olimpijadi v Londonu. Želela je izboljšati svoj izid, dostojno zastopati domovino, želela je trenirati in se enakovredno meriti z najboljšimi. V tem smislu je njena zgodba pomemben opomin evropskemu in svetovnemu humanizmu – ta hip gre namreč nekje na pot naslednji v neskončni vrsti prenapolnjenih čolnov na begu iz pekla vojn, zatiranja, teptanja človekovih pravic v vsaj navidezno svobodo. Natančno zato, ker ne Evropa ne svet še vedno nimata nobene pametne rešitve za umiritev razmer in ker na slovenski meji s Hrvaško še vedno stoji žica z žiletkami, je treba o usodah begunk in beguncev govoriti vedno znova in znova. Tudi skozi literaturo in ob njeni pomoči.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.