Bluzovsko zabavljaštvo

Otvoritveni koncert letošnjega Trnfesta je že tradicionalno privabil več ljudi, kot se jih lahko nagnete na dvorišče ljubljanskega KUD-a France Prešeren. Prednost tega je bilo prijetno razpoloženje, slabost pa ta, da se zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, ki ji je letos pripadla čast koncertnega odprtja festivala, zaradi glasnega pomenkovanja občinstva že nekje v sredini prizorišča ni prav veliko slišalo. Tudi zaradi že tradicionalnih pritožb sosedov na račun glasnosti tamkajšnjih dogodkov. No, ob vseh organizacijskih težavah, ki so predvsem finančne narave, so sosedi verjetno ena zadnjih skrbi kudovcev, ki so za letošnji avgust spet pripravili razgiban program koncertov in drugih kulturnih aktivnosti.

Izbor Hama in njegovih Tribute 2 Love za prvi koncert je verjetno upravičen. Zasedba je letos prejela (strokovno) nagrado zlata piščal za najboljšega izvajalca lanskega leta, s svojo novo ploščo 3p je očarala kritike, za nameček pa že nekaj let polni koncertna prizorišča po vsej Sloveniji. Se pa tukaj pojavi umestno vprašanje: Zakaj? Je to najboljše, kar trenutno ponuja sodobna domača popularna glasba? Je ta glasba v 21. stoletju sploh še relevantna? 3p je sicer povsem spodoben blues-rockovski album, se pa zdi, da je en glavnih adutov zasedbe predvsem ta, da njena glasba ni moteča za širši okus.

Sodeč po priljubljenosti žanrsko sorodne zasedbe Prismojeni profesorji bluesa (ta je zlato piščal prejela za najboljšega novinca v lanskem letu), gre morda tudi za to, da je starikav blues rock, z deset- in večletno zamudo za svetovnimi trendi pač šele zdaj dosegel širše domače občinstvo. Verjetno pa lahko v primeru peterca Hamo & Tribute 2 Love vzporednice potegnemo tudi z drugimi zasedbami njegovih članov, med drugim Babewatch, Sausages, Big Foot Mama, Križarji Pera Lovšina ..., katerih izjemna priljubljenost bo za nas, »glasbene pretenciozneže«, najbrž večna uganka.

Koncert je to slednjo tezo le še utrdil. Zasedba je s svojimi bluzovskimi popevkami namreč ponudila vtis kakšnega malce resnejšega terasa benda odcvetelih rockerjev, ki se bolj kot z glasbenimi presežki ukvarja z zabavanjem občinstva in sebe. V tem so pravzaprav izvrstni. So ravno prav ležerni, nepretenciozni, ne jemljejo se preresno, upajo se pošaliti na svoj račun, hkrati pa znajo zanimirati še občinstvo. Če že ne s svojo glasbo, pa tako, da bobnarju družno s feni zapojejo Happy Birthday. Ja, refren komada Zabluzu, »čist zabluzu, ja, ja ... zabluzu do konca«, ki so ga raztegnili v desetminutno mantro, skozi prizmo glasbe tokrat res ni izpadel le kot metafora. Toda občinstvo se je imelo fajn. Še bolj pa bend, ki očitno zelo dobro ve, kako zadovoljiti množice, ne da bi pri tem deloval preračunljivo.