V iskanju izgubljene Anglije

Pevec skupine The Rolling Stones Mick Jagger je prejšnji teden praznoval 74. rojstni dan, član zloglasne rock skupine, ki se septembra ponovno odpravlja na evropsko turnejo (nam najbližje bodo v avstrijskem Zeltwegu 16, septembra), pa je že več kot 55 let. Jagger je na stara leta znan (tudi) po tem, da zna biti hkrati političen in pazljiv. Ni več kuštravi mladenič iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil (zaradi vpliva na mladino in predvsem na študentska gibanja) strah in trepet ameriških in tudi britanskih oblasti. Navsezadnje so ga britanske za kratek čas celo spravile za zapahe, v ZDA pa so ga večkrat reševale vplivne zveze v Beli hiši. V šestdesetih letih se je nekoč celo označil za anarhista (»Anarhija je edino svetlo upanje.«), zaradi česar se je moral zagovarjati pred britanskim nadškofom (češ da slabo vpliva na otoško mladino), BBC pa je to prenašal v živo.

Jaggerjeve besede nekaj veljajo. Še danes. A politiki se je s starostjo začel vse bolj izogibati, čeprav ne skriva, da ga še vedno zanima. (Levičarski) politiki so tudi med njegovimi najtesnejšimi prijatelji in že večkrat (nazadnje na začetku osemdesetih let) so ga skušali prepričati, naj kandidira na volitvah v britanski parlament. Da se je njegova nekdanja soproga Jerry Hall pred kratkim poročila z ameriškim medijskim mogotcem in velikim podpornikom republikancev Rupertom Murdochom, ga po vsej verjetnosti ni pustilo povsem ravnodušnega, a kljub temu je prišel na njuno poroko in se nasmejano pustil fotografirati.

Ko so ga pred kratkim, ob izdaji bluesovske plošče Stonesov Blue and Lonesome, vprašali, kaj meni o izvolitvi Donalda Trumpa, se je zgolj zasmejal, nato pa modro dejal, da bi si moral za odgovor na to vprašanje vzeti več časa, saj gre za zapleteno problematiko. Je perfekcionist in si nikoli ni želel biti polovičarski ali površen. Hkrati je bil vedno tudi preračunljiv; čeprav so se nekatere izjave zdele, kot da so bile izstreljene v navalu evforije, so bile tam z razlogom in da bi dosegle želeni učinek. Ena takšnih je bila tudi tista, da je sam »poleg kraljice nekaj najboljšega, kar lahko ponudi Anglija«. Ja, z leti so se zmanjšale njegova nečimrnost, petelinja drža in prevzetnost.

Še pred nekaj leti je imel Jagger v klavzuli za novinarje napisano, da na politična in pretirano osebna vprašanja ne odgovarja. Vendar je tu in tam komu dopustil kakšen zdrs. Ali pa je spregovoril sam. Saj je bil eden od glavnih glasnikov generacije, ki je prinesla seksualno revolucijo in družbene spremembe. Nikoli ni skrival, da ne verjame v boga, kot ga prikazuje cerkev, in da se navdušuje nad evolucijskim biologom Richardom Dawkinsom, umiranje v imenu vere je označil za nesmisel, sebe pa je razglasil za budističnega ateista.

Politiki se je s starostjo začel vse bolj izogibati, čeprav ne skriva, da ga še vedno zanima. (Levičarske) politike ima tudi med najtesnejšimi prijatelji.

A Jagger, kar se tiče politične in aktivistične angažiranosti, včasih še vedno preseneti. Nekdanjega predsednika Georgea W. Busha se je pred leti lotil tako očitno in nazorno, da je o ustreznosti tega podvomil celo njegov sobendaš Keith Richards, ki nikoli ni imel težav z izzivanjem. Imel pa je težave s tem, da bi morda na stara leta imel težave v Ameriki, kjer živi. Oba, Jagger in Richards, morata namreč še dandanes, ko prispeta na ameriško letališče, v posebno sobo, kjer ju obravnavajo kot nekdanja uporabnika drog in obsojenca. Še danes! Čeprav, kot je pred nekaj leti v intervjuju z Larryjem Kingom povedal Jagger, gre zdaj zgolj za uradni postopek.

Skladba, ki je zmotila Richardsa, je bila izdana na albumu Stonesov A Bigger Bang (2005), nosi pa naslov Sweet Neo Con – gre za besedno igro o »neokonservativcu« in »neoprevarantu«. Besedilo je bilo tako očitno, da so ga obravnavali tudi ameriški mediji, kot je CNN, saj je Jagger v njem Bushu očital, da je dvoličen kristjan in lažni domoljub, lotil pa se je tudi prodaje nafte v imenu demokracije, ki velja zgolj do takrat, dokler niste »proti nam«, saj takrat sledi »zapor brez sojenja«. V pesmi se je obregnil ob podjetji Halliburton in Brown & Root (obe se ukvarjata s črpanjem in prodajo nafte) ter prišepnil, da denar, ki je izginil, odteka v Pentagon.

Nekaj podobnega je naredil že 15 let prej, leta 1990, v skladbi Highwire, ki je bila napisana ob t. i. zalivski vojni. Takrat jo je cenzuriral sam BBC – na svoji televiziji ni želel predvajati prve kitice. Ta se je (v prevodu) glasila: »Prodajamo jim rakete in tanke ter jim dajemo posojila, kar pokličite v banko in preverite.«

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo takšnih Jaggerjevih skladb kar nekaj. Preveč, da bi našteli vse, zato bomo omenili zgolj nekaj najzanimivejših. Leta 1978 je v punkersko obarvani skladbi Respectable (album Some Girls) pripovedoval o »spoštovani gospodični«, ki je nekaj »najlažjega« na trati pred Belo hišo, kamor se uleže, ko neha zadevati predsednika s heroinom, nekaj let prej pa se je v skladbi Fingerprint File (It’s Only Rock’n’Roll, 1974) lotil celo ameriške zvezne policije FBI, ki nikoli ni skrivala, da ga skrbno nadzira in zbira podatke o njem in tudi o Johnu Lennonu, saj naj bi imela oba na ameriško mladino »prevelik vpliv«. V paranoidni skladbi Fingerprint File se pritožuje, da nima zasebnosti, da se zaveda, da mu sledijo, in da neki »mali kreten v FBI« pridno polni njegovo dobro skrito mapo. V šestdesetih letih pa se je v rockerski himni Street Fighting Man (Beggars Banquet, 1968) drl, da vsepovsod sliši topot in marširanje nog, s čimer je podprl upore in izgrede na obeh straneh Atlantika. Oblasti in tudi radijske postaje so mu zaradi tega prisolile zaušnico in skladbo prepovedale. Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) se je v trgovinah prodala v milijonski nakladi. Ena njegovih najbolj nepozabnih pa je bila kritika vietnamske vojne, ki jo je izrazil v apokaliptični Gimme Shelter (Let It Bleed, 1969), kjer v refrenu vpije, da so vojna in otroci »le streljaj narazen«. Vse drugo je zgodovina.

In kako je danes? Ob nedavni odločitvi o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije (t. i. brexitu) in v času vladavine Donalda Trumpa je Jagger napisal dve novi skladbi. Kot da ne bi mogel počakati na izdajo nastajajočega albuma Rolling Stonesov. Očitno ju je moral dati iz sistema. Morda ga je kdo opomnil, da ljudje na stara leta postajajo vse konservativnejši in vse bolj ziheraški. In da s tem ni nič narobe. A ker je Jagger pač Jagger, večni iskalec mladosti in svežine, bi takšno pripombo vzel za ultimativno žalitev in izziv.

Nekaj podobnega je Jagger naredil že pred 15 leti, leta 1990, v skladbi Highwire, ki je bila napisana ob t. i. zalivski vojni. Takrat jo je cenzuriral sam BBC.

Očitno se je odzval nanj in nastali sta skladbi England Lost, ki odraža ranljivost njegove rodne Velike Britanije ob brexitu, in Gotta Get a Grip, ki obravnava lažne novice (t. i. fake news) ter politiko, ki so si jo prisvojili blazneži in klovni, kakršen je Donald Trump.

Kot je povedal, je skladbi napisal v minulih mesecih, v obdobju brexita, ki ga je sam označil za negotovo. In ker je želel ohraniti aktualnost tematike, ju je hotel čim prej izdati, opremil pa ju je tudi s spremljajočima vizualno zgovornima videospotoma, v katerih se sam ne pojavi niti enkrat. Iz tega morda lahko sklepamo, da želi dati prednost vsebini.

Tokrat torej nobenih zaščitnih znakov, nobenih odprtih ust in nobenih jezikov. Zgolj nalezljivi ritmi, opremljeni s sodobno produkcijo, in izkušen nabrušen jezik, ki opozarja na trenutne razmere, v katerih smo se znašli pravzaprav vsi, ne zgolj Američani in Britanci.

Kot je to počel nekoč. Ko je bil še mlad revolucionar, ki je zelo rad seksal z vsem, kar mu je prišlo na pot. Ampak to po navadi tako ali tako spada zraven. 

Izgubljena Anglija (England Lost)

Odlomek iz Jaggerjeve pesmi

Iskal sem Anglijo, a je ni bilo,

iskal sem Anglijo, a je ni bilo.

Morda izgubljam domišljijo,

migracije se kar vrstijo,

vstop dovoljen, izstop pa ne,

tako smo želeli, tako pač je.

Iskal sem Anglijo, a izgubljena je.

Iskal sem Anglijo, a izgubljena je