Nezakoniti shodi pred sodišči

»V demokratični državi mora imeti vsakdo možnost izbirati priložnosti in svobodno stopati po poti, ki si jo začrta. Da bi lahko tako ravnal, ga varuje pravo. Vendar mu pravo nalaga tudi, da ob uresničevanju svoje svobode zaradi sobivanja z drugimi ljudmi hkrati izpolnjuje svoje obveznosti do sočloveka in do družbene skupnosti.« S temi besedami, s katerimi se verjetno strinjamo vsi, je svoj nagovor na Dnevih slovenskega sodstva začela predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat.

V svojem nagovoru, ki je bil pred dnevi objavljen tudi v reviji Pravnik, pa je predsednica ustavnega sodišča nekaj besed namenila tudi shodom pred sodišči, ki jih že tri leta redno prireja odbor za zaščito pravic Janeza Janše. Gre za ostre besede. Po njenem mnenju ima sicer vsakdo pravico izražati se o delu sodnikov, »ga ima tudi pravico kritizirati, tudi z ostrimi, zelo ostrimi besedami. Javnost ima tudi pravico izražati svoja tovrstna stališča in kritike na mirnih protestnih shodih. Tudi tedaj, ko sojenje še poteka, ne glede na to, ali je to sodnikom všeč.« To je odraz ustavno zagotovljene svobode izražanja, ki pa se lahko izvršuje samo tako, da ne moti učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

Te pravice sicer doslej ljudstvu oziroma javnosti ni odrekal nihče, niti pravosodni minister Goran Klemenčič, ki je večkrat poudaril, da vse to sodi k demokraciji in svobodi govora. Vendar Sovdatova poudarja, da je eno, kadar to javnost sestavlja t. i. civilna družba ali predstavniki akademske sfere, »nekaj povsem drugega pa je, kadar to počnejo predstavniki bodisi zakonodajne bodisi izvršilne veje oblasti. To potem ni več uresničevanje njihove svobode izražanja, temveč v času sojenja prej njena zloraba, ki pomeni izvajanje nedopustnega pritiska predstavnikov teh dveh vej oblasti na neodvisnost sodnika, ki sodi.« Ja, pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani se, nekateri bolj, drugi manj pogosto, a redno pojavljajo vsi poslanci SDS, od predsednika Janeza Janše navzdol. Tja pa ne pridejo zgolj v tiho podporo zbrani »civilni družbi«, pač pa zato, da nagovorijo zbrane protestnike. Prav o njih, poslancih SDS, govori Sovdatova.

Politične pritiske na sodstvo pred sodišči bi moral obsoditi politični vrh na čelu s predsednikom republike Borutom Pahorjem, pa tega ni storil.

Predsednica ustavnega sodišča opozarja, da se morajo politiki v pravni državi takega ravnanja vzdržati. Njihova svoboda izražanja, ki je še kako pomembna, da lahko izvajajo funkcije zakonodajne in izvršilne veje oblasti, »se neha, ko dejansko ne gre več za izvrševanje oblasti, temveč gre za nedovoljene pritiske, pospremljene z blatenji sodnikov, ki sodijo v posameznih zadevah, z izražanjem političnih pričakovanj, kako naj ti sodniki v posamezni zadevi odločijo«. Neha pa se zato, dodaja Sovdatova, ker imajo politiki kot predstavniki teh vej oblasti dolžnost in odgovornost spoštovati ustavo, ki visoko na piedestal vrednot v pravni državi postavlja sodniško neodvisnost. »Zato seveda ni treba, da jim zakon take pritiske na sodniško neodvisnost posebej in izrecno prepove. Na podlagi ustavnih načel bi morala obstajati pravna kultura, ki bi že sama po sebi narekovala njihovo ustrezno ravnanje.«

Sodna veja oblasti, ki mora biti po naravi stvari zadržana v javnih nastopih, se ne more spustiti v prerekanja s poslanci, ki pred sodišči hujskajo zoper sodnike. In se, z izjemo enega ali dveh javnih nastopov nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, tudi ne spušča. »Zato pa se mora oglasiti ne le predsednik Sodnega sveta, temveč v okviru vlade predvsem minister za pravosodje, katerega ena od pomembnih nalog, čeprav je politik, je prav v tem, da mora biti med politiki branik sodniške neodvisnosti. Oglasiti se mora tudi predsednik republike. Je namreč tisti nosilec izvršilne veje oblasti, ki je v svojem položaju in pristojnostih oddaljen od interesov dnevne politike. Zato ima tak njegov odziv pomembno težo pri zagotavljanju spoštovanja pravne države,« zaključuje Jadranka Sovdat.

Vsega tega pa poleg poslancev SDS očitno ne želi razumeti niti njen sedanji kolega ddr. Klemen Jaklič, ki je bil za ustavnega sodnika izvoljen na izrecno željo Janeza Janše, in sicer po tem, ko je tudi sam večkrat prišel v Slovenijo in nagovoril zbrane pred sodiščem, ki zahtevajo lustracijo v sodstvu.

Ne glede na to, da gre za profesorja prava oziroma predstavnika akademske sfere, je namreč Jaklič počel prav to, kar počno poslanci SDS. Zbrane je nagovarjal k pogromom nad sodniki in sodišči in to je počel sočasno s poslanci SDS in z istega govorniškega odra. Kako nevarno je to početje, se prav zdaj kaže v primeru Poljske, kjer se je konservativna vlada odločila za popoln politični prevzem sodne veje oblasti.