Andrej Podpečan, kmet

»Mar ni čudno: več ko država zmeče za subvencije, manj hrane pridelamo v Sloveniji?«

Andrej Podpečan iz Galicije je kmet. Na sedemintridesetih hektarjih goji sto krav, po trideset prašičev in kur, prideluje sir, skuto, jogurt in mesne izdelke ter prodaja svoje blago prek svoje trgovine in kmetijske zadruge, nekaj pa tudi v Mercatorju. Plečat in s pestmi kot kladivi, premeten in brez dlake na jeziku se Podpečan zdi kot junak iz kakšnega Tavčarjevega ali Cankarjevega dela. Njegov glas, včasih hudomušen, včasih zagrenjen in včasih jezen, je eden od glasov slovenskega podeželja, razpetega med dogmami tradicije in realnostjo globalizacije. S kmečko pametjo, prebiranjem knjig in opazovanjem življenja okoli sebe na svoj način išče odgovore na kompleksna vprašanja vsakdana.

Koliko generacij že imate kmetijo?

Zelo, zelo dolgo časa. Naša hiša je stara približno 120 let, sam priimek Podpečan pa se je v teh krajih pojavil leta 1831. Vsekakor se je v tem koncu kmetovalo skoraj od pamtiveka, že davno pred zemljiško reformo v 18. stoletju.

Ste kdaj razmišljali, da bi počeli kaj drugega?

Ne. V družini smo bili štirje otroci in mene so pravzaprav določili, da ostanem na kmetiji. Ko sem končal osmi razred osnovne šole v Žalcu, to je bilo leta 1968, mi je psihologinja na razgovoru rekla, naj dobro premislim, ker da me je škoda za kmeta. Hočem vam povedati, da se je na ta poklic in način življenja že takrat gledalo zviška. Očitno moraš biti za kmeta še bolj butast, kot sem jaz. (Smeh) Skratka, nisem se uklonil in sem ostal na posestvu; vmes sem sedem let vzporedno delal na cestninski postaji v Arji vasi, potem pa sem pustil službo. Čeprav sem se čisto dobro počutil. Vendar je bilo dela na kmetiji sčasoma vendarle preveč, moral sem delati tudi v nočni izmeni in nisem več zmogel obojega. Tako da tudi sam vem, kaj pomeni redna služba, in v nasprotju z drugimi kmeti morda nimam veliko iluzij.

Se je od takrat, ko ste se bodli s šolsko psihologinjo, odnos do kmetovanja spremenil? Ali pa velja, da je med kmetom in kmetavzom enačaj?

Zame je kmetovanje najbolj častna služba, pri večjem delu družbe pa se ga še zmeraj drži zaničljiv prizvok; beseda »kmet« je še zmeraj psovka. Prej dobiš človeka za čiščenje stranišč kot pa za molžo krav. Iz našega pomočnika so se vsi norčevali, češ da je šel za hlapca. Ko si je kupil audija, pa se mu niso več smejali.

Je to posledica konflikta med ruralnim in urbanim, ki v grobem sledi delitvi na desno in levo politiko? Je ta razkol umetno sproduciran ali pa stereotipi o nazadnjaških, grobih podeželanih in razvajenih in lenih meščanih držijo? 

Velika mesta so polna malomeščanov, ki pozabljajo, da mesto samo po sebi ni produktivno in samozadostno in ne more obstati brez podeželja. Vedno porabi več energije, hrane in denarja kot pa ustvari, samo po sebi ne proizvaja realne vrednosti.

Toda tudi ta poraba ima svoj smisel; vsak cent, ki pride v mesto in zaokroži po njegovih ulicah, se po temeljnem zakonu ekonomije multiplicira in pridoda k družbenemu bogastvu.

Pa se ne more. To je temeljna ekonomska zabloda. Takšne zablode in takšno čaranje denarja iz zraka so nam nakopali velike gospodarske krize in podobne pretrese. To ni realno in nima zveze s temeljnimi fizikalnimi zakonitostmi. V resnici je ekonomija najpreprostejša veda na svetu, ki ima eno samo temeljno zakonitost: Zapraviš lahko toliko, kolikor si ustvaril. In mesto se tega ne zaveda, podeželje pa. Mi vemo, da smo odvisni od potrošnje in denarja, ki je skoncentriran v mestu, vendar slednje žal ne ve, da je obenem povsem odvisno od kmetov. To je bistvo konflikta, ki ste ga omenili.

Kdaj je po vašem mnenju mesto pozabilo na to povezavo z deželo?

Po mojem je to zasluga prejšnjega sistema, ta je kmete demoniziral kot kulake, razredne sovražnike delavcev. Spomnim se, kakšne krivice so doživljali moji starši; oblast je kar vsevprek rubila premoženje, pa če si bil kriv ali ne. Takrat se je začelo drobljenje kmetij, zaradi katerega danes ne moremo biti konkurenčni v Evropski uniji. Kako boš tekmoval z nemškim ali italijanskim proizvajalcem, če ima on desetkrat več zemlje? Ne moreš. Pred leti sem bil na kmetiji v Italiji – imeli so 1100 krav in proizvodnjo več kot deset milijonov litrov mleka na leto. Petdeset takšnih kmetij pokrije celotno slovensko proizvodnjo. In Italijan ob tolikšnih količinah lahko preživi s ceno 22 centov za liter, za nas pa je še 30 centov premalo.

Vsepovsod po svetu je oskrba s hrano pod nadzorom države, ki skrbi, da ima tudi najbolj izkoriščani del prebivalstva še vedno kaj dati v usta. Ko nima, se začne upor, prej ne.

Ampak danes sistem vendarle skrbi za vas. Država kmetom vsako leto razdeli milijone evrov subvencij.

Drži, ampak ta sistem je žal skoraj povsem zgrešen. Subvencije so kot droga, od katere lahko postaneš odvisen, in še vedno trdim, da sta Slovenija in EU na tem področju naredili več slabega kot dobrega. Veliko kmetov se je zaradi subvencij polenilo in ne kažejo nobenega interesa za trdo delo – ker vedo, da jih bo država v vsakem primeru izvlekla. Mar ni čudno: več ko država zmeče za subvencije, manj hrane pridelamo v Sloveniji? Naj mi kdo razloži, v čem je finta, lepo prosim. Sem že vprašal samega presvetlega ministra Židana in tudi on ne ve.

Prav Židan se najbolj zavzema za slovensko hrano in trdi, da veriga samopreskrbe deluje.

Ah, dajte no! Tudi on je mojster marketinga. Poglejva samo ekološko pridelano hrano: nekdo ima šest hektarjev veliko kmetijo, ne pridela praktično ničesar, dobi pa nekaj tisoč evrov subvencije – za kaj?! Kje je tu zdrava pamet, da človeku še plačamo pet jurjev, da pridela ekološko hrano zase in za nikogar drugega? Že zdavnaj sem skušal ministrstvu dopovedati, da bi morale biti subvencije vezane na aktivnost – torej pridelek in prodajo, ne pa na površino posestva. Tisti, ki proizvaja več, bi moral dobiti več. Tisti kmet, ki zgolj zažira državo, naj ne dobi ničesar. Nekoč smo o tem razpravljali na okrogli mizi na mariborski fakulteti; potem smo se še malo prekladali po avli in se pogovarjali. Te reči sem skušal razložiti nekemu visokemu uradniku z ministrstva, pa mi je samo odgovoril: »Kdo pa se bo s tem zafrkaval!« Žal jim ne moreš dopovedati ničesar.

Je zato, ker kmetijska politika ni ustrezna, hrana, ki jo pridelate slovenski kmetje, tako draga?

Pa je res? Ali pa so potrošniki razvajeni? Ste kdaj slišali koga, da bi rekel, da je mercedes drag avto? Ne, ker ni – glede na to, kaj dobiš za svoj denar. Enako je s hrano. To, kar se uvaža iz tujine in s čimer moramo tekmovati slovenski proizvajalci, je pogosto tretjerazredno. Veliko sem hodil po svetu in odgovorno trdim, da so slovenski pridelki resnično med najkakovostnejšimi v svetovnem merilu. Večina ljudi bi jedla hrano, ki je po kakovosti enaka temu, kar je mercedes med avti, plačali bi pa fička. Tako ne gre.

Toda večina ljudi ima realno vedno nižje plače in morajo gledati na vsak cent. Družba si še ni opomogla od krize in varčevalnih ukrepov, razrašča se prekariat, delavci se zaman borijo za pravične prihodke ... Je mogoče razredno zavezništvo med kmeti in temi skupinami, ki bi izborilo pravičnejši sistem?

Ne. Tovarniški delavec, ki zasluži minimalno plačo, je prisiljen iskati poceni hrano. Mi pa mu je ne moremo prodati po takšni ceni kot veliki proizvajalci s severa, ker bomo sicer propadli.

Ampak potem je tudi slovenskim kmetom v interesu, da ima delavec višjo plačo in s tem kupno moč, da posega po vaših pridelkih.

Seveda nam je. Toda morate vedeti, da se upor začne, ko nimajo ljudje česa jesti. Tega pa sistem ne bo dopustil; raje bo omogočal ceneni uvoz škart robe in z njo hranil množico. Vsepovsod po svetu je oskrba s hrano pod nadzorom države, ki skrbi, da ima tudi najbolj izkoriščani del prebivalstva še vedno kaj dati v usta – pa četudi gre za slabo, zelo slabo hrano. Zato se cena hrane ravno še vzdržuje okoli ravni, pri kateri kmetje še ne propademo, in to je edini namen vseh teh državnih in evropskih subvencij – ohranitev statusa quo. Če res želijo vzpostaviti pravični sistem, pa naj vežejo plače ministrov in poslancev na – na primer – ceno pšenice, mleka, mesa, grozdja ... Veste, koliko je zdaj vreden kilogram pšenice? Štirinajst centov! Izračunal sem, da si poslanec v parlamentu s svojo plačo lahko kupi deset ton pšenice, deset tisoč litrov mleka, enega bika, pa še tristo, štiristo litrov vina! V enem samem mesecu! Toliko je vredno naše delo – in toliko njihovo.

Zakaj pa se kmetje ne uprete sami? Pa odpovejte pokorščino, zadržite pridelek, pojdite na ulico ...

S kmeti ne moreš delati revolucije. Vsak vleče na svojo stran in gleda na svojo korist. Že kmečki punti v srednjem veku so propadli zaradi neenotnosti, razprtij in nediscipline. Težava s kmetom je, da lahko vedno kaj izgubi – revolucijo pa se gredo tisti, ki ne morejo več izgubiti ničesar.

Kaj pa institucionalni pritisk? Saj imate svojo zbornico, ki je zelo močna.

Kmetijska zbornica proti državi ne more doseči ničesar, ker je od nje popolnoma finančno odvisna. Dobro se spomnim, ko se je postavljala po robu vladi, potem pa so nekatera državna nakazila kot po naključju zamujala in je bilo stanje že tako nevzdržno, da zbornica skorajda ni imela več za plače zaposlenih. To so posredni pritiski, s katerimi nas držijo na verigi. Pred kakšnima dvema letoma je Kmetijska zbornica organizirala mirne – mirne, prosim lepo – proteste proti kmetijski politiki. In potem so mi neki »telički«, ki so se jih udeležili, razlagali, kako fino je bilo, ker je bila muzika in so plesali in pili. Kaj boš s takšnim protestom?

Čakajte, kaj pa potem sploh še ostane? Politika?

Kje pa, politika je zadnja, na katero gre računati. Kajti v njej so že pravila igre takšna, da je skoraj nemogoče spremeniti karkoli. Če bi midva z vsemi najinimi dobrimi nameni kandidirala za poslanca v državnem zboru in bi bila po nekem čudežu izvoljena, bi naju prej ali slej raztrgali. Ko prideš v mašinerijo, te zmelje. Sam sem se svoj čas nekaj upiral na Kmetijski zbornici, pa zaradi pritiskov nisem mogel spremeniti ničesar.

Večina ljudi bi jedla hrano, ki je po kakovosti enaka temu, kar je mercedes med avti, plačali bi pa fička. Tako ne gre.

Ne vidite nobenega novega obraza ali stranke, ki bi ji lahko zaupali?

Ne vidim. Bojim se, da so vsi politiki po vrsti izgubili občutek za resničnost. Namesto konkretnih rešitev nam ponujajo le hipoteze in pogoje, ki jih moramo izpolniti, da bi kaj dosegli. In to po mojem mnenju velja za vse politike, za nas je na koncu dneva vse isto, nihče ni pripravljen ponuditi obrata. Čast izjemam, ampak kolikor vidim, jih stranke takoj izločijo, če razmišljajo s svojo glavo. V politiki še zmeraj vlada enak sistem kot pri prašičih: vodja je najbližje koritu, tik ob njem pa ni drugi najmočnejši, temveč prvi najšibkejši, ki ga ne more ogroziti. Tisti drugi pa je čisto na koncu korita, od koder ga lahko kadarkoli izrinejo, če bi mu preveč zrasel apetit. Zdi se, da se danes vodje strank obdajajo s slabotnimi kimavci, druge pa odrinejo. Zato bi omejil trajanje političnih funkcij na dva mandata; eni so že predolgo zraven. Ni ga hujšega kot dosmrtni politik oziroma funkcionar.

Kaj pa Borut Pahor? On je bil v svojih kampanjah že delavec, smetar – in tudi kmet.

Zdaj ste me pa užalili... (Smeh) Če je on kmet, sem jaz astronavt. Kajti na astrofiziko se spoznam ravno toliko kot on na kmetovanje. Če bi mi denar smrdel, bi mu za eno leto zaupal vodenje kmetije, vredne okoli pol milijona evrov, pa da vidim, kaj bi storil z njo. Jamčim vam, da bi na njenem mestu stal krater, v katerega bi moral vreči še ne vem koliko denarja, da bi lahko sploh začel spet kmetovati. To je eden tistih GSO-politikov, ki jih lahko škropiš s čimerkoli, pa jim ne prideš do živega. Sem pa razočaran nad narodom, ki kupi te prozorne floskule. Očitno se ljudem dopadejo fakini; tako si tudi razlagam silno priljubljenost šerifov, ki vodijo nekatere občine. Potem pa se tisti, ki zaupajo takšnim voditeljem, čudijo, zakaj so sami pri sebi še zmeraj nezadovoljni.

In zakaj so nezadovoljni?

Ker je vsem jasno, da pravila ne veljajo. V islamskem svetu, na primer, je povsem drugače – tam se natančno ve, kakšen je red in kakšne so posledice, če ga ne upoštevaš. Zato pa islam tudi privablja vse več razočaranih Zahodnjakov. Večina ljudi kljub težnjam po svobodi potrebuje tudi red, ki omejuje človeško sebičnost.

Pa saj imamo v Sloveniji veliko zakonov, da bi ohranjali red.

Ampak teh zakonov se v resnici skoraj nihče ne boji. Poglejte samo primer Igorja Bavčarja. Ali pa Jankovića. Ali pa Janše in afere Patria – saj je bilo jasno, da bo zadeva zastarala in da ga ne bodo obsodili, čeprav je bilo dovolj dokazov. Tako pa so v resnici vsi zadovoljni drug z drugim, levi in desni. Mene pa nadlegujejo kmetijski inšpektorji in mi gledajo pod prste, ali sem izpolnil vsak paragraf. Tako deluje ta sistem.

Če prav razumem, vi torej čutite, da ste izločeni iz demokracije in da nimate dostopa do vzvodov odločanja, ki naj bi ga sicer imeli.

Natanko tako . Če bi moja beseda ali nasploh beseda kmeta karkoli veljala, mi ne bi bilo treba prodajati hrane po tako nepravičnih cenah. Tako pa sem popolnoma prepuščen na milost in nemilost drugim.

S kmeti ne moreš delati revolucije. Vsak vleče na svojo stran in gleda na svojo korist. Že kmečki punti v srednjem veku so propadli zaradi neenotnosti, razprtij in nediscipline.

Prepričan sem, da enako čuti večina državljanov, ki jo sestavlja seštevek manjšin. Kmetje, prekarci, delavci, geji, migranti... vsi, ki nismo del izbranega enega odstotka, smo marginalci. Toda namesto da bi stopili skupaj, si gledamo pod prste in cufamo za drobtinice, ki padejo z mize od elit.

Tako je. To je osnovno načelo vladanja in to oblastniki zelo dobro vedo.

Ali potem čutite solidarnost z omenjenimi skupinami?

Toliko kot one z menoj. Bodiva poštena – velika večina ljudi še zmeraj gleda predvsem na svoj interes. Ampak ljudje se radi sprenevedajo, sem eden redkih, ki to upa priznati na glas. Pred dvema ali tremi leti sem govoril z nekim gospodom, ki je bil taboriščnik v Dachauu; povedal mi je, da je tam vsakdo gledal zgolj na lastno preživetje.

Toda zdaj preživetje ni vprašanje. Hrane in drugih dobrin je dovolj za vse. Zakaj torej ni solidarnosti? 

Ker je družbena solidarnost razmeroma nov človeški konstrukt. Pojdite z menoj v hlev in opazujte krave pri hranjenju; jamčim vam, da ne boste opazili, da bi katera prostovoljno odstopila drugi grižljaj svoje krme. Nasprotno, ves čas bodo postrani oprezale, kje bi še kaj lahko izmaknile sosedi. Enako je s prašiči, kurami, z vsemi živalmi – in tudi s človekom. Saj je že znanost dokazala, da človeka žene sebični gen. Brezpogojna solidarnost preprosto še ni del naše DNK. Če želimo doseči ustrezno raven družbene solidarnosti med posameznimi skupinami in vzpostaviti delujočo in pravično socialno državo, moramo ravnati razumsko – žal pa se mi zdi, da je v teh norih časih razuma odločno premalo. Zato pa imamo humanitarne organizacije, ki krpajo te luknje.

Sebičnost se mi sama po sebi ne zdi problematična, dokler ostaja v razumnem okviru. Morda pa kapitalizem, prosti trg in elite, ki jih ustvarjajo, nimajo nobene mere.

Dokler imajo ljudje dovolj hrane in nekaj denarja, da preživijo, ne bodo opazili ničesar. Ko pa je ogrožena njihova eksistenca, bo vrag vzel šalo. Poberite Švicarjem denar in jutri boste imeli novo Bosno, v kateri se bodo Retoromani, Nemci in Francozi gledali prek puškinih cevi. In bojim se, da je v tem kontekstu celoten Zahod pred veliko preizkušnjo. Že zdaj igro poganja le še kredit; kaj bo, ko se bo spirala zaprla, me je strah pomisliti. Še predobro se spomnim, kako je umirala Jugoslavija in smo konec osemdesetih pisali ničle k cenam zaradi podivjane inflacije.

Pa lahko planet preživi preizkušnjo, o kateri govorite?

Planet bo preživel, vprašanje pa je, ali bo tudi človeštvo. Ko nas bo Zemlja imela dovolj, nas bo preprosto odstranila. To je tisto, kar skrbi veliko večino ljudi z naravovarstveniki na čelu – ne usoda planeta, temveč nas samih. Človek si še vedno domišlja, da je nekaj posebnega, na drugi strani pa je zgodovina življenja na Zemlji polna izumrtij dominantnih vrst. Enkrat bo konec tudi za nas in z vidika planeta ni to prav nič tragičnega. V tem trenutku nam gre sicer še dobro in to izključno, ker še nismo počrpali vseh zalog nafte. Ko se bo to zgodilo, bo napočil trenutek resnice. In verjetno je bolje, da se to zgodi prej kot pa kasneje.

človek si še vedno domišlja, da je nekaj posebnega, na drugi strani pa je zgodovina življenja na Zemlji polna izumrtij dominantnih vrst.

Vendar se kapitalizem še zmeraj ne ustavlja. Še vedno išče načine, kako zaobiti pravila. Poglejte na primer nemški Volkswagen – še vedno tipa za novimi trgi, tiska denar in gleda, kako bi povečeval BDP. Vi kot kmet zagotovo veste, kako omejene so naravne danosti.

Seveda, na koncu je narava tista, ki omejuje neumnost, tudi človeško. Ne politiki, ne institucije, temveč narava.

Pa vendar se zdi, da je neumnosti vse več, da je vse močnejša. Torej jo mora na drugi strani nekdo razpihovati – kdo?

Sistem. Tukaj ni nič prepuščenega naključju, oblastniki dejansko obvladajo psihologijo množic in tehnike manipulacije. Naj vam povem primer: Na kmetiji smo zasadili zeliščni vrt, ki smo ga s pomočjo arhitektke oblikovali po vzoru podobnih rimskih vrtov. Računal sem, da bo to svojevrstna atrakcija za obiskovalce, saj je nekaj kilometrov stran Šempeter, kjer so izkopali celotno rimsko nekropolo in še kup drugih reči. No, nekje sem zasledil, da so bile leta 281 hude poplave, ko je Savinja spremenila tok za pet kilometrov in je poplavila naselbino v Šempetru. In zdaj obiskovalcem na kmetiji, ki jim pokažem omenjeni rimski vrt, povem, da so tisti čas šli legionarji iz Petovie v Emono in so morali zaradi poplav iti čez moje zemljišče. To je moja zgodba, ki sem jo dodal zgodovinskim dejstvom. In to je tisto, kar moraš prodati ljudem: zgodbo. Dovolj je, da razpolagaš z enim samim verodostojnim podatkom, nato pa okoli njega napleteš, kar želiš. Tako se manipulira z množico. Od več tisoč obiskovalcev je doslej o moji štoriji podvomila le ena ženska, ki me je prišla v hlev vprašat, ali sem si jo izmislil.

Tako se tudi rojevajo »alternativna dejstva«, s katerimi zavajajo demagogi, kot sta Donald Trump in Janez Janša.

To je vsa umetnost. Ljudje so lačni zgodb in to je temeljna zakonitost množičnih manipulacij.

Je zdrava kmečka pamet njihov izvor ali njihov konec?

Zdravo kmečko pamet ima lahko kve -čjemu kakšen kmet. To je sposobnost, da vidiš dva prsta pred nosom in predvidevaš, kaj se bo zgodilo na podlagi tvojih odločitev. Če sem slabo zoral njivo, bom imel slab pridelek, pa četudi sem potem vse naredil prav. Vse faze morajo biti optimalne in tega se moraš zavedati, ko se lotiš dela.

Kaj vas ob vseh vaših skrbeh drži pokonci?

Vsak dan sproti je dober. Že preprosto dejstvo, da sem na svetu, je razlog za veselje. Kmetovanje je moj način življenja in zadovoljen sem z njim; vsak dan znova naredim nekaj konkretnega in lahko občudujem rezultate svojega dela.