Strah pred vrnitvijo desnice

Venezuelci, četudi živijo v pomanjkanju, se bolj bojijo vrnitve desnice na oblast kot nesposobnosti sedanjega levičarskega predsednika Nicolasa Madura

V opoziciji, ki si v Venezueli prizadeva odstraniti z oblasti levičarskega voditelja Nicolasa Madura, vlada skrajna desnica. Če bi ji uspelo priti na oblast, bi Venezuelce čakala ukinitev protestov, s katerimi izražajo svoje nestrinjanje v zadnjih 15 letih. Eden od vodij opozicije Leopoldo López je pred dnevi v slogu predsednika ZDA Donlada Trumpa po twitterju državljane pozval, naj gredo na ulice in s silo izsilijo priznanje rezultatov referenduma, ki ga je 16. julija organizirala opozicija proti Maduru.

Nekaj dni prej je prišel v javnost videoposnetek, ko enako kot voditelji, ki so bili leta 1973 za vojaškim udarom v Čilu, poziva vojsko, naj ukrepa proti legalni vladi. Venezuelci si takšne opozicije ne zaslužijo, kot si nesposobni Maduro ne zasluži, da je nasledil Huga Chaveza, v Guardianu piše Oscar Guardiola-Rivera.

Tisti politiki na Zahodu, ki kritizirajo aretacijo voditeljev venezuelske opozicije, pozabljajo omeniti, kaj bi se v njihovih državah, kot sta Velika Britanija in ZDA, zgodilo nekomu, ki bi skušal s silo strmoglaviti izvoljeno vlado in bi spodbujal k nasilju. Enako metodo uporablja španski desničarski tisk proti levičarski stranki Podemos in francoski desničarski tisk proti kandidatu levice za predsednika Francije Jeanu-Lucu Mélenchonu. Prav bi bilo, da bi leva sredina na Zahodu kritizirala administracijo Donalda Trumpa zaradi novega poskusa vmešavanja v notranje zadeve suverene države v Latinski Ameriki.

Prav bi bilo, da bi leva sredina na Zahodu kritizirala administracijo Donalda Trumpa zaradi novega poskusa vmešavanja v notranje zadeve suverene države v Latinski Ameriki.

Ustavodajna skupščina, ki bo lahko spremenila ustavo, bo po besedah Oscarja Guardiola-Rivera priložnost za tiste pripadnike družbe v Venezueli, ki so aktivno sodelovali v procesu revolucije, ki se je začel leta 1989, to je kmete, domorodce, istospolno usmerjene, ... To so skupine, ki jih je vladajoča socialistična stranka postavila na stranski tir, desničarska opozicija pa nikoli ni pokazala niti interesa, da bi tudi njim omogočila demokracijo. Če bo ustavodajna skupščina uspela, lahko omogoči obnovo energije za sprožitev novega procesa revolucije od spodaj. Če ne bo uspela, se povečujejo možnosti za državljansko vojno.

Opozicija trdi, da je na referendumu, ki ga je vlada organizirala 30. julija, glasovalo 2,5 milijona ljudi. Toda ta podatek je enako neuraden kot tisti, da je na opozicijskem referendumu 16. julija glasovalo 6,5 milijona ljudi. To je manj glasov, kot je Maduro zbral na volitvah za predsednika leta 2013, in veliko manj, kot je opozicija zbrala na parlamentarnih volitvah leta 2015. Opoziciji ne gre verjeti tudi zaradi tega, ker na lastnem referendumu ni poskrbela za neodvisne opazovalce. Opozicija kljub temu vztraja, da je na njenem referendumu 16. julija proti ustavodajni skupščini glasovalo 37 odstotkov volivcev.

Vladi prav tako ni mogoče verjeti, saj naj bi po neuradnih informacijah na njenem referendumu 30. julija bili delavci prisiljeni voliti pod grožnjo, da bodo sicer izgubili službo, sporno je tudi nasilje na dan referenduma. Vlada kljub temu vztraja, da je za ustavodajno skupščino glasovalo 41 odstotkov volivcev.

V sporih je resnica prva žrtev. Spor med razredi je dober opis sedanjih razmer v Venezueli, razlaga Oscar Guardiola-Rivera. Odločimo se lahko, da ne verjamemo nobeni strani, ali pa, kot predlaga sam, dvomimo o trditvah obeh. Če se odločimo za dvom, pridemo do zaključka, da desničarska venezuelska opozicija ne more pridobiti na svojo stran odločilne večine volivcev. Neodvisne ankete kažejo, da 51 odstotkov državljanov podpira proteste pod vodstvom desnosredinske opozicije, 44 odstotkov jih ne podpira, 57 odstotkov volivcev ima še vedno pozitivno mnenje o prejšnjem predsedniku Hugu Chavezu.

Neodvisne ankete kažejo, da 51 odstotkov državljanov podpira proteste pod vodstvom desnosredinske opozicije, 44 odstotkov jih ne podpira, 57 odstotkov volivcev ima še vedno pozitivno mnenje o prejšnjem predsedniku Hugu Chavezu.

To ni tolažba za Madura, ki ga podpira le 22 odstotkov volivcev. A Maduro ima še vedno večjo podporo kot desničarski voditelji sosednjih držav, ki niso priznali rezultatov nedeljskega Madurovega referenduma. Mehiškega predsednika Enriqua Peña Nieta podpira le 17 odstotkov volivcev, kolumbijskega Juana Manuela Santosa 14 odstotkov in brazilskega Michela Temerja 5 odstotkov.

Če verjamemo tako venezuelski vladi kot opoziciji, slednjo čaka še dolga pot, da bo lahko predstavljala kredibilen demokratični izziv vladi. To je najbrž pravi razlog za to, da je bojkotirala nedeljski vladni referendum in vztraja pri pozivih k protestom, čeprav ve, da to pomeni stopnjevanje nasilja na obeh straneh. Ve tudi, da bo njena zvezda zašla skupaj s Trumpom, Nietom, Temerjem in drugimi politiki enakega kova, ki jo podpirajo.

Desničarska opozicija ne more računati na večino onstran zgornjega srednjega razreda, četudi mnogi Venezuelci, zlasti revni, res trpijo pomanjkanje. Večina teh državljanov se bolj boji vrnitve desnice na oblast kot nesposobnosti Madura. Vedo, da jih čakajo varčevalni ukrepi in enako uničujoča državljanska vojna kot v sosednji Kolumbiji, če sedanja opozicija, ki ima podporo politikov, kot sta Trump in nekdanji kolumbijski predsednik Álvaro Uribe Vélez, pride na oblast.