Presušena Slovenija

Dr. Marina Pintar z ljubljanske Biotehniške fakultete se že več kot 30 let ukvarja z bojem proti suši v kmetijstvu. Glavno orožje je po njenem mnenju namakanje kmetijskih površin, vendar na tem področju zadeve potekajo (pre)počasi. Zdaj v Sloveniji namakamo manj kot dva odstotka kmetijskih površin, razpoložljive zmogljivosti pa tudi izjemno slabo izkoriščamo.

Suše so v Sloveniji vse pogostejše. Od leta 2000 smo našteli že šest poletnih sušnih obdobij, ki so prizadela celotno državo. Letošnje še traja. Tudi dež ob koncu prejšnjega tedna razmer ni kaj prida izboljšal. »En sam dež zagotovo ne reši vseh pridelkov, nekaj jih je tudi že tako prizadetih, da si ne morejo več opomoči. Če v prihodnjih tednih ne bo obilnejših padavin, ne bo prav veliko pomagalo,« pravi sogovornica.

Ampak načeloma ob vsakem dežju za nekaj časa pozabimo na sušo. Je težava v tem?

Odkar delujem v agrohidrologiji, smo se o suši praviloma vedno pogovarjali izključno takrat, ko smo jo občutili, nato pa se je pozornost ob prvem dežju preusmerila drugam. To je bila tudi dolgoletna praksa ljudi na ministrstvih in drugih odgovornih. V zadnjem času se stvari vseeno premikajo na bolje. Po katastrofalni suši leta 2003 je Računsko sodišče izdalo mnenje o ustreznosti ravnanja države v povezavi s sušo in ugotovilo, da državni izdatki za preprečevanje suše in omilitev njenih posledic ne dosegajo niti štirih odstotkov škode, ki jo suša povzroča. Skratka, da vsi samo čakamo in ne naredimo nič konkretnega. S tem poročilom se je kolesje vendarle zavrtelo, dobili smo denar za raziskovalne projekte, dobili smo programske dokumente, rezerviran je bil denar za gradnjo namakalnih sistemov.

»Po katastrofalni suši leta 2003 je Računsko sodišče ugotovilo, da državni izdatki za preprečevanje suše in omilitev njenih posledic ne dosegajo niti štirih odstotkov škode, ki jo suša povzroča.«

A uresničevanje programskih dokumentov in poraba sredstev nista ravno zgledna.»Po katastrofalni suši leta 2003 je Računsko sodišče ugotovilo, da državni izdatki za preprečevanje suše in omilitev njenih posledic ne dosegajo niti štirih odstotkov škode, ki jo suša povzroča.«

Pobuda za gradnjo namakalnih sistemov mora zaradi pravil Evropske unije priti od uporabnikov. Nismo več v socializmu, ko je bila to odgovornost države. Prav tako izkušnje z državno gradnjo namakalnih sistemov niso najboljše. Imamo kar nekaj namakalnih sistemov, ki jih je zgradila država, pa so danes zelo slabo izkoriščeni.

Predstavljam si, da je majhnost slovenskih kmetij precejšnja ovira za skupno dogovarjanje potencialnih uporabnikov o takšnih projektih in pobudah.

Res je. Pri nas se mora večinoma za takšen projekt dogovoriti vsaj kakih 50 kmetov, da se zaradi ekonomije obsega izplača. Če moraš za namakanje sto hektarjev površin pridobiti toliko soglasij, pri čemer nekateri lastniki sploh ne živijo v Sloveniji in jih je skoraj nemogoče najti, je to čisto nekaj drugega kot dogovor dveh ali treh lastnikov večjih površin. Nujno bi bilo, da bi slovenskim kmetom kdo pomagal pri organizaciji. Takšne pobude pa od države, vsaj uradno, ne sme biti.

Slovenija je ena najbolj vodnatih držav v Evropi. Kako je sploh mogoče, da nam pride suša tako do živega?

Res je, da imamo razmeroma veliko rek in da razmeroma pogosto dežuje, vendar imamo to smolo, da so padavine časovno precej neenakomerno razporejene. Od nekdaj imamo opravka z zelo izrazitimi sušnimi in deževnimi obdobji. S podnebnimi spremembami so se vremenski vzorci le še zaostrili. Sušna obdobja so še bolj suha in vroča, tudi deževna obdobja so postala burnejša. Smo vodnata država, a rastline za rast in razvoj potrebujejo reden dotok vode.

Katere poljščine so še posebej občutljive za sušo?

Ena občutljivejših skupin rastlin so vrtnine. Potrebujejo veliko vode, hkrati pa imajo razmeroma plitev koreninski sistem. Ena najobčutljivejših rastlin so jagode. Te je treba zaradi izjemno slabega izkoristka vode v zemlji v sušnih obdobjih namakati tudi po dvakrat na dan, da normalno rodijo. Žita so proti suši veliko bolj odporna, tudi zaradi tega, ker rastejo v drugem časovnem obdobju. Spomladi so vremenske razmere načeloma bolj naklonjene rasti rastlin. Zelo dobro sušo praviloma preživi ajda. Če je ob setvi v zemlji dovolj vode, je tudi huda suša ne bo pogubila, samo pridelek bo nekoliko manjši.

Ali povečevanje pogostosti suš pri kmetih že vpliva na izbiro posevka? Ajde na primer sejejo vse več.

Po mojem ima tu kaj za zdaj trg precej večjo vlogo kot spremenjeni vremenski vzorci. Če bi se želeli prilagoditi sušnim razmeram, bi morali na primer za silažo namesto koruze več sejati sirek, ki precej bolje prenaša sušo, pa se to ne dogaja.

Kaj kmetom povzroči več škode – suša, toča ali pozeba? Morda škodljivci?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, bi brez obotavljanja rekla suša, a je katastrofalna pozeba letos in lani razdelitev škode po povzročiteljih precej spremenila.

Zatiranje škodljivcev je postalo že ustaljen del kmetijske tehnologije in je dovolj uspešno, da ne povzroča večje škode. Tudi škoda po suši bi bila manjša, če bi bilo namakanje tako ustaljen spremljevalec kmetijstva, kot je zatiranje škodljivcev. Če je dogodek dovolj pogost, se je tehnologija prisiljena prilagoditi. A suša je bila pri nas še do nedavnega kljub vsemu občasen dogodek.

Kaj se zgodi z višino gladine rek ob uvedbi velikopoteznega namakanja?

To je zagotovo eden od omejujočih dejavnikov. Za namakanje je treba pridobiti vodno dovoljenje, ki določa tudi kritično višino vira, pod katero je namakanje prepovedano. Po zimah z malo padavinami, ki so v zadnjem času prav tako pogoste, se lahko to ob poletni suši hitro zgodi. Rešitev za to je gradnja vodnih zadrževalnikov, kjer bi lahko zadržali presežke vode v času obilnih padavin. Tu pa je seveda velik izziv umestitev v prostor. Je pa precej neizkoriščenega potenciala tudi še pri namakalni infrastrukturi, ki je že na voljo.

Zloglasni Vogršček na Goriškem?

Vogršček je naša največja akumulacija, namenjena za namakanje. Leta 2007 so na telesu pregrade opazili puščanje vode. Iztekala je iz cevi, ki vodi skozi pregrado v namakalne sisteme v dolini. Zaradi varnosti so raven vode v zadrževalniku zmanjšali in spremenili mesto odvzema vode za namakanje. Od tedaj poteka proces sanacije, ki precej zastaja in je še vedno v fazi dogovarjanja in priprave dokumentov.

Je pa veliko neizkoriščenega potenciala tudi v drugih, manjših zadrževalnikih, ki so bili pred desetletji prav tako zgrajeni za namakanje, ker pa jih za to ni nihče uporabljal, so jim našli druge rabe, ki z namakanjem niso združljive. Večinoma so jih zasedli ribiči. Tak primer je Vanganelsko jezero nad Koprom. Tudi v Vogrščku ima ribiška družina dovoljenje za gojenje rib, zaradi česar ni mogoče nikoli uporabiti vse vode, ki je bila prvotno namenjena za namakanje.

Italija se prav tako spoprijema s katastrofalno sušo. So tam kaj naprednejši glede namakanja?

V večjem delu Italije je dal namakalne sisteme zgraditi že Mussolini. Veliko namakalnih sistemov neprekinjeno deluje še iz tistega časa, ko so namakalni sistemi temeljili še na poplavljanju, kakršno so poznali že v starem Egiptu. Imajo izjemno tradicijo, s tem pa je povezana tudi dobra organizacija namakanja. Poznajo tako imenovane ‘bonifike’, ki jih upravljajo namakalne skupnosti, z utečenim sistemom odjema vode in plačevanja stroškov.

Pa Hrvaška?

Na Hrvaškem so v času socializma, podobno kot mi, sporadično gradili namakalno infrastrukturo. Zadnja leta pred vstopom v Evropsko unijo pa je država financirala gradnjo številnih namakalnih sistemov, pri čemer se spet postavlja vprašanje, ali bodo tudi zadosti izkoriščeni.

»Muro za namakanje izkoriščajo tako Avstrijci kot Hrvatje, le Slovenija pusti, da neizkoriščena teče mimo,« so ta teden v izjavi zapisali pri Zadružni zvezi. Se lahko zgodi, da si je Avstrijci vzamejo preveč?

Odvzem vode je urejen z mednarodnimi sporazumi, ki določajo, koliko vode mora posamezna država spuščati naprej. Italiji smo na primer dolžni prepuščati določeno količino vode v Soči in Vipavi. Takoj za mejo pa Italijani iz njiju poberejo tako rekoč vso vodo.

»Iztok iz čistilnih naprav je v Sloveniji še popolnoma neizkoriščen. Glede na naše izračune verjetno ne bomo nikoli zgradili toliko namakalnih sistemov, kot imamo na razpolago vode iz iztoka čistilnih naprav.«

Na obali je suša pogosta težava. Bi jo bilo smiselno reševati z razsoljevanjem morske vode?

Preden se začnemo ukvarjati s tem vprašanjem, je treba razmisliti o še enem neizkoriščenem vodnem viru – iztoku iz čistilnih naprav. Gre za razmeroma velik vodni vir, ki je v Sloveniji še popolnoma neizkoriščen. Glede na naše izračune nikoli ne bi mogli zgraditi toliko namakalnih sistemov, kot imamo na razpolago vode iz iztoka čistilnih naprav.

Ni to sporno z ekološkega in zdravstvenega vidika?

Zagotovo je treba biti pozoren na takšne dejavnike. V nekaterih državah, kjer so na veliko izrabljali ta vir, na primer v Španiji, so si nakopali precej težav z zasoljevanjem tal in vnašanjem onesnaževal v zemljo. A načeloma je mogoče vsaj iztoke iz komunalnih čistilnih naprav, ki zaradi človeških izločkov vsebujejo veliko dušika in fosforja in tako delujejo tudi kot gnojilo, dobro uporabiti. Dejstvo pa je, da je treba paziti na prisotnost ostankov antibiotikov, hormonov in drugih novejših onesnažil ter mikrobiološko ustreznost vode. Zato je treba biti previden. Če nam uspe ta vprašanja zadovoljivo rešiti, pa imamo na voljo velike količine vode, ki so poleg tega še lepo razporejene po državi.