Primož Pugelj, kipar

»To pa je moj les!« je vzkliknil, ko je tovornjak, naložen s hrastovimi letvicami, prihrumel na delovišče Forme vive ob starem samostanu v Kostanjevici na Krki. »A take mi je pripeljal? Vse enako kratke!« je bil presenečen. »Jao, upam, da ima še kje kakšne daljše!« ga je zaskrbelo, saj je moral končati še eno glavo, da bi izpolnil načrt, predložen komisiji Forme vive.

Med 114 kandidati iz 39 držav so letos izbrali tri kiparje, ki jih je julija gostila Galerija Božidar Jakac. Nove skulpture bosta v bogato tradicijo Forme vive poleg njega prispevala še Meng Gao iz Kitajske in Ryszard Litwiniuk iz Poljske. Namigne, da bo njegova serija obrazov, ki jo neguje in razvija že dobrih deset let, tokrat prvič izvedena v lesu. V kalup obraza je nanizal različno dolge letvice in tokrat ustvaril dve glavi, ki bosta postavljeni v galeriji na prostem, na trati ob samostanu, z nosom proti nosu, kakšen meter narazen. Že nekaj časa pa se odloča, da bi se lotil tudi res celih glav, ne zgolj mask/obrazov kot doslej. Običajno jih izvede v betonu, železu in bronu. »A tema obrazov še ni izpeta! Ne, kje pa! Pa tudi z eksistencialnega vidika jih še delam, kajti dokler jih bodo ljudje želeli, jih bom delal.«

»Razprodan« je za leto vnaprej, med naročili so tako javna kot zasebna. Je med redkimi umetniki, ki pravijo, da se umetnost lahko prodaja, da zanjo je zanimanje. Očitno je sam našel »nišo«, ki ljudi vleče. Vsaka izmed skulptur ima svoj značaj in gledalcu omogoči, da vanjo vpiše svoj del zgodbe. Ena izmed serij mask ima na obrazu utor, risbo, ki zarisuje drugo linijo obraza. Tako nastane igra med tridimenzionalnim objektom in dvodimenzionalno risbo. Ko se gledalec premika levo–desno, mu risba sledi, a pogledu se hkrati izmika in se deformira. V nekem trenutku izgine iz vidnega polja, se zabriše. Igra z optičnimi efekti se mu ni kar zgodila, prekleto natančno jo je naštudiral.

Najbolj uživa v ateljeju, ko ima okoli sebe veliko materiala in orodij. Njegovo delo je kot igra, preizkuša, opazuje, kaj se dogaja z materialom, kako se odziva, kaj mu govori, hodi okoli kipa sem ter tja ... To so tisti lepi trenutki v ateljeju, ki jih noče izgubiti. In ja, vidi se, da uživa v svojem delu, da je zadovoljen z življenjem in kiparskim poslanstvom. Poln je energije, optimizma in delovnega elana ter hkrati miren, razmišljujoč. Diplomiral je leta 1998 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pri profesorju Matjažu Počivavšku in takoj nadaljeval študij na Indiana University of Pennsylvania v ZDA, leta 2002 je na ljubljanski akademiji še magistriral.

Tam okoli leta 2007 je dobil sanjsko naročilo. K sodelovanju sta ga povabila arhitekta Alenka Dešman in Dušan Končar, avtorja hotela Balnea v Dolenjskih Toplicah, in to še preden so hotel začeli graditi. »In tako bi se moralo delati!« pribije. Medtem ko so hotel gradili, je že ustvarjal skulpture in natančno vedel, kje bodo postavljene. Pred hotelsko stavbo so zgradili bazen za njegovega znamenitega Johna Donna. Naročnik, tovarna zdravil Krka, pa je želela tudi kip avtohtone ribe iz reke Krke, sulca. Naredil je sedemmetrsko ribo iz železa in sulca poimenoval po njegovem latinskem nazivu Hucho hucho. Ob tem poudari: »Saj ne delam samo mask/obrazov, delam tudi druge stvari. Pred tem sem med drugim naredil kar nekaj rib. Ampak ti obrazi so me zaznamovali!«

Morda je bil med opaznejšimi in družbeno bolj angažiranimi njegov projekt Hollywood v sodelovanju z Jelko Vrečko in v organizaciji Zavoda za kiparstvo Ljubljana na zelenici pred baročno Grubarjevo palačo, kjer domuje državni arhiv. Na trato je postavil devet mask iz belega betona: dveh politikov (Pahorja in Janše) in sedmih tajkunov (Ivana Zidarja, Bineta Kordeža, Igorja Bavčarja, Hildo Tovšak, Mirka Krašovca, Gordano Živčec Kalan in Boška Šrota). Torej slovenski Hollywood? »Narisal sem jih s črnim pigmentom na beton in v dveh letih so se čisto spackali, sprali in postali pozabljeni. Ja, to je bil zapis časa, tudi glede na izid njihovih usod. Najprej je padel en obraz in nato naslednji ... bila je dolga in živa zgodba neke javne skulpture.« Bil je pozoren, da se skulptura ne bi razumela kot spomenik omenjenim tajkunom, prevarantom in politikom. Prav zato je uporabil zgolj barvni pigment, ki je s spiranjem pokazal, da se z njimi nekaj dogaja, da minevajo, na koncu so bili njihovi obrazi povsem sprani. To je bilo pomembno sporočilo, pravi. ‘Naš Hollywood’ je označil z isto črkovno vrsto ter z zamaknjeno postavitvijo črk izpisal ime, tako kot je original na hribu nad mestom Hollywood.

Eno izmed njegovih aktualnih razstav je mogoče videti še do septembra na obrežju reke Mure v Gornji Radgoni, na urejeni javni mestni površini tik ob Mostu prijateljstva in mejnem prehodu. Razstava je začasna, a ima učinek dobre javne skulpture. Prav zato bi morala postati trajna, saj znatno obogati videz tega obmejnega mesta.