Naj nerodno ti ne bo

Pretekli petek smo si ob 20. uri na nacionalni televiziji lahko ogledali posnetek Festivala narodno-zabavne glasbe Števerjan.

Števerjan je, kakor sta na prireditvi večkrat povedala voditelja Tjaša Hrobat in Jure Sešek, nekakšna drugorazredna Lorella in Mario, najbolj slovenska občina v Italiji ter prestolnica narodno-zabavne glasbe. Mi bi ga prej opisali kot vaško veselico brez veseljaškega vzdušja, ki spominja na shod Primčeve stranke. Festival že skoraj pol stoletja organizira Slovensko katoliško prosvetno društvo Frančišek Borgia Sedej.

Nastopi ansamblov na Števerjanu so mešanica ljubezni do doma, ljubezni do mame in seksizma (»rodni kraj je vedno bil moj mali raj«, »rekel sem, draga mati, oprosti mi«, »on pa prau ne sam podneu, boš vidla, ko pršou bom dreu«). Nismo si mislili, da obstaja toliko mladih fantov, ki s tako vedrim licem oblečejo narodno nošo in raztegujejo meh ter jim pri tem ni nič nerodno. Prav o tem je prepeval tudi ansambel Vražji muzikanti (besedilo je prispeval član ansambla Luka Krof) v štiklcu z naslovom Naj nerodno ti ne bo, ki pravi: »Nihče več ne reče nam, fantje, a vas ni nič sram« /…/ »Še stari roker kdaj V dolini tihi poje na skrivaj, na veselici pa za liter da«.

Ker smo se o tem, zakaj mladež sanja o ansamblu in ne o bendu, že spraševali ob neki drugi priložnosti, se tokrat lahko vprašamo nekaj drugega. Zakaj je nacionalka to veselico prenašala?

Če bi verjeli v teorije zarote in trdno programsko politiko nacionalne televizije, bi lahko rekli, da gre za načrtno širjenje konservativnosti, za poskus ideološkega vplivanja na gledalce. Čeprav to deloma lahko drži, gre najverjetneje še za nekaj drugega: festival se odvija v zamejstvu in matična domovina ima do zamejcev vedno nekoliko pokroviteljski odnos, ki se giblje med slabo vestjo in posmehom, največkrat pa razvodeni v osmišljevanje njihove drugačnosti in okostenelosti v slogu: razumeti morate, da njim narod veliko pomeni, drugačen odnos imajo do slovenščine, njihovo življenje je bilo en sam boj, morajo biti zavedni (v najbolj tradicionalnem smislu), da so lahko preživeli in ohranili svojo identiteto itd. S tem jim v resnici delamo krivico: kajti če verjamete ali ne, zamejci niso le organizatorji festivalov goveje muzike, avtorji slabih domoljubnih pesmi ali pisatelji, katerih največji umetniški dosežek je, da so preživeli, ampak so tudi uspešni, sodobni ljudje, ki pa se čedalje pogosteje raztepejo po svetu. Morda tudi zato, ker jih matična domovina ni znala pritegniti, saj se je bilo lažje kot z njihovimi potrebami ukvarjati s folkloro njihovih starih staršev.

Nerodnost prenosa Števerjana ni toliko v slabi glasbi, ampak v tem, da so tovrstni prizori iz zamejstva skoraj edina stvar, ki jo na nacionalki lahko vidimo. Poleg zamejskega dnevnika, seveda, ki pa ga, ne boste verjeli, tudi mnogi zamejci gledajo, tako kot mi, samo za hec.