Stoletje pisoarja: Marcel Duchamp

Letos mineva natanko sto let, odkar bi si morali obiskovalci razstave Združenja neodvisnih umetnikov v newyorškem razstavišču Grand Central Palace med številnimi razstavljenimi umetninami ogledati tudi navaden bel pisoar. Ja, navaden bel pisoar, kakršne prodajajo v trgovinah s kopalniško opremo. A za pogled nanj so bili prikrajšani. Čeprav razstava ni bila žirirana in so povabljeni umetniki lahko razstavili karkoli, so organizatorji še pred odprtjem pisoar umaknili. Tako zelo škandalozen se jim je zdel. To je posoda za uriniranje, so bentili. To ni umetnost! To je škandal!

K sreči je pisoar z napisom R. Mutt 1917, ki ga je avtor Marcel Duchamp razglasil za umetnino, za kip z naslovom Fontana, in ga temu primerno postavil na podstavek, kajti kipi se vedno postavijo na podstavek, ovekovečil fotograf Alfred Stieglitz. Izvirna fotografija se je pozneje izgubila, ostal pa je natis v časopisu The Blind Man.

In še dobro, da se je ohranil vsaj ta, saj prav ta pisoar danes velja za eno najbolj prelomnih, revolucionarnih umetniških del v zgodovini umetnosti. Petsto priznanih umetnikov in umetnostnih zgodovinarjev ga je leta 2004 izbralo celo za najvplivnejšo umetnino 20. stoletja.

Zakaj? Zato, ker je Marcel Duchamp s tem konkretnim projektom in pozneje še s številnimi drugimi pokazal, da je umetniško delo lahko karkoli, tudi čisto navaden predmet, kot je pisoar ali pa lopata, že natisnjena razglednica, ostanek starega bicikla, škatla ali kaj podobnega. Pokazal je tudi, da bistvo umetnosti ni le v tem, kako dobro je nekaj ustvarjeno, da umetnik ni le genij, ki riše, slika, kipari ali oblikuje bolje od povprečne populacije (čeprav je to navadno pogoj za vstop na študij umetnosti), temveč nam svet kaže tudi drugačne, nove, še neznane načine umetniškega ustvarjanja. Od takrat velja, da je tisto, kar umetnik razstavi, umetnina. In zaradi tega revolucionarnega preobrata je Duchamp še danes eden najbolj spoštovanih umetnikov. V tem je njegova veličina.

Filozof Stephen Hicks je o Fontani, njenem avtorju in načinu, kako je to umetniško delo nastalo, denimo zapisal: »Umetnik ni veliki stvarnik – Duchamp je odšel v trgovino z belo tehniko. Umetniško delo ni poseben predmet – v velikem številu so ga izdelali v tovarni. Umetnost ni razburljiva in povzdigujoča – v najboljšem primeru nas zmede in navadno pusti z neokusnimi občutji. Toda Duchamp ni izbral kateregakoli predmeta, izbral je pisoar in njegovo sporočilo je jasno: umetnost je nekaj, na kar se poščiješ.«

Duchamp je bil torej umetnik, ki je spremenil način, na katerega v zahodnem svetu razmišljamo o umetnosti. Boril se je proti umetnosti, ki je zgolj na ogled, in zagovarjal umetnost, ki služi umu. Njegov vpliv na sodobno umetnost je izjemen. Še zlasti na konceptualno umetnost – ob pogledu nanjo gledalec ne dobi le tistega, kar je pred njim, temveč mora z namigi, ki mu jih je pustil umetnik, kot pri kakšnem rebusu sam odkodirati sporočilo, najpogosteje povezano s širšim družbenim in/ali političnim kontekstom.

»Toda Duchamp ni izbral kateregakoli predmeta, izbral je pisoar in njegovo sporočilo je jasno: umetnost je nekaj, na kar se poščiješ.« – Stephen Hicks

Henri-Robert-Marcel Duchamp je seveda ustvaril še več drugih umetnin, s katerimi je premikal meje, in v 81 letih, kolikor jih je dočakal, ni postal le eden najznamenitejših umetnikov na svetu, temveč tudi denimo naturalizirani Američan in celo reden udeleženec šahovskih olimpijad.

Rodil se je leta 1887 in na prelomu 19. v 20. stoletje odraščal v mestecu Blainville-Crevon v francoski pokrajini Normandiji. Že v družini je spoznaval kulturne dobrine, saj so vsi družinski člani slikali, igrali šah, brali in muzicirali. Tako so kar štirje otroci postali umetniki, a Marcel se je od drugih precej razlikoval. Ni bil posebej dober učenec, že v otroštvu pa je dobival nagrade in pohvale za risanje. Za zgled je imel predvsem brata Jacquesa in prek njega je čez ruralni plot plaho pogledoval proti prekucniškima impresionizmu in postimpresionizmu. Raje, kot da bi študiral, je igral biljard, za preživetje pa je risal s suhim, čudaškim humorjem in se v risbah poigraval s podobami in besedami.

V času obvezne vojaščine je leta 1905 služil pri tiskarju v Rouenu ter se izučil v tiskarskih in tipografskih tehnikah, ki jih je potem uporabljal še vse življenje. Po bratovi zaslugi se je s svojimi deli leta 1908 prebil na znamenito vsakoletno razstavo umetnosti, pariški jesenski salon, naslednje leto še na salon neuvrščenih, kjer so se zbirali bolj avantgardni avtorji. Razstavljeno je njegov kasnejši prijatelj, kritik in pesnik Guillaume Apollinaire označil kot »zelo grde akte«. Je pa tam sklenil še eno prijateljstvo, z umetnikom Francisom Picabio, ki ga je uvedel v svet hitrih avtomobilov in razkošja.

V tem obdobju je naslikal Kavni mlinček, podobo, ki je leta kasneje dobila ugledno mesto v njegovi morda največji, čeprav nikoli končani umetnini Veliko steklo. Takrat, v letih 1911 in 1912, je med drugim ustvaril še sliko Igralci šaha in sliko Akt, ki se spušča po stopnicah n°2, na kateri je golo telo, podobno stroju, v nekakšnem navideznem gibanju navzdol po stopnicah ter združuje gibanji kubizma in futurizma. Ta slika je bila njegovo prvo delo, ki je res zbudilo zanimanje, a tudi strahovite kritike. Še preden se je razstava, kjer naj bi bila razstavljena, odprla, so ga kolegi prosili, naj svoje delo umakne ali ga vsaj preimenuje. Nazadnje je sliko še pred odprtjem odpeljal s taksijem, užaljenost pa je vodila h korenitim spremembam v njegovem razmišljanju o umetnosti.

Duchamp je bil umetnik, ki je spremenil način, na katerega v zahodnem svetu razmišljamo o umetnosti. Boril se je proti umetnosti, ki je zgolj na ogled, in zagovarjal umetnost, ki služi umu. Njegov vpliv na sodobno umetnost je izjemen.

Isto sliko je leta 1913 razstavil v New Yorku na razstavi Armory Show, na kateri so Američani spoznavali umetniške novosti iz Evrope, in tudi tam je poskrbela za škandal. Še prej je leta 1912 dva meseca bival v Münchnu in tam zasnoval prve skice za delo, ki je več kot desetletje kasneje postalo realnost, znana pod imenom Veliko steklo. Da, tisto Veliko steklo, ki smo ga že omenili in ga bomo še velikokrat.

Duchamp se je, medtem ko je snoval to delo, zaposlil v knjižnici in se vedno bolj umikal iz slikarskih krogov. Široka paleta zanimanj ga je popeljala na razstavo letalske tehnologije, po kateri je prijatelju, znanemu kiparju Brâncușiju, rekel: »Slikarstvo je mrtvo. Le kdo bo kdaj naredil kaj boljšega od propelerja? Povej, lahko ti narediš kaj podobnega?« Navdihnjen s to mislijo je doma v ateljeju na trinožnik pritrdil dvokolo in ga razglasil za kip. To je bila prva ready-made umetnina v zgodovini – torej umetnina, sestavljena iz predmetov, ki imajo v vsakdanjem življenju povsem drugačen namen kot tedaj, ko so postavljeni v umetniški kontekst. Instalacija žal nikdar ni bila razstavljena in se je nazadnje izgubila. »Rad sem ga opazoval, kot drugi opazujejo ogenj v kaminu,« je pozneje o delu dejal avtor.

Bojišč prve svetovne vojne ni videl in leta 1915 je, tako kot že prej njegove slike, še sam odpotoval v ZDA. Na svoje veliko začudenje je v New Yorku ugotovil, da je slavna osebnost. Hitro je našel skupino prijateljev, ki so jo sestavljali umetniki in bogati pokrovitelji, kakršna sta bila zakonca Arensberg. Podpirala sta ga naslednjih 42 let, bila sta tudi lastnika ateljeja, kjer je delal, in za nagrado jima je obljubil svoje nastajajoče delo Veliko steklo. Ko bo to končano, seveda.

V New Yorku se je povezal z dadaisti, pripadniki gibanja, ki so izhajali iz antinacionalističnih, protiburžoaznih, protivojnih prepričanj in si želeli ustvarjati novo umetnost tudi z uporabo vsakdanjih predmetov. Gibanje se je začelo leta 1916 v švicarskem Zürichu in v New York ga je prinesel Francis Picabia, ki ga je Duchamp poznal še iz Pariza, zdaj pa se je z njim sestajal pri Arensbergovih. S kolegi je izdajal tudi časopis The Blind Man (Slepec), posvečen umetnosti, literaturi, humorju in komentarjem. V tem času je razstavil Fontano, znameniti beli pisoar. Prisilni umik z razstave je med dadaisti seveda povzročil upor, Duchamp pa je izstopil iz odbora Združenja neodvisnih umetnikov.

Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Pariz, vendar se tamkajšnjim dadaistom ni pridružil. Je pa še naprej ustvarjal. Leta 1919 je denimo ustvaril parodijo da Vincijeve Mone Lise – dorisal ji je brke in dodal napis L.H.O.O.Q. Ta, če ga preberemo po francosko, pomeni, da ima glavna junakinja z enega najprepoznavnejših umetniških del vročo ritko, da je torej ženska na sliki seksualno razigrana in na voljo.

Že leta 1918 je New York za devet mesecev zamenjal za Buenos Aires in tam igral šah, sredi dvajsetih let pa je šah postal celo tisto, kar ga je najbolj zanimalo, in poglobljeno ga je študiral do konca življenja.

V tem obdobju je ustvaril tudi kip Zakaj ne kihniti, Rose Sélavy? (1921), sestavljen iz najdenih predmetov – ustnega termometra, kupa marmornih »sladkornih kock« in kosti ribe mečarice v ptičji kletki. Ime kipa ni naključno, saj je bilo ime Rose Sélavy, izpeljano iz francoskega izraza Eros, c’est la vie (Eros, takšno je življenje), Duchampov umetniški alter ego. To ime se pojavi denimo na seriji fotografij legendarnega fotografa Mana Raya s podobo Duchampa, preoblečenega v žensko. Kasneje je uporabljal le še to ime in se z njim tudi podpisoval. Ime Sélavy se pojavi denimo na parfumu Belle Haleine, Eau de Voilette (1921), ki ga je Duchamp izdelal kot ready-made umetnino.

Vedno več časa je posvečal Velikemu steklu in se z njim ukvarjal vse do leta 1923, ko se je odločil, da bo to leto, ko bo umetnina, polna naključnega in hkrati tudi natančnih obrtniških intervencij, za vedno ostala nedokončana. Zasnoval jo je na dveh velikih steklih in poleg ponudil Zeleno škatlo z zapiski, ki naj bi pomagali pri razumevanju umetnine, a so v resnici le vrata v mitologijo, ki jo je zasnoval o tem delu. Sicer pa umetnina ponuja tudi vpogled v Duchampov dotedanji opus, saj so na njej tridimenzionalne podobe z njegovih starejših slik. Na njej je tudi velika razpoka, posledica poškodbe po prvi razstavi, za katero se je odločil, da uradno sodi k delu.

Dolgo je veljalo prepričanje, da je Veliko steklo zadnje Duchampovo umetniško delo. V naslednjih letih in desetletjih ga je namreč obsedel šah. Igral ga je že leta 1918, ko je New York za devet mesecev zamenjal za Buenos Aires, sredi dvajsetih let pa je postal celo tisto, kar ga je najbolj zanimalo, in poglobljeno ga je študiral do konca življenja. Leta 1924 je v kratkem filmu Entr’acte, ki ga je posnel René Clair, šah igral s fotografom Manom Rayem. Leto kasneje je oblikoval poster za tretje francosko prvenstvo v šahu, na katerem je tudi sodeloval in postal šahovski mojster. Po kratkem zakonu z bogato Lydie Sarazin-Lavassor leta 1927 (ločila sta se po šestih mesecih) se je vse do leta 1933 udeleževal državnih prvenstev in šahovskih olimpijad. Vmes je ugotovil, da ne zmore več napredovati, in se umaknil s tekmovanj ter deloval kot šahovski novinar.

Leta 1932 je v sodelovanju s šahovskim teoretikom Vitalyem Halberstadtom izdal analizo zaključkov igre z redko Lasker-Reichhelmovo pozicijo. In prav »zaključek igre« je pomemben za razumevaje Duchampa kot umetnika, pa tudi kot navdihovalca drugih umetnikov. Njegov znanec Samuel Beckett, eden najpomembnejših sodobnih dramatikov, je to temo leta 1957 uporabil v gledališki igri Konec igre. Veliki skladatelj John Cage pa je Duchampovo šahovsko znanje leta 1958 uporabil za koncert Snidenje. Igrala sta šah in vsakič, ko je kateri od njiju povlekel potezo, je zaradi fotoelektričnih celic pod šahovnico nastajala glasba.

Duchampovi prijatelji vizualni umetniki so s svojimi deli tedaj doživljali velik razstavni in tudi finančni uspeh. Sam pa se ni več dejavno ukvarjal z umetnostjo. No, takšno je bilo vsaj splošno prepričanje, čeprav je še vedno ohranjal stike s svetom umetnosti in pogosto potoval med Francijo in newyorškim Greenwich Villageem, kjer se je ustalil leta 1942. Zato je bilo toliko večje presenečenje, ko so četrt stoletja kasneje, leta 1969, v Philadelphijskem muzeju umetnosti odkrili Duchampovo zadnje umetniško delo. Gre za instalacijo, na kateri je mogoče le skozi luknjo v lesenih vratih videti golo žensko telo z zakritim obrazom, ki leži na hrbtu z razkrečenimi nogami in svetilko v roki. Nastajala je med letoma 1946 in 1966 in zanjo niso vedeli niti umetnikovi najbližji. Muzeju sta delo po Duchampovi smrti izročila njegova druga žena Alexina, s katero sta rada igrala šah, in njen sin Paul Matisse, vnuk znamenitega francoskega slikarja Henrija Matissa.

Duchamp je nepričakovano in mirno umrl na domu 2. oktobra 1968 po večerji s prijateljema Manom Rayem in Robertom Lebelom. Bil je ateist in na njegovem grobu je napis: »Tako ali tako vedno umrejo drugi.« Pet let prej so mu v Umetnostnem muzeju v Pasadeni pripravili prvo retrospektivno razstavo in na njej je nastal danes svetovno znani prizor – Duchamp igra partijo šaha z golim modelom Eve Babitz. Leta 1966 so veliko razstavo njegovih del pripravili v londonski galeriji Tate in nato še v številnih drugih galerijah.

Nekaj mesecev pred smrtjo je v nekem intervjuju razložil, da beseda umetnost pomeni delovati/umeti in da je umetnost zatorej katerakoli človekova dejavnost, družba pa je tista, ki umetno ustvarja razlike med umetniki in drugimi. Duchampov vpliv na svet umetnosti je prevelik, da bi ga lahko popisali v celoti, je pa dejstvo, da je z umetniškim ustvarjanjem spremenil tok povojne umetnosti. Pa vendar je ostal skorajda neznan vse do leta 1960, ko so ga »odkrili« tedanji mladi umetniki, na primer Robert Rauschenberg in Jasper Johns, ki so bežali od slikarstva abstraktnega ekspresionizma, ki je vladal New Yorku, k pop artu, ki ga je imel rad tudi Duchamp, saj ga je razumel kot vrnitev h konceptualnemu slikarstvu. Leta 2000 je bila ustanovljena nagrada Marcela Duchampa, ki jo mladim umetnikom vsako leto podeljuje pariški muzej sodobne umetnosti Centre Georges Pompidou.

Letos mineva 13 let, odkar je bila Duchampova Fontana izbrana za najvplivnejše delo prejšnjega stoletja. Mineva pa tudi sto let od nastanka tega dela. Ob visokem jubileju so v Hullu, letošnjem britanskem mestu kulture, odprli razstavo pisoarjev, ki jih je posebej za to priložnost ustvarilo 41 umetnikov. Morda najzanimivejši razstavi so pripravili v Philadelphii, kjer hranijo številna umetnikova dela (tokratno razstavo so naslovili Marcel Duchamp in razstavni škandal s Fontano), in v pariškem Pompidouju, kjer so spomladi gostili razstavo, na kateri je francoski konceptualni umetnik Saâdane Afif zbral tisoč in eno reprodukcijo Fontane. Vse te razstave in tudi druge, ki jih ob jubileju pripravljajo po vsem svetu, le še dodatno potrjujejo, kako izjemen vpliv na umetnost je imela ta umetnina in ga še vedno ima.