Miriam Steiner Aviezer

»Danes imamo zapise o osmih slovenskih pravičnih.«

Miriam Steiner Aviezer (roj. leta 1935) je pred 2. svetovno vojno odraščala v Trebnjem, kjer je imel oče Bela Steiner lekarno, ki je bila tudi nekakšen družabni prostor, saj so v njej stranke razpravljale o radijskih in časopisnih novicah. Idilično življenje družine Steiner se je leta 1941 čez noč končalo. Petletna Miriam je tedaj z mamo Zoro odpotovala k stari mami v Karlovec, na poti tja pa so ju zajeli ustaši in ju poslali v zloglasno ustaško taborišče Stara Gradiška. Od tam ju je očetu uspelo spraviti nazaj v Slovenijo, a družino so kmalu zatem italijanski okupatorji poslali v taborišče Ferramonti. Po kapitulaciji Italije se je novembra 1943 pridružila partizanom in v njihovih enotah dočakala osvoboditev. Miriam, ki je bila najmlajša partizanka Judovske brigade, je po vojni diplomirala iz primerjalne književnosti, delala kot novinarka in pisateljica ter bila dejavna v slovenski in nato jugoslovanski judovski skupnosti. Leta 1971 se je preselila v Izrael in si tam s pisateljem Šmuelom Aviezerjem ustvarila družino.

Spomin na kalvarijo Judov v času holokavsta, na nedoumljive grozote koncentracijskih taborišč, ki jih je izkusila kot petletna deklica, je zaznamoval njeno življenjsko in poklicno pot. Na intimni ravni se je s spomini na to obdobje ukvarjala ob pisanju kratkega romana Vojak z zlatimi gumbi. V romanu, izšel je leta 1964 v Mladinini literarni izdaji Mlada pota, je grozote opisala skozi pogled otroka z imenom Biba. Osrednje mesto v njem zavzema pretresljiv opis nasilne ločitve deklice od mame in njunega ponovnega snidenja v koncentracijskem taborišču, ki pa se je spremenilo v moro, saj »šestletna Biba ni bila več otrok in mati ni bila več tista mati, ki jo je želela Biba videti,« je zapisala Steiner Aviezerjeva v romanu, kasneje prevedenem v angleščino, srbohrvaščino in hebrejščino.

Kasneje v življenju, po preselitvi v Izrael, je kot sodelavka dokumentacijskega, raziskovalnega in spominskega centra holokavsta Jad Vašem, ustanovljenega leta 1964, dokumentirala stotine podobnih, a na intimni ravni vedno znova pretresljivih pričevanj jugoslovanskih Judov in Judinj o njihovem trpljenju med 2. svetovno vojno. Postala je članica posebne komisije Jad Vašema, ki podeljuje priznanja pravičnim med narodi, in je kasneje iskala zgodbe ljudi, ki so v času holokavsta tvegali življenje za reševanje Judov, ki jim je grozilo koncentracijsko taborišče. Leta 2008 je izšla njena knjiga o hrvaških pravičnih, lani pa je založba ZRC izdala knjigo Slovenski pravični med narodi, v kateri je opisala zgodbe Slovencev in Slovenk, ki jim je Jad Vašem podelil priznanje pravičnega. »Pri tem delu si ne moreš privoščiti sentimentalnosti. Gre za delo, ki narekuje pogovore s pričevalci in iskanje dokumentov v arhivih. Ne zadostuje podatek, da je bil nekdo dober z Judi. Treba je dokazati njegovo pomoč Judom. Iskanje dokazov o ravnanju posameznikov je moje delo,« pravi klena 82-letna Steiner Aviezerjeva.

Prejšnjo sredo jo je predsednik Borut Pahor za njeno vlogo pri »ohranitvi spomina na slovenske heroje človečnosti, ki so Jude reševali pred holokavstom,« odlikoval z medaljo za zasluge. Odlikovanka pa je predsedniku ob tej priložnosti podarila knjigo o vladarju Judeje Herod the Great (Herod Veliki).

Z romanom Vojak z zlatimi gumbi ste se še pred selitvijo v Izrael v Sloveniji uveljavili kot književnica. V njem opisujete, kako so otroci doživljali holokavst. Vendar ste zgodbo postavili v nedoločljiv čas in v neimenovan prostor. Zakaj?

Vojak z zlatimi gumbi ni popolnoma avtobiografska izpoved, tudi ni pričevanje, saj v njem nisem govorila le o ustaških taboriščih. Roman sem zasnovala na svojih spominih in izpovedih tistih, ki so mi po vojni pripovedovali spomine na grozote holokavsta, ki so jih doživeli, ko so bili otroci. Zgodbe namenoma nisem umestila v noben čas in prostor, saj sem hotela z romanom poudariti univerzalno sporočilo o odnosu med otrokom in njegovo mamo v razmerah nepojmljivih grozot. Pisala sem, kako holokavst spremeni dušo petletne deklice, ki mora po ločitvi od mame v taborišču sama skrbeti zase. Ko se naposled spet sreča z mamo, doživi trpko spoznanje, da to ni več ista mama, a tudi sama ni več isti otrok. Moja knjiga je zasebna in zelo osebna refleksija o tem, kako so otroci doživeli holokavst, in o poskusih obnavljanja čustvenih vezi s starši, da bi lahko po prestanem trpljenju nekako vendarle nadaljevali življenje ali ga začeli znova.

Med letoma 1938 in 1941 je zelo veliko judovskih beguncev, zlasti iz Avstrije, Nemčije, pa tudi iz Češkoslovaške, bežalo iz pekla nacizma prek Slovenije. Slovenci so jih lepo sprejeli, jih oskrbeli in jim pomagali naprej.

Po takšni izkušnji človek, še posebej otrok, zagotovo težko začne znova?

Po holokavstu, ko smo se vrnili v Jugoslavijo in se je začela njena obnova, sem prvič, stara sem bila 11 let, prestopila šolski prag. Hotela sem biti kot drugi otroci. Seveda je vse to, kar sem doživela, ostalo globoko v meni, vendar ne kot nekaj, kar bi ustavilo moje življenje. Zavestno sem se mu prepustila, saj je kljub vsem bolečim spominom življenje moralo teči naprej.

Kakšno breme je bilo za vas v povojni Jugoslaviji to, da ste bili Judinja?

Ni bilo lahko. V šoli sem bila edina Judinja. Nisem hotela biti Judinja, saj je to pomenilo težave. A hitro sem spoznala, da ni odvisno od mene, ali hočem biti Judinja ali ne, kajti okolica me bo vedno opredeljevala na podlagi mojega rodu. Če je tako, sem si rekla, potem hočem biti dobra Judinja. Začela sem se povezovati z mladimi Judi v Jugoslaviji. Tudi mama je ravnala podobno. Pri nas doma v Ljubljani smo zasnovali nekakšno majhno judovsko občino, v njej sta bila denimo Lev Kreft in Mladen A. Švarc in ta naša mala skupina se je povezala z judovskima občinama v Zagrebu in Beogradu. Mama me je vseskozi spodbujala, da bi se tesneje vključila v judovsko občino in se podučila o judaizmu. Leta 1964, ko je izšel moj roman, sem dobila štipendijo za študij hebrejščine v Izraelu. Po izobraževanju sem se vrnila v Jugoslavijo in kmalu postala direktorica kulturnih dejavnosti judovske mladine in otrok za celotno Jugoslavijo.

Jugoslavija je bila de facto ateistična država, vendar je dovoljevala obstoj verskih skupnosti. Najbrž v takšnih okoliščinah, še posebej, ker je iz države v holokavstu in s povojnim izseljevanjem izginil večji del judovskega prebivalstva, ni bilo lahko utrditi identitete preostalih jugoslovanskih Judov in jo v novih okoliščinah osmisliti z novimi vsebinami?

Prav imate. Organizirali smo letovanja in srečanja judovske mladine in otrok, imeli časopis, toda svojemu judovstvu nismo znali dati prave vsebine. Tudi zato ne, ker je bila večina ljudi judovskega rodu že močno asimilirana v večinsko družbo. Na srečanjih smo skušali osmisliti svojo judovsko identiteto, ki pa je bila drugačna od izraelske. V Izraelu morajo tudi Izraelci, ki niso pobožni, spoštovati nekatere judovske praznike, običaje in pravila. Mi pa smo hoteli oblikovati svojo judovsko identiteto. Sčasoma smo jo razvili, vendar ne v obliki pravil in običajev, temveč le na podlagi ohranjanja in navezovanja stikov med ljudmi judovskega rodu iz Jugoslavije. Tudi danes, po 60 letih, si še vedno dopisujemo in obiskujemo drug drugega. Če Jud iz Jugoslavije obišče Izrael, pripravimo srečanje z njim.

Na začetku sedemdesetih let ste se preselili v Izrael in si s pisateljem Šmuelom Aviezerjem v Tel Avivu ustvarili družino. Je prihod v to državo za vas pomenil kulturni šok ali ste kot Judinja v Izraelu takoj videli svoj pravi in prvotni dom?

V Izrael sem se preselila, ker sem hotela živeti v tej državi. Seveda sem takoj naletela na vsakodnevne težave, ukvarjala sem se z iskanjem zaposlitve in stanovanja. Težave so bile tudi z jezikom, vendar ne tako velike kot s prilagajanjem miselnosti v izraelski družbi. Izrael je mlada, moderna država, v kateri se moraš hitro odločati. Ni za ljudi, ki se iščejo. V njej se bodo znašli samo tisti, ki vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Takšnemu so odprte vse možnosti, vendar se mora za njihovo uresničitev vseskozi boriti. V Izraelu sem spoznala moža Šmuela, po rodu je iz Iraka, se poročila z njim in dobila hčerko.

Od osemdesetih let delujete v Jad Vašemu. Kako se je začelo to sodelovanje?

Po prihodu v Izrael, takrat sem še študirala, sem bila desetletje podpredsednica kulturnega in športnega centra v eni izmed mestnih skupnosti v Tel Avivu. Z Jad Vašemom pa sem začela sodelovati leta 1983, ko je center pripravljal gradivo za knjigo o mestih v nekdanji Jugoslaviji, v katerih so pred 2. svetovno vojno živeli Judje. Zbirala sem gradivo o življenju Judov v slovenskih mestih. V Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Lendavi, Kranju itd., torej v tistih mestih, kjer je pred vojno živelo vsaj deset Judov. Ko smo knjigo izdali, sem ostala v Jad Vašemu. Za spominski center sem nato snemala pričevanja Judov, ki so iz Jugoslavije v času holokavsta pribežali v Izrael. Hranimo na tisoče takšnih pričevanj. Kasneje so me večkrat poslali v Jugoslavijo, da sem v arhivih in muzejih zbirala dokumentacijo o Judih v njej. Na podlagi gradiva, ki sem ga zbrala, so kasneje v Jad Vašemu zasnovali poseben oddelek, namenjen Judom iz Jugoslavije. Danes imamo pričevanja preživelih v holokavstu in dokumentarno gradivo že digitalizirano. Pa ne samo o holokavstu, temveč tudi gradivo o siceršnjem poteku 2. svetovne vojne in odločitvah, ki so določale njen potek. Bili bi presenečeni, kaj vse je v naših arhivih. V Jad Vašemu vemo vse.

Ne smemo pozabiti vloge jugoslovanskih Judov v narodnoosvobodilnem boju. Pet tisoč jih je bilo v partizanih. Znan je njihov prispevek pri osvoboditvi italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu, kjer so nekdanji judovski taboriščniki ustanovili tudi svojo brigado.

Kaj bi posebej omenili iz teh pričevanj ali arhivov, pa je javnosti manj znano?

V arhivih sem našla precej dokumentacije o vojnih zločincih. Ne samo tistih, ki so delovali na Slovenskem, temveč tudi na hrvaškem in srbskem ozemlju. O njih imamo vse podatke, tudi mesto in naslov tedanjega in sedanjega bivališča, če so še živi. Na podlagi teh podatkov jim je, v številnih primerih sicer v njihovi odsotnosti, po vojni sodila komisija za vojne zločince v Jugoslaviji.

Leta 1990 ste postali članica Jad Vašemove komisije, ki podeljuje priznanja pravični med narodi, torej Nejudom, ki so med 2. svetovno vojno na lastno pobudo tvegali življenje za reševanje Judov pred koncentracijskimi taborišči. Jad Vašem verjetno hrani obsežen arhiv tudi o teh pogumnih ljudeh?

Res je, od leta 1990 sem referentka komisije ne samo za Slovenijo, temveč za območje nekdanje Jugoslavije. Leta 2008 sem na podlagi gradiva v knjigi najprej opisala ravnanje hrvaških pravičnih, a bila pri tem delu vseskozi pozorna na podatke, ki bi potrjevali, da so tudi Slovenci med vojno reševali Jude. Zdelo se mi je nenavadno, da so bili do leta 1990 v naših arhivih obravnavani le trije pravični iz Slovenije. Na to sem opozorila pred leti v pogovoru s Sandijem Čolnikom na vaši nacionalni televiziji. Apel je dosegel prava ušesa, saj smo v naslednjih letih našli še druge Slovence, ki so pomagali Judom. Danes imamo v Jad Vašemu zapise o osmih slovenskih pravičnih, dokaze za ravnanje drugih še proučujemo. Merila pri dokazovanju so namreč zelo stroga.

Je v vaših arhivih še kakšna presenetljiva zgodba iz 2. svetovne vojne o odnosu Slovencev do Judov ali je raziskano bolj ali manj vse?

Za Jugoslavijo je značilno, da stroka in javnost 2. svetovno vojno in holokavst obravnavata kot lokalno omejeno dogajanje. Navadno so v ospredju vprašanja, kaj so Hrvati naredili Srbom ali kaj je bilo z narodnoosvobodilnim gibanjem in partizani, ampak vse le v mejah Jugoslavije. Jaz, ki živim v Izraelu in delam v Jad Vašemu, imam pred očmi vedno širšo sliko dogajanja v medvojni Evropi. Dogodke v Sloveniji zato vedno pojasnjujem v prepletu z dogajanjem v širšem prostoru. Na tej ravni je mogoče opredeliti vlogo Slovenije v odnosu do judovskega prebivalstva med 2. svetovno vojno. Ta širša slika pokaže, da je med letoma 1938 in 1941 zelo veliko judovskih beguncev, zlasti iz Avstrije, Nemčije, pa tudi iz Češkoslovaške, bežalo iz pekla nacizma prek Slovenije. Slovenci so jih lepo sprejeli, jih oskrbeli in jim pomagali naprej.

Pri njihovem begu skozi Slovenijo je imel pomembno vlogo Joško Indig, ki je med vojno iz Izraela, kjer je živel, prišel v Zagreb, da bi pomagal judovskim beguncem. To je bilo v času, ko je Uroš Žun, takrat komisar v Mariboru, pomagal prečkati mejo 16 judovskim dekletom, ki so pribežala iz Avstrije, jim našel zatočišče v mariborskem hotelu in jih povezal z judovsko skupščino v Zagrebu, od koder jih je Indig ob pomoči italijanske judovske organizacije DELASEM prek Ljubljanske pokrajine prepeljal v Italijo. Na tej poti so bili dekleta in otroci nekaj časa nastanjeni v vasi Lesno Brdo, kjer so jim vaščani pomagali s hrano in na poti naprej v Italijo. Reševanje judovskih deklet prek Slovenije je znano v mednarodnem prostoru. O njem so napisane knjige in posneti filmi. V njih je omenjena tudi Slovenija.

Takšne zgodbe osvetljujejo medvojno ravnanje Slovencev v odnosu do Judov. Pri tem pa ne smemo pozabiti niti vloge jugoslovanskih Judov v narodnoosvobodilnem boju. Pet tisoč jih je bilo v partizanih. Znan je njihov prispevek pri osvoboditvi italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu, nekdanji judovski taboriščniki pa so ustanovili tudi svojo brigado. Pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem boju so imeli Judje v sanitetnih odredih, saj je bilo med njimi veliko zdravnikov in drugega medicinskega osebja.

Največja težava izraelskoarabskega sveta je nezaupanje. Ne zaupamo drug drugemu. Oni ne zaupajo nam in mi ne njim. Zakaj? Ker smo si preveč podobni.

Kako danes, potem ko ste videli najhujše stvari v življenju, a slišali tudi pričevanja o brezmejnem pogumu ljudi, razmišljate o zagatah sveta? Za kakšen svet bi se moral zavzemati vsak človek v sebi in v družbi, da bi ustvarili kaj lepšega?

Če bi znala odgovoriti na ta vprašanja, bi morda dobila Nobelovo nagrado. Tudi v Izraelu imamo veliko težav, toda živimo zdravo življenje. Menim, da je Izrael duhovno zdrava država, o vsem se govori, o vsem je mogoče reči tudi kritično besedo.

Se pogovarjate tudi o odnosu Izraela do Palestincev, ki životarijo v sosednjih državah kot begunci pa v Gazi in na Zahodnem bregu, kjer se v palestinsko ozemlje, določeno po arabsko-izraelski vojni leta 1967, zajedajo domovanja judovskih naseljencev?

Največja težava izraelsko-arabskega sveta je nezaupanje. Ne zaupamo drug drugemu. Oni ne zaupajo nam in mi ne njim. Zakaj? Ker smo si preveč podobni. Danes v Izraelu živi ogromno Arabcev. Ko sem bila pred časom v bolnišnici, sem bila edina Judinja v sobi, vse druge bolnice so bile Arabke. V Izraelu je več kategorij Arabcev. Tisti, ki so v državi od njene ustanovitve leta 1946, imajo državljanstvo, izkazujejo pa ga z modro osebno izkaznico – takšne si želi vsak Arabec. Ne zanikam krivic v odnosu do Arabcev. Ne strinjam se z izraelsko državno politiko v odnosu do Palestincev. Ustanoviti bi morali tudi palestinsko državo in sprostiti odnose med narodoma. Tako bi počasi okrepili medsebojno zaupanje med ljudmi in narodoma.