Hrup na enajsto potenco

Ko smo se v ponedeljek zbrali na koncertu benda Death Grips, se je zdelo, da vsaj polovica obiskovalcev dobro ve, kaj lahko pričakuje. Mnogi med njimi so že spomladi romali na koncerte te kalifornijske zasedbe po Evropi. Resda je bilo to, še preden je bil obelodanjen njen premierni slovenski nastop v Kinu Šiška, ampak koncertnih turistov verjetno ne bi bilo nič manj, če bi vedeli, da bodo svoj priljubljeni bend nekaj mesecev pozneje lahko videli tudi doma. Ja, kultni trojec si je zveste fene pridelal tudi pri nas. Njegova odmevnost, kontroverznost in kritiške pohvale na njegov račun pa so na koncert privabile tudi veliko radovednežev. Pogled na napolnjeno dvorano je bil temu primeren. V prvih vrstah norenje, mosh-piti in nenehno poskakovanje fenov. V zadnjih »akademsko« gladenje brad in čudenje nad (zvočnim) kaosom na odru.

O tem, da bi trojec s svojo glasbo, ki jo opisujejo kot industrial rap ali pa eksploziven spoj rapa, punka in elektronike, utegnil zmobilizirati široko občinstvo, smo razmišljali že ob izidu njegove prve plošče albuma pred petimi leti. Zdelo se je, da ima za to vse prave adute – zanimivo pojavnost, obvladovanje sodobnih, spletnih orodij za stik s feni in seveda glasbo, ki je s svojo surovostjo in energičnostjo razpihala zatohlo, anemično, trendovsko polikanost. Od takrat priljubljenost Death Grips le še raste.

Je pa že kmalu postalo jasno, da njenih članov mainstream ne zanima. Zaradi zavlačevanja z izidom druge plošče so se celo razšli s (Sonyjevo) založbo Epic in ploščo v prost pretok ponudili prek spletnih platform. Še bolj brezkompromisno so se lotevali glasbe, ki je postajala vse kaotičnejša in za najširše občinstvo posledično prenaporna. V koncertnem kontekstu še toliko bolj – pa čeprav so Death Grips v tem času postali glavna atrakcija tudi na največjih festivalih.

Ritmične ekskurzije s plošč na oder prenese producent Zach Hill. Ta se, kot smo se lahko prepričali tudi sami, za koncerte prelevi v izjemnega bobnarja in z rafalskim lomastenjem v slogu thrash metalcev postavlja skelet komadov. Za prepoznavne motive je s sprotnim vzorčenjem in elektronsko manipulacijo zadolžen Andy Morin. Občinstvo pa s svojim ekspresivnim korakanjem, telesno intenzivnostjo in lajanjem rim ves čas v pogonu drži MC Ride. Slednji je sicer spominjal na legendarne frontmane ameriških hardcore punk bendov iz osemdesetih, ki sta jih bolj kot glasbene finese zanimala nihilizem in (samo)destrukcija. Tej logiki sta pravzaprav sledila tudi Hill in Morin. Bolj artikulirano podobo so namreč dobile le nekatere starejše skladbe, večina drugih pa je v skoraj brezobličnem hrupu na enajsto potenco odbrzela mimo.

Ja, tako obiskovalci, ki so se koncerta udeležili zaradi trojčevega renomeja, kot tisti, ki so se tam znašli po naključju, so se ob koncu praskali po glavah. Na svoj račun pa so nedvomno prišli feni, ki so dobili točno tisto, po kar so prišli: zvočno nasilje, popolno predanost glasbenikov, norenje v družbi somišljenikov in konec koncev intenzivno izkušnjo katarze.