Zvoki iz davnine

Beseda musiké je v stari Grčiji označevala nerazdružljivo trojico – glasbo, petje poezije in ples. To je bil čas, ko so poznali moč besede, čas, ko je govor imel melodijo, ko so verjeli v vpliv glasbe na človeško dušo in v blagodejnost plesa za telo. Musiké je umetnost muz, in tako eden izmed mitov govori o devetih grških muzah (hčerkah Mnemozine in Zevsa), ki so plesale in prepevale ob Apolonovi spremljavi na liro; drugi govori o Orfeju, Apolonovem sinu, največjem mitskem grškem pevcu in glasbeniku, ter njegovi liri. Iznajdbo lire nekatere stare zgodbe pripisujejo bogu Hermesu, mlajšemu Apolonovemu bratu, ki naj bi bil čez želvji oklep napel sedem strun iz živalskih črev; druge spet iznajdbo pripisujejo muzi Polihimniji, tretje ...

Različne lire, ki so ena od najlepših in najbolj priljubljenih starih brenkal, si zdaj lahko ogledamo v Ljubljani, na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije. Tam med drugim vidimo kipec harfista iz stare kikladske kulture iz časa 2600 let pred našim štetjem pa glasbilo harfo lok iz starega Egipta, škatlasto liro iz stare sumerske kulture iz mesta Ur (današnji Irak) ali pa lutnjo iz Bizanca, narejeno iz cedre iz 5. stoletja.

Potujoča razstava Arheomuzika je nastala kot vseevropski petletni projekt pod taktirko Arheološkega projekta evropske glasbe (EMAP) in Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA). Zastavljena je interaktivno z nekaj multimedijskimi postajami, razstavni predmeti pa so v glavnem replike. Pri pripravah so sodelovale znanstvene strokovne ustanove iz Italije, Španije, s Cipra, iz Avstrije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije in Slovenije. Seznanja nas s podrobnimi arheološkimi raziskavami iz vse Evrope, pa tudi iz Egipta in z Bližnjega vzhoda, ter prinaša dragocene pripovedi o vlogi glasbil in glasbe v starih kulturah in družbah ter o njihovem medsebojnem oplajanju.

Razstava nas popelje globoko v zgodovino, vse do paleolitika in do za zdaj najstarejšega glasbila na svetu; glede na primerjavo najdb in podatkov, ki so na voljo, je to piščal s slovenskega paleolitskega najdišča – iz jame Divje babe blizu Cerknega. Njen nastanek je datiran v čas med letoma 58.000 in 48.000 pred našim štetjem. Naša piščal pa že od prvih strokovnih objav zbuja nelagodje pri nekaterih evropskih arheologih, predvsem nemških, saj piščal iz Divjih bab njihovim iz jam Geißenklösterle in Hohle Fels (obe sta datirani »zgolj« v čas okoli leta 38.000 pred našim štetjem) jemlje prvenstvo. Trpko, saj sta skoraj 20 tisoč let mlajši. Torej je bil neandertalec, ki je živel na slovenskih tleh, ustvarjalnejši in je na nemških tleh prvo piščal izdelal »šele« homo sapiens? Tega ne vemo. Vemo pa, da je piščal iz Divjih bab ustvaril neandertalec.

A kljub nespornim slovenskim znanstveno utemeljenim trditvam in dokazom nemški arheologi še vedno trdijo, da so njihove piščali najstarejše. Torej argument močnejšega igralca v svetu evropske arheologije? Nemški strokovnjaki menijo, da so luknje na »slovenski« piščali nastale z ugrizom zveri. Naši strokovnjaki pa so z različnimi analizami dokazali, da je luknje v medvedovo stegnenico (iz katere je piščal) zavestno in namensko naredil neandertalec. Kajti stegnenica bi se ob ugrizu zveri na mestu, kjer so luknje, razklala. To je tudi namen zverjadi, da pride do hrane, do kostnega mozga. Naša piščal ima prav v sredini stegnenice povsem ohranjeni dve luknji, dve skrajni sta ohranjeni le delno, peta luknja pa je vidna na hrbtni strani piščali. Najpomembnejša utemeljitev pa je, da se iz te piščali lahko izvabi zelo kompleksna glasba. To je dokazal glasbenik Ljuben Dimkaroski in posnel tudi zgoščenko Prazvok davnine.

Na razstavi so tako na ogled slovenska, nemški in francoska paleolitska piščal, pa seveda še cela vrsta različnih glasbil iz časa vse od paleolitika do srednjega veka. Glasbila so razdeljena glede na mehanizem proizvajanja zvokov/glasbe in vlogo v družbi, kronološki ključ je le nujno sidro, ki gledalca vodi po celotnem časovnem razponu.

Na medsebojni vpliv kultur in ljudstev kažejo tudi drugi pihalni inštrumenti. Trobente in rogovi so bili razširjeni vse od Vzhoda in južne Evrope do severa – do Danske, Norveške in Švedske. Med trobentami in rogovi izstopa bronasti rog – karniks iz Francije, svečano obredno glasbilo, izdelek galske kulture iz 1. stoletja pred našim štetjem, lepotec, ki krasi tudi plakat razstave. Trobenti iz srebra, zlata, brona in bakra, ki so ju našli v Tutankamonovi grobnici, pa predstavljata razkošje iz egipčanskih Teb okrog leta 1323 pred našim štetjem. Razstavljen je še niz trstenk oziroma Panovih piščali – vse od tiste iz Španije iz obdobja 4650 let pred našim štetjem pa do grških in kasnejših primerkov. V  stari Grčiji so poleg Panovih piščali prevladovale dvojne piščali (aulusi in tibie); poznali so jih že v času kikladske in sumerske kulture in priljubljeno glasbilo so ostale vse do rimske dobe. Med razstavnimi predmeti vidimo dobro ohranjeno rimskodobno tibio, najdeno na Ptuju oziroma na ostalinah rimske Poetovione ali Petovije (prvo, izvorno različico imena zagovarjajo arheologi, drugo slovenisti).

Grški aulusi so zveneli milozvočno, prazgodovinski veliki zveneči kamni in tolkala iz mamutovih kosti pa zbujajo občutek prvinskega prazvoka, podobno neolitski bobni. Zvončki in činele iz brona, ropotulje iz Anatolije in tiste iz sprevoda v čast boginji Izidi iz italijanskega Herkulanuma pričarajo bolj prefinjene zvoke. Glasba je ritem, je harmonija, je melodija. Nekaj teh glasbenih prvin je paleolitski človek izvabil iz litofona, glasbila iz zvenečih stalaktitov, najdenega v Franciji, neke vrste ksilofona. Razstava uspešno predstavi dolg, večtisočletni časovni in civilizacijski lok razvoja glasbil in hkrati potrdi vrednost takšnih raziskav ter starih prednikov današnjih inštrumentov, ki so predstavljeni na njej.

Pa poglejmo še v staro Aleksandrijo, ki jo je ob ustju reke Nil leta 331 pred našim štetjem ustanovil Aleksander Veliki in je postala živahno središče helenistične kulture in znanosti. Že takrat je daleč naokrog slovela aleksandrijska knjižnica, ki je menda hranila okoli 700 tisoč zvitkov, zapisov iz znanosti, zgodovine, poezije ... iz vsega takratnega sveta. V tem mestu so se rojevali ideje, umetnost in znanost, evklidska geometrija in aksiomi (matematik Evklid je bil doma iz Aleksandrije) ter raznovrstni izumi. Ktesibij, znanstvenik in inženir, je med drugim izumil vodne orgle (organon) – hydraulis, pri katerih naj bi bila voda ob pomoči zračnih črpalk uravnavala tlak in piščalim omogočala igranje. Rimljanom naj bi bil hydraulis igral ob gladiatorskih igrah, manjše pa so imeli premožni meščani v svojih vilah. Rekonstrukcijo tega enkratnega glasbila zdaj vidimo v Ljubljani.

Mednarodna razstava Arheomuzika torej prinaša neverjeten nabor starodavnih glasbil in je zato hkrati očarljiva in poučna. Ponuja tudi nekakšen povzetek – z interaktivno inštalacijo Zvočna vrata, ki pričara podobe in glasbo vse od paleolitske jame v španski Asturiji, megalitskih templjev v Franciji, Veliki Britaniji in Švedski do antičnega gledališča na Cipru. Otroci in odrasli pa se lahko preizkusijo v Raziskovalnici, kjer so na ogled, na otip in za igranje pripravljene replike različnih starih glasbil.

Arheološka multimedijska razstava: Arheomuzika

Kje: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana

Kdaj: do 24. septembra 2017