Blejski mit

»Zato zlasti na dnevne, slovenske obiskovalce apeliramo, da se morda v teh poletnih mesecih izognejo Bledu in si ga za svojo destinacijo izberejo jeseni, pozimi ali spomladi, ko ni takšne gneče.«
V. d. direktorja Turizma Bled Matjaž Berčon

»Seveda moramo najprej pomisliti na lokalno prebivalstvo, potem stacionarne goste in potem enodnevne.«
Direktor Turizma Bohinj Klemen Langus

»Naredil bom vse, da zaščitimo premoženje domačinov …«
Bohinjski župan Franc Kramar

Te dni so, morda tudi zaradi časa kislih kumaric, medije preplavili zapisi o »obrambi« obleganih Blejcev in Bohinjcev pred enodnevnimi slovenskimi turisti. Seveda se, kot običajno, noben medij ni potrudil, da bi šel v globino in zadevo analiziral strukturno. Zato je vse skupaj delovalo komično, predvsem kot izraz mentalitete lokalnih politikov in turističnih delavcev iz tega okolja (nekateri danes krojijo celo državno turistično politiko), ter kot odlična tema za spletne zafrkancije. A problem je vsebinski in mnogo širši. Gre za enega od številnih izrazov »slovenceljske« mentalitete, ki ni zgolj lokalna (čeprav ima seveda tu svoje podalpske specifike) in ki jasno ilustrira, zakaj nismo zmožni upravljati države, ki smo jo v glavnem dobili po sreči. In narediti razvojnega preboja. Smo privesek drugih in to bomo tudi v prihodnje. Če nam bo državo dolgoročno sploh uspelo obdržati.

Najprej je treba vedeti, da smo kraje, o katerih govorimo, to je t. i. jeseniški trikotnik (Zgornjesavska dolina, Jesenice, Bled, Bohinj in območja vmes), dobili po zaslugi Srba, svetovno uveljavljenega znanstvenika Mihajla Pupina, ki je prijateljeval s tedanjim ameriškim predsednikom Wilsonom. Pupinove prošnje in spomenice ter neuradno sodelovanje na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni so imele za posledico, da je Wilson vsaj v tem delu zavrnil brezmejno grabežljivost italijanske diplomacije. So pa Italijani dobili Trbiž (Tarvisio), Avstrijci pa Beljak. Ne bom provokativen in vprašal, kaj bi, razvojno in turistično, Italijani naredili iz teh krajev, če bi jim pripadli. Najbrž ni treba, saj ste verjetno že kdaj smučali v Trbižu, da o kakšni Južni Tirolski, ki so jo prav tako dobili, niti ne govorim.

Problemi s prevelikim obiskom Bleda in Bohinja so v resnici posledica političnih razmer v svetu, ne pa zasluga turistične strategije obeh krajev.

Lokalna retorika, ki jo poslušamo, ima izvor v začetkih turizma, v času Švicarja Arnolda Riklija, ki je sredi petdesetih let 19. stoletja na Bledu (in še v nekaj krajih) začel zdraviliški turizem. Rikli je na Bledu preživel petdeset let, vendar v glavnem le med sezonami in, resnici na ljubo, naklonjenosti do domačinov ni izkazoval. Je pa ključno prispeval k popularizaciji Bleda, tako s svojimi brošurami kot prospekti o svojem načinu zdravljenja, ki je bilo podobno metodam sodobnika Sebastiana Kneippa. Obnašal se je vzvišeno, lokalnih navad ni sprejemal, okoliške prebivalce je imel za preproste in neizobražene, oni pa njega za »Švajcarja« in čudaka. Zlasti so se zgražali nad oblekami njegovih gostov (moški so nosili le predpasnike, ženske posebne srajce, oboji pa odprte sandale) ter nad tem, da so se sončili goli, oziroma svobodnjaškim odnosom do golote nasploh. V času stopnjujočega se narodnjaškega boja z Nemci je bilo moteče tudi, da se ni želel naučiti niti osnovnih slovenskih besed ali sprejeti domačih poimenovanj. No, danes podobne besede poslušamo o »nevzgojenih« dnevnih obiskovalcih, ki da Bleda niso vredni in ki jih omejujejo z vsemogočimi dekreti in redarji. Čeprav brez njih, tako kot brez Riklija, ne bi bilo blejskega turizma. Vsaj trgovci in lastniki malih lokalov, pa še kdo, verjetno največ dobijo prav od njih. Bled naj bi bil za take prostake preveč »monden«. Blejci sicer Riklijevo ime izkoriščajo na vse mogoče načine, a so se z delom njegovih potomcev »pobotali« šele nedavno. Torej upanje obstaja. Tudi »nekulturni« dnevni obiskovalci Bleda in Bohinja bodo dobili priložnost za pomiritev z domačini. Čez kakšno stoletje.

Ker sem zgodovino turizma na Bledu kar natančno preučil in o tem napisal knjigo (Bled v soncu ves žari) in v blejskem gostinstvu in turizmu med sezonami delal od konca osnovne šole do konca rednega študija, včasih pa med prazniki še kaj vmes, naj mi bo dovoljeno, da ločim mit o Bledu, ki ga v novodobni verziji ustvarjajo tudi mediji, od turistične realnosti. Mit je pač po eni strani del romantičnega narodnjaštva 19. stoletja, po drugi pa zakompleksane slovenske mentalitete, ki izhaja iz prepričanja, da smo nekakšna turistična špica, ker National Geografic in nekaj najbolj znanih turističnih revij občasno objavi sliko Bleda in hvalnice na njegov račun. Problemi s prevelikim obiskom Bleda in Bohinja pa so v resnici posledica političnih razmer v svetu, ne pa zasluga turistične strategije obeh krajev. Podobno je bilo na primer tudi leta 1991 v času vojne v nekdanji Jugoslaviji, ko so Slovenci napolnili Bled in Bohinj, ker niso šli na morje na Hrvaško. Ampak tedaj in še v letih po tem so bili seveda srčno dobrodošli, čeprav »le« kot dnevni gosti, saj so tuji turisti Slovenijo videli kot vojno območje in niso prihajali. A kdo se še spomni tistih časov, tujci so se pač vrnili. Čeprav se vse skupaj lahko tako hitro spremeni na slabše, kot se je zdaj na bolje. »Kad jednome smrkne, drugome svane,« pravi srbski pregovor. In seveda obratno. Od vseh področij to velja najbolj za turizem.

Mit o Bledu je proizvod nacionalnega romantizma. Bled in Bohinj je z epom Krst pri Savici v središče slovenske nacionalne mitologije postavil France Prešeren. Bled naj bi po prizadevanjih literata in politika Lovra Tomana postal središče, v katerem bi se ves čas srečevali slovenski govorniki in literati, zato so tu v 19. stoletju pogosto prirejali narodnjaška srečanja, čeprav je čitalniško gibanje prej zajelo sosednje vasi kot pa sam Bled in tudi nameravanega načrtovanega tabora v bližini Bleda (v Lescah) jim ni uspelo organizirati. Potem je postal pogosta tema v pesništvu in literaturi, pa tudi v raznih zvrsteh glasbe – od spevoiger prek zborovskih narodnih in ponarodelih pesmi, tja do narodno-zabavnih in popevkarskih melodij (tudi festival Slovenska popevka se je rodil na Bledu). Arheološka odkritja po drugi svetovni vojni so Prešernovi pesnitvi dala pridih resničnosti. Že prej, konec 19. stoletja in v času med obema vojnama, je Bled postal simbol domovine tudi za številne izseljence. Ker so Slovenci svoje morje dobili šele v petdesetih letih 20. stoletja, razen otoka na Blejskem jezeru pa niso imeli drugega, je tudi to Bledu dodalo pomen. Izrisana podoba Bleda tako pri Slovencih daleč presega zgolj idilično podobo turističnega kraja z jezerom in lepo okolico, kakršnih je sicer na širšem alpskem območju – že v bližnji Avstriji, kaj šele na Bavarskem ali v severni Italiji – na desetine.

Na Blejskem otoku (in verjetno tudi širše) župnik določa moralo in norme obnašanja ter hkrati služi v korporativni ameriški maniri.

Običajna nežna podoba Bleda je zato, kot je zapisal dr. Matjaž Kmecl: »… za turistične prospekte, razglednice in razseljene zdomce, ki do bolečine in kar naprej hrepenijo po domovini – idilično čista. Ničesar ni, kar bi žalilo oko; barve se po njej sprehajajo kot po otroški domišljiji, sonce razmetava svojo žarko luč skozi zlato listje jesenskega drevja, spodaj pa v mirni, spokojni zelenini vode drhtijo najrazličnejši nežni odsevi. Sosednje hribe, še posebej Stol in Karavanke nasploh, zelo rad pobeli sneg, ki postane ob čistih in mrzlih zimskih večerih škofovsko rdeč in vijoličast.« A za tujega turista, ki ga nacionalna čustvenost ne zanima, niti ne pozna imen okoliških hribov in gora, je pač ta pogled tak, kot iz kateregakoli podobnega alpskega kraja.

Turistično gledano in po zaslužkih Bled ni niti približno blizu recimo Vrbskemu ali Osojskemu jezeru le dobro uro vožnje stran na drugi strani Karavank. Ne po poletnem turizmu, kaj šele po zimskem, o katerem primerjalno (npr. Osojščica oz. Gerlitzen ali Bad Kleinkirchheim) sploh ni vredno zgubljati besed, saj ni česa primerjati. Bled ima poseben, mitičen pomen torej zgolj za Slovence – nezaželene »dnevne obiskovalce«. Za vse druge je zgolj eden od lepih alpskih turističnih krajev, eden od mnogih, ki so jih ali jih bodo obiskali in ki jim bo bolj kot po idilični podobi ostal v spominu po turistični ponudbi.

Turistični problemi Bleda (in Bohinja) ter okoliških krajev še dolgo ne bodo rešeni. Ne zgolj zaradi tamkajšnje mentalitete, čeprav tudi zaradi nje. Problem je najprej razvojni; tu pač nikoli ni bilo prave vizije. Radi bi vse hkrati: zdraviliški turizem in igralništvo ter nočno življenje pa elitni turizem in (vsaj doslej) polne avtobuse in avtomobile dnevnih obiskovalcev. Saj ne, da se to ne da, če počneš premišljeno, usklajeno in celovito. O čemer je mogoče tam zgolj sanjati. Že pri zdraviliškem turizmu so uspešno odgnali vse, ki so želeli postaviti kakšno kliniko. Dovolj vztrajen je bil le Diagnostični center, ki pa opravlja predvsem zdravniške preglede.

Arhitekturno je Bled zavožen. Zelo se boste morali potruditi, da z gradu ali kateregakoli hriba okoli v sliko ne boste zajeli tudi grde kocke hotela Golf, ki je zgolj za eno nadstropje nižji dvojček enakega hotela v Opatiji. Navzdol pod hribom, na katerem stoji, je skupek trgovinic in lokalov, ki so ga domačini duhovito poimenovali »Gadafi center«. In res ga lahko mirno prestavite v kakšno arabsko letovišče. In tako naprej, do hotela Park in še kakšnega objekta. O ureditvi vrtov, rožah na oknih in podobnih zadevah raje ne bi. Gotovo je določen napredek, a so kraji še zelo daleč celo za domnevno nerazvitim Prekmurjem, kjer je danes vsaka hiša z vrtom (če odmislim sladoledarske barve fasad) hortikulturni mali biser. Da o urejenosti kmetij na Bledu in v okolici ter v drugih alpskih državah sploh ne izgubljam besed. Ponarodela pesem Doma Vide Jeraj, svetovljanke, sicer pa pesnice z Bleda in učiteljice v Zasipu: »Navzgor se širi rožmarin, / navzdol se nagelj vije…, / na okenca zagrnjena večerno sonce sije… / Ti nageljni, ta rožmarin, / ti kmetje v luči sonca, / ej, takih nima celi svet, / pa pojdi tja do konca!«, je romantični konstrukt, ki v resnici nikoli ni obstajal in ga ni niti danes.

Turistično gledano in po zaslužkih Bled ni niti približno blizu recimo Vrbskemu in Osojskemu jezeru na drugi strani Karavank, oddaljenima le dobro uro vožnje.

Lastniška struktura turističnih objektov na Bledu je pisana (v Bohinju jih je veliko tako ali tako propadlo) in večinoma nikoli ni bila povezana z razvojem turizma. Na primer Golf in Park, največja hotela na Bledu, ter še nekatere objekte je imelo v lasti ljubljansko transportno in avtobusno podjetje Viator. Zato, da so hitro in poceni prišli do deviz, ne pa da bi v resnici razvijali turizem. Denacionalizacija je stvari skoraj pri vseh hotelih še zapletla in ponekod pripeljala do takih absurdov, da so si potomci dedičev kakšen hotel razdelili tudi fizično, nekateri pa so bili prodani za bagatelo. (Danes je sicer največji hotelski lastnik na Bledu Sava.) V lastniško strukturo je z velikodušno ideološko pogojeno denacionalizacijo v naravi posegla še cerkev, ki je zdaj lastnica večine pokljuških gozdov, tudi nacionalnih naravnih znamenitosti, tja do Prešernovega mitičnega slapa Savica. Na Blejskem otoku (in verjetno tudi širše) zato župnik lahko določa moralo in norme obnašanja ter hkrati služi v korporativni ameriški maniri. Edine resnične milijonske investicije na Bledu so bile namenjene nakupu in obnovi vil tik ob jezeru ali v bližnji okolici, ki so si jih prigrabili novodobni tajkuni, čeprav so bile prej večinoma v lasti nekdanjih družbenih podjetij. Ne pa v razvoj turizma. Čeprav ima Bled svetovno zastonjkarsko reklamo, ki mu jo lahko zavida vsak turistični kraj (in to ne samo slovenski), mu v več kot četrt stoletja samostojne države ni uspelo pritegniti nobenega resnega dolgoročnega tujega investitorja. Nekaj svetlih točk sicer je, a gre v prevladujoči stihiji za vizijo in iniciativo posameznikov, ne pa za načrtni razvoj turizma. Leta 2008 je bil znova zgrajen družinski hotel Triglav blizu železniške postaje, del kampa na Bledu razvija t. i. glamping, po skoraj desetletju od Triglava kot prve večje hotelske investicije zdaj novi lastnik hotela Jelovica vsaj v javnih izjavah nakazuje prenovo hotela z vizijo, ki obeta. Upajmo, da bo tako tudi z novim lastnikom hotela Krim, ki naj bi ga začeli prenavljati drugo leto. V Bohinju se Vogel (kjer še nedavno niso zmogli uvesti niti elektronskih kart za žičnice) zdaj počasi, a vendarle razvija. A da bi Bled razvijal elitni turizem, so v sedanjih razmerah sanje. In preganjanje »revnejših« gostov jih ne bo prav nič pomagalo uresničiti. Večina hotelov je starih desetletja in v najboljšem primeru za silo pokrpanih, daleč od novodobnih standardov sodobnega turizma. Vila Bled, ki (poleg hotela Toplice) velja za nekakšen »vrh« blejske ponudbe, je »elitna« toliko, kolikor je vredna njena zgodovina Titove (in pred tem v stari, po vojni podrti stavbi Karađorđevićeve) rezidence, ne pa po ponudbi in udobju. Absurdna »wannabe elitnost« se lepo ilustrira s prilizovanjem družini Karđordević, ko je srbska princesa Jelisaveta Karađorđević milostno dovolila, da se igrišče za golf (zdaj v lasti srbskega poslovneža) poimenuje »kraljevo« (Royal Bled). Ker je po zgraditvi igrišča leta 1937 pač na njem igral tudi regent Pavel Karađorđević in se Royal sliši tako zelo imenitno. No, mimogrede: Karađordevići hkrati Slovenijo, kot veste, že leta na vseh mogočih instancah tožarijo za protokolarno posestvo in rezidenco Brdo.

Danes z Bleda poslušamo, kako je za njegove probleme kriva mačehovska država, ki ni poskrbela za cestno infrastrukturo. Res je, država je mačehovska. Ne samo do Bleda. Ampak tisti, ki obtožujejo, so »pozabili«, da je denar za obvoznico bil, Blejci pa so se leta in leta prepirali, kje naj bi šla. Oziroma bolje, ne šla. Pa ne zaradi ekologije ali kakšnih podobnih razlogov, pač pa zaradi sebičnih interesov. Da ne bi bila preblizu tej ali oni hiši ali domačinov ali vplivnih vikendašev iz Ljubljane. Ali da jim ne bi, bog obvaruj!, celo vzela kakšnega koščka zemlje. A tudi tu je problem kompleksen. Nekoč je obstajala občina Radovljica (in širše, celo Gorenjska regija). Res je, ni bila ravno idealna, a je videla čez sedanje plotove. Pa sta se Bled in Bohinj odcepila. In nato še Gorje od Bleda. Zdaj skrbi vsak zase. Ni treba nobenih tabel, kje se eno konča in drugo začne, saj lahko vidite na asfaltu. Lani so mesece in mesece popravljali kakšen kilometer ceste skozi Rečico (blejska občina), ki je del najbolj obremenjene povezave do Gorij, Pokljuke, Vintgarja in nato avtoceste pri izvozu Lipce. Obvoza sta šla po nemogočih poteh, ki že leta ne zdržijo niti lokalnega prometa. Cesta je zdaj prevozna, a dokončna obnova bo končana kdove kdaj, blejski redarji pa načrtno in pridno polnijo proračun, ker so nekje postavili tablo, da je omejitev hitrosti zaradi nedokončanih del 40 kilometrov in ne kot prej, 50. Nova blejska obvoznica, ki se gradi, bo rešila le ožje središče Bleda, ceno pa bodo plačali drugi. Cesto skozi Spodnje Gorje vsak dan prevozi stotine avtomobilov, kemperjev, avtobusov in težkih prikoličarjev z lesom in to se ne bo prav nič spremenilo. Kvečjemu poslabšalo. Cesto so sicer zgradili še v časih Franca Jožefa, socialistična Jugoslavija pa ji je v začetku šestdesetih let dala asfaltno prevleko. In pri tem je ostalo. Zdaj naj bi jo obnavljali in hiše ob njej naj bi – pomislite, kakšen napredek! – slabe tri kilometre od jezera celo dobile kanalizacijo in odvod meteornih voda. A to osnovnega problema, kot rečeno, ne bo spremenilo. Ampak seveda, to je zdaj druga občina. Da o Bohinju, ki je prometno slepo črevo, niti ne govorim. No, če bi bila blejski in bohinjski župan solidarna, bi bohinjski problem s parkiranjem hitro uredila. Blejski redarji bi naprej v Bohinj spustili samo tiste, ki bi se izkazali z vavčerjem za najmanj teden dni bivanja tam ali pokazali, da imajo v denarnici nekaj sto evrov, pa bi bilo.

Tako kot je s cestami, je tudi z drugo infrastrukturo, pa s turistično ponudbo in propagando. Bled vodo dobiva iz zajetja v Radovni, praktično sredi najbolj zaščitenega slovenskega narodnega parka (zdaj gorjanska občina). Nekako jim je sicer uspelo ohraniti skupno komunalno podjetje. A to ne pomaga kaj dosti. Pred kakšnima dvema letoma je voda postala nepitna. Domačini so jo morali nekaj tednov prekuhavati, po hotelih pa so nalepili plakate, da gostje ne smejo piti vode iz pip. Si predstavljate: na večmilijonskem Dunaju lahko brez zadržkov pijete odlično vodo iz pip, na dopustu v »alpskem biseru« pa kupujete ustekleničeno? In to se lahko ponovi kadarkoli. Vsakič pač, ko bo neki kmet zlival gnojnico po svojih travnikih okoli zajetja. Ali pa se bo iz desetletja starega vodovodnega omrežja odluščil kos azbesta.

Bled je brez Lesc, Vintgarja, Pokljuške luknje, doline Radovne, Krme, Pokljuke, (turistično sicer povsem neizkoriščene) Mežaklje pa tudi Bohinja in sploh območja med obema Savama oskubljena kokoš. Omejena na razgled z gradu za naslovnice revij in nekaj prenatrpanih kopalnih točk okrog jezera. Seveda velja tudi obratno. Gre pač za vezno posodo, ki je soodvisna. To je bilo včasih samoumevno, danes pa je nepredstavljivo, čeprav celotno območje lahko brez težav v enem dnevu prevozite s kolesom. Saj je že Prešeren v Krstu pri Savici zapisal: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja« (poudaril B. R.).

Čeprav ima Bled svetovno zastonjkarsko reklamo, ki mu jo lahko zavida vsak turistični kraj (in to ne samo slovenski), mu v več kot četrt stoletja samostojne države ni uspelo pritegniti nobenega resnega dolgoročnega tujega investitorja.

Na besedo »okolšno« (starinski izraz za okolico) so že zdavnaj pozabili. Bled nima resnega smučišča (ena žičnica na Straži pač ne zasluži tega poimenovanja). Smučarje z avtobusi vozijo na Vogel in v še bolj oddaljeno Kranjsko Goro. No, tudi Bohinjci so investicijo v propadlo smučišče na Kobli zaradi lokalnih prepirov izgubili ali vsaj odložili za nedoločen čas. Enako se je iz enakih razlogov že prej »potrudil« Bled s prijetnim družinskim smučiščem na Zatrniku. Investicije v žičnice in umetno zasneževanje niso nekaj, kar bi tu zanimalo lastnike hotelov, občino in turistične delavce. To pač delajo neumni Italijani in Avstrijci tam malce naprej v Trbižu in na Višarjah, pa na Osojščici. (Kjer so, mimogrede, vzpenjačo zgradili že v tridesetih letih, v času, ko je na Bledu prvi hotel šele dobil centralno kurjavo, glavna zimska »atrakcija« pa so bili tam sprehodi.) Biatlonski center na Pokljuki je nastal po zaslugi tekačev in trenerjev iz Gorij, ki so se proslavili po svetu. In z desetinami prostovoljnih ur domačinov. Ne pa zaradi načrtne turistične politike. Smučarsko sicer Pokljuka z izjemo teka ostaja povsem neizkoriščena (tudi sicer turistično zelo slabo), čeprav bi se tam dalo zgraditi kakovostno smučišče in poleti razvijati ekološki turizem. A kaj, ko je Pokljuka nekje vmes med občinami, nobeni ne pripada v celoti in nobena ne ve prav, kaj bi s svojim delom. Pa še Triglavski narodni park in katoliška cerkev sta tu vsak zase pomembna, če ne kar glavna igralca.

Seveda si mora vsaka Slovenka in vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju ogledati mitično »podobo raja«. A v sedanjih razmerah (in še dolgo v prihodnost, če bodo razmere v Evropi stabilne, drugje pa ne) upoštevajte zgoraj citirane besede modrih mož in se na Bled in v Bohinj na postano kremšnito odpravite ob prvi poledici. Čez poletje pa se zapeljite do Vrbskega ali kakšnega drugega koroškega jezera. Parkirali boste zastonj, kolesarski krog, sprehod okrog jezera ali vožnja po jezeru pa bodo prav taki kot na Bledu. Tudi razgled s kakšnega bližnjega gradu ne bo nič slabši. In nihče vas ne bo preganjal, če boste legli na travo, kaj šele, da bi vam rekel, da ste zanje premalo petični ali da raje pridite jeseni, ko bo manj gneče. Mitične strasti po Bledu pa si v tem času potešite na spletu. Kajti miti so eno, turizem pa drugo. Za prvo je potrebno zgolj nekaj romantične propagande, za drugo pa samoiniciativnost, znanje, širina, velikopoteznost, dolgoročno načrtovanje, smisel za pridobivanje investicij. To pa v obravnavanih krajih niso ravno avtohtone sorte.