Ogenj in srd

Prejšnji petek so se na množičnem shodu v Charlottesvillu (Virginija) zbrali rasisti, klanovci (s kapucami!), neonacisti, antisemiti in drugi »belski nacionalisti«, ki trdijo, da so izvolili Donalda Trumpa, zato zdaj od njega pričakujejo in terjajo, da izpolni predvolilne obljube in Ameriko naredi spet belsko – da jo torej resetira, povrne v izvorno stanje, prelevi v deželo, v kateri bo spet vladala belska nacija. Zbrali so se zato, da bi protestirali proti odstranitvi konfederativnega spomenika (kipa generala Roberta E. Leeja), simbola nekdanje belske prevlade, toda na drugi strani se je zbrala množica, ki je prišla protestirat proti tej rasistično-neonacistični paradi belskega »ponosa«. Množici sta se spopadli, razlog za razglasitev izrednih razmer pa je bil avto, s katerim je neki »belski nacionalist« na polno in smrtonosno zapeljal v antirasistično, antinacistično množico.

Donald Trump se je takoj oglasil in še enkrat potrdil, da živi v svojem svetu. Rekel je, da »ostro obsoja širjenje sovraštva, nestrpnost in nasilje na številnih straneh«. Ne, ni rekel, da obsoja to, kar počnejo rasisti, klanovci in neonacisti, temveč je rekel, da obsoja vse strani, potemtakem tudi tiste, ki rasizmu in neonacizmu nasprotujejo. V Trumpovem svetu veljajo tisti, ki nasprotujejo rasizmu in neonacizmu, za podžigalce sovraštva, nestrpnosti in nasilja! Kar je približno tako, kot da bi zavezniško izkrcanje v Normandiji leta 1944 razglasili za podžiganje sovraštva, nestrpnosti in nasilja do nacizma.

Trump je početje teh, ki nasprotujejo rasizmu in neonacizmu, moralno izenačil s početjem rasistov in neonacistov, to pa je očitno storil le zato, da bi njihovo početje – njihove pozicije, njihovo politiko, njihovo retoriko, njihove zahteve – relativiziral in legitimiral. Hej, izvolili so ga. In noče jih izgubiti.

Amerika v zadnjih desetletjih ne pomni večjega rasistično-neonacističnega shoda. Da se je zgodil v Trumpovem mandatu in tako rekoč v njegovem imenu (ko smo slišali njegovo reakcijo, se je itak zazdelo, da je vse skupaj potekalo tudi pod njegovim pokroviteljstvom), pove vse. Kdo bolj ogroža Ameriko: Kim Džong Un ali Donald Trump?

Ko je ameriški kongres nedavno spet uvedel sankcije proti Rusiji, je marsikdo dobil občutek, da jih je uvedel zato, ker Rusija sodeluje in prijateljuje z norcem, ki ogroža svet – Donaldom Trumpom. Prekinite odnose s Trumpom, pa bomo sankcije omilili ali kar odpravili!

Trumpu ni kazalo dobro, zato je potreboval vojno – pravo ali pa vsaj besedno, recimo takšno, kakršno je sprožil proti Kim Džong Unu. Ljudje so itak vajeni, da Trumpove besede donijo kot bombe, kot vojne napovedi, kot shock & awe agresije. Saj veste: če Kim samo še enkrat pisne, mu bom poslal taaaaaak tvit, da ga bo sezulo!

Ja, poslal mu bo tvit, kakršnega svet še ni videl.

Ker pa je Trump doslej najboljše recenzije dobil, ko je – med hrustanjem najslastnejše torte na svetu – napadel Sirijo (»Zdaj je postal predsednik,« so dahnili njegovi kritiki), ne preseneča, da se dela, kot da je Severno Korejo že zlomil, toda ob tem je

spregledal, da izrazi, ki naj bi opisovali Kim Džong Una (»norec z atomsko bombo«, »iracionalen«, »nepredvidljiv«, »neobvladljiv«, »nevaren« ipd.), dejansko že ves čas in vse bolj opisujejo prav njega samega. Ni dvoma: če bi bil predsednik Severne Koreje Donald Trump, bi Združeni narodi proti Severni Koreji uvedli še strožje sankcije.

Pasji dnevi

Kdor se spomni komedije Pasji dnevi (Wag the Dog), ve, kaj naredi ameriški predsednik, ko se znajde v težavah in sredi prostega pada: napade državico, za katero Američani sploh še niso slišali. Kar je idealno – če Američani zanjo še niso slišali, potem je to tako, kot da je ni. Nihče je ne bo pogrešal. Lahko udarijo po njej brez slabe vesti.

New York Times je pred kratkim objavil rezultate raziskave, ki je pokazala, da le 36 odstotkov Američanov ve, kje je Severna Koreja. Novinar TV-kanala Russia Today pa se je prejšnji teden z zemljevidom sveta odpravil med Američane in jih spraševal: mi pokažete, kje je Severna Koreja? Le redki so zadeli, ostali pa so s prstom kazali na Indokino (Vietnam, Kambodža, Laos), Avstralijo, Savdsko Arabijo in Sibirijo. A kot kažejo raziskave: prav tisti, ki ne vedo, kje je Severna Koreja, najbolj podpirajo napad na Severno Korejo. Trump ljubi nerazgledane. In nerazgledani ljubijo Trumpa.

Trumpu ni kazalo dobro, zato je potreboval vojno – pravo ali pa vsaj besedno, recimo takšno, kakršno je sprožil proti Kim Džong Unu.

Trump je Severni Koreji zagrozil z »ognjem in srdom, kakršnih svet še ni videl«, če ne bo nehala ogrožati Amerike ter opustila testiranja raket in jedrskih programov (kot da jedrskega orožja na korejski polotok ne bi – leta 1958 – prinesla prav Amerika). Ko je Kim sporočil, da bo Severna Koreja z raketami – magari jedrskimi – napadla otok Guam, ameriško ozemlje v Mikroneziji (zahodni Pacifik), s katerega bi lahko bruhnila »ogenj in srd, kakršnih svet še ni videl«, je Trump oznanil, da je ameriška vojska pripravljena za napad na Severno Korejo, »fully in place, locked and loaded«, tako da bo Severne Korejce »doletelo nekaj, česar ni še nihče videl«, no, »stvari, za katere niso mislili, da so sploh mogoče«.

Trump je s tem le še spet potrdil, da lahko v stopnji neobčutljivosti, lunatičnosti in kognitivne disonance tekmuje s tistimi, ki jih vlačijo po Haagu: z jedrskim ognjemetom, »kakršnega svet še ni videl«, je namreč zagrozil 8. avgusta, v času, ko se je svet tako kot vsako leto z grozo spominjal dveh atomskih bomb ( ja, »ognja in srda, kakršnih svet še ni videl«), s katerima je Amerika – 6. in 9. avgusta 1945 – apokaliptično opustošila Hirošimo in Nagasaki.

Še huje: ko je Severni Koreji zagrozil z »ognjem in srdom, kakršnih svet še ni videl«, se je zdelo, kot da skuša preseči in zasenčiti ogenj in srd, ki sta zadela Hirošimo in Nagasaki. Vojne so zanj kot stolpnice: Jaz bom zgradil višjo! Boljšo! Lepšo! Ko je rekel, da bo Severno Korejo zasul z »ognjem in srdom, kakršnih svet še ni videl«, je bilo tako, kot da bi rekel: Kim ima resda atomsko bombo, toda moja je večja! Hujša! Strašnejša! Boljša! Lepša!

Trump in Kim sta izgledala tako bebavo kot boksarja (ali rokoborca), ki dan pred borbo drug drugega psujeta in drug drugemu grozita s pokolom (Zmečkal te bom! Pohodil te bom!), toda oba sta profitirala: Trumpu so ratingi poskočili, Kimu pa še bolj, saj je izzval in odjebal vsemogočnega Trumpa. V Severni Koreji zdaj res ni večjega frajerja od njega. Mar ni pokazal, da mu nihče nič ne more? Itak se ni kurčil pred Trumpom, temveč pred Severnimi Korejci – tako kot se Trump ni kurčil pred Kimom, temveč pred Američani.

A tu je razlika: Trump si le domišlja, da lahko doma počne, kar hoče – Kim pa lahko zdaj, po Trumpovi zaslugi, doma res počne, kar hoče. Svojo oblast lahko konsolidira – à la carte. V imenu zunanje nevarnosti lahko poreže vse notranje »nevarnosti«. Ja, zdaj lahko psom vrže še svojo teto.

Trumpa so začeli vsi pozivati, naj svojo bombastično retoriko umiri, saj so se ustrašili, da bi lahko njegove besede na severnokorejski strani sprožile nora, strašna, apokaliptična dejanja (Kim bo katero izmed Trumpovih groženj narobe razumel, izgubil živce in lansiral jedrske rakete!), toda v resnici bi se morali ustrašiti kvečjemu tega, da bodo Trumpove besede nora, strašna, apokaliptična dejanja sprožile pri samem Trumpu – da bo torej Trump narobe razumel svoje lastne grožnje, izgubil živce in lansiral jedrske rakete, »ogenj in srd, kakršnih svet še ni videl«.

Končna rešitev korejskega vprašanja

Toda če je kdo videl in na svoji koži izkusil ameriška »ogenj in srd, kakršnih svet še ni videl«, potem so ju prav Severni Korejci – med korejsko vojno (1950–1953), prvo vojno proti komunizmu, ko so Američani, pravi zgodovinar Bruce Cumings, avtor številnih knjig o Severni Koreji in korejski vojni, Severno Korejo zasuli z napalmom, zasuti pa so jo hoteli tudi z ultimativnima »ognjem in srdom« – z atomsko bombo in kemičnim orožjem.

Ameriški predsednik Harry Truman, ki je odobril atomizacijo Hirošime in Nagasakija, je Severni Koreji grozil z atomsko bombo, general Douglas MacArthur, ki je sprva poveljeval ameriški vojski, pa je rekel, da bi korejsko vojno dobil v desetih dneh, če bi mu le pustili: vrgel bi 30 atomskih bomb, mejo med Kitajsko in Korejo pa bi prepredel z radioaktivnim kobaltom, tako da v Korejo iz Kitajske – vsaj 60 let, kolikor znaša razpolovni čas kobalta – ne bi mogel nihče, kar pomeni, da bi komunistična invazija za lep čas odpadla. Albert Gore, senator iz Tennesseeja ( ja, oče Ala Gora), je prav tako terjal »kataklizmično rešitev«: radioaktivni pas, ki bi obe Koreji za vedno ločil.

A ko je bilo vojne konec, je Severna Koreja izgledala tako, kot da sta jo zadela »ogenj in srd, kakršnih svet še ni videl«: milijoni mrtvih (20 odstotkov prebivalstva!), preživeli v jamah, razdejani jezovi, poplavljena kmetijska zemljišča, opustošena dežela, povsem razsuta, s tlemi zravnana, požgana in napalmirana mesta. Severne Koreje niso zasuli le s »tarzani«, šesttonskimi bombami, ki jih svet še ni videl, ampak so nanjo zmetali tudi več napalma kot prej na Japonsko in kasneje na Vietnam.

Še celo general MacArthur je rekel, da je ob pogledu na to opustošenje in razdejanje – na »pokol, kakršnega zgodovina človeštva ne pomni« – bruhal.

Prebivalci neke severnokorejske vasi so, kot je tedaj poročal New York Times, mrtvi obtičali v pozah, v katerih jih je ujel napalm – možak je ravno lezel na kolo, dečki in deklice so se ravno igrali v sirotišnici, gospodinja pa je v roki ravno držala Sears-Roebuckov katalog, prek katerega je hotela za slabe tri dolarje naročiti pregrinjalo za posteljo. Prebivalci te vasi, ki so »okameneli«, so izgledali tako svetopisemsko kot »ogenj in srd«, s katerima zdaj Severni Koreji grozi Trump. In ko ji grozi, zveni tako kretensko, kot bi zvenel, če bi Hirošimi ali Nagasakiju grozil z »ognjem in srdom, kakršnih svet še ni videl«.

A tako kot ne preseneča, da je Trump izbral svetopisemsko retoriko (»ogenj in srd«), ne preseneča, da so se hitro našli pastorji, ki so oznanili, da je Trumpov obračun s Kimom napovedala že Biblija, tako da je povsem logičen, sprejemljiv in neizbežen – vse ostalo bi bilo nespoštovanje Biblije.

Kot kažejo raziskave: prav tisti, ki ne vedo, kje je Severna Koreja, najbolj podpirajo napad na Severno Korejo. Trump ljubi nerazgledane. In nerazgledani ljubijo Trumpa.

Severna Koreja je preživela sankcije, nepriznanje, osamo, poskuse »zamenjave režima«, korejsko vojno, padec komunizma, razpad Sovjetske zveze in smrt dveh Kimov. Preživela je biblične prerokbe. In seveda – preživela je vse rasistične demonizacije. Ne pozabite: genocidni atomski bombi, ki so ju vrgli na Hirošimo in Nagasaki, sta bili tako rasistični, kot so rasistične Trumpove genocidne grožnje Severni Koreji – Japonci in Korejci so »druga« rasa. Tako kot so Japonci leta 1945 veljali za nekaj nečloveškega, danes za nekaj nečloveškega veljajo Severni Korejci.

Vsi ameriški Krimi

Ergo: Trump lahko Severni Koreji mirno grozi s kolektivnim izničenjem, ne da bi se bal, da bo proti Ameriki kdo zaradi tega uvedel sankcije. In ker se mu to še ni zdelo dovolj hudo, je rekel, da jo bo doletelo nekaj »hujšega od ognja in srda«. Ko pa so ga novinarji vprašali, kaj je hujše od ognja in srda, je dahnil: »Boste videli. Boste videli.« In dodal: »To, da Severna Koreja počne, kar počne, pa se vedno izmaže, je tragedija in tega ne bi smeli dovoljevati.«

A to, kar je očital Severni Koreji, v resnici velja prav za Ameriko: To, da počne, kar počne, pa se vedno izmaže, je tragedija in tega ne bi smeli dovoljevati. Če Amerika ne bi počela, kar se ji zljubi, in se vedno izmazala, potem drame, ki jo gledamo, sploh ne bi bilo, saj Kim Džong Un Američanom ne bi mogel zagroziti, da bo napadel Guam – Guam namreč ne bi bil ameriški.

Kar nas pripelje do vprašanja: kaj, hudiča, sploh počnejo na Guamu Američani? Kako to, da je otok, ki leži v Mikroneziji (med Marijanskimi otoki) in ki je bližje kopici drugih držav kot Ameriki, ameriški? In kako to, da je Donald Trump predsednik Amerike in Guama?

Medijski magnat William Randolph Hearst je leta 1897 na Kubo, kjer naj bi kmalu izbruhnila vojna, poslal slovitega ilustratorja Fredericka Remingtona, ki pa mu je čez čas poslal telegram, da bi rad domov, ker ni nikjer nobenih znakov vojne. Hearst mu je odpisal: »Ti priskrbi ilustracije, jaz bom priskrbel vojno!«

Kuba je bila tedaj pod špansko kontrolo – španska kolonija. Toda Kubanci so se Špancem vse bolj upirali, tekla je kri, ljudska podpora upornikom in boju za neodvisnost se je večala, španska vojska je začela cele vasi seliti v koncentracijska taborišča in obenem ustanavljati z bodečo žico ograjene demilitarizirane cone. Američani, ki so imeli na Kubi ogromno nepremičnin in poslov (sladkor, tobak), so oznanili, da je treba zaščititi ameriške interese in Kubo osvoboditi, Španiji pa takoj napovedati vojno.

Da bi bilo vojno mogoče lažje napovedati, so skrbeli Hearstovi hujskaški, revolveraški časopisi, ki so »razkrivali«, da Španci – hladnokrvni, brezobzirni, animalični eksterminatorji – pobijajo kubanske dojenčke, množično posiljujejo Kubanke, rušijo bolnišnice, zapirajo nune, cvrejo katoliške duhovnike, ujetnike pa mečejo morskim psom. Hearst, kralj »fake news«, je hotel svojim bralcem priskrbeti vojno, svojim časopisom pa naklado, pri čemer je bil tako prepričljiv, da je Bela hiša potrebovala le še povod.

In ga je tudi dobila: 15. februarja 1898 je v havanskem pristanišču razneslo ameriško bojno ladjo U.S.S. Maine, ki je potem potonila in pokopala okrog 260 mornarjev. Kaj se je zgodilo, ni bilo jasno. Uradno niso nikogar obtožili. Niti tedaj. Niti kasneje. Nikoli. Preiskava je ostala v popolni temi, toda Hearst je nagonsko vedel, kdo je kriv: Španci! Našo ladjo so potopili strahopetni Španci! Hearstov Journal je objavil celo fotografije: Španci so na Maine pripeli podvodno mino in jo potem z obale detonirali! Kar je bila seveda čista fikcija, toda bombastični Hearst je vztrajal. Njegovi časopisi so bili polni pikantnih, pretežno izmišljenih zgodb o španskih vojnih zločinih, španskih »taboriščih smrti« in »španskem kanibalizmu«. U.S.S. Maine je treba maščevati!

Hearst, manični gospodar javnega mnenja, je hotel celo prevzeti poveljstvo mornarice, toda mornarica ga je zavrnila. Hotel se je boriti. In se tudi je: s svojo jahto je na Kubo vozil novinarje, fotografe in snemalce, zajel 29 Špancev, ki so morali peti štikel Three Cheers for George Washington, nekega svojega reporterja pa je poslal k španskemu kralju z mirovnimi pogoji. Showman. Journal je prodal milijon izvodov na dan! Svojo zasebno vojno je prelevil v »ameriški interes«.

In ker je Hearst v imenu ljudstva zahteval vojno, predsedniku Williamu McKinleyju, ki je sprva ni hotel napovedati, a se je ustrašil, da bo to namesto njega storil kongres, ni preostalo drugega, kot da je vsa španska opravičila zavrnil in na Kubo poslal vojsko. Agresivni Američani so se obnašali tako iracionalno kot dekadentni Španci, ki pa so popadali kot domine. Zmaga! Svoboda! Demokracija!

Tako kot so Japonci leta 1945 veljali za nekaj nečloveškega, danes za nekaj nečloveškega veljajo Severni Korejci.

Toda Američani so potem ostali na Kubi in jo razglasili za svoj teritorij – protektorat. Takoj zatem so okupirali tudi druge španske kolonije: Portoriko, Filipine in 21. junija 1898 še Guam. Španske kolonije so postale ameriški teritoriji. In ker so bili že ravno v naletu, so si priključili še Havaje in otok Wake.

Kot je dahnil senator Albert J. Beveridge: »Tam, kjer gre ameriška zastava enkrat gor, ne sme iti več dol.« Po brutalni »humanitarni« in »altruistični« okupaciji Filipinov, za katere večina Američanov sploh ni vedela, kje ležijo, so v mnogih ameriških mestih nastale protiimperialistične lige, ki so protestirale in se zgražale (Mark Twain je bil hud nasprotnik okupacije), toda Filipini so ameriško gospodarstvo preveč dobro povezali s trgi vzhodne Azije: Amerika ni priznala nove in neodvisne Republike Filipini, ki so jo razglasili nekaj mesecev pred ameriško invazijo, tako da je kmalu prišlo do incidentov, ki so se izrodili v vojno.

Ameriški vojaki so poklali cele vasi, z ženskami in otroki vred, prakticirali pa so tudi »vodno torturo«. V ujetnika, ki ni hotel govoriti, so nalili 20 litrov vode in mu potem z vso težo stopili na trebuh, da je izgledal kot fontana. Jasno, postopek so ponavljali, dokler ni spregovoril ali pa umrl.

Odpirali so tudi koncentracijska taborišča. Najbolj brutalna so bila tista v Batangasu in na otoku Marinduque, kjer je umrlo na tisoče filipinskih civilistov, menda »simpatizerjev« gverile. Številne filipinske vasi so požgali in zradirali, sistematično iztrebljali moške, ženske in otroke, trupla metali na kupe. General Smith je rekel, da je treba pobiti vse, ki so starejši kot deset let.

Kar pa ne preseneča: izmed 30 ameriških generalov, ki so službovali in poveljevali na Filipinih, se jih je kar 26 vojskovalo proti Indijancem, tako da so »uporabili kar metode, ki so se izkazale za uspešne v naših protiindijanskih kampanjah na zahodu«, kot je rekel tedanji ameriški vojni minister. Predsednik Teddy Roosevelt, ki je leta 1901 nasledil umorjenega McKinleyja, pa je dodal: »To resda ni civilizirana vojna, toda opravka nimamo s civiliziranimi ljudmi. Edina stvar, ki se je bojijo, so sila, nasilje in brutalnost – in to jim dajemo.« Filipince je prikazal kot Indijance (zahrbtne, divje, brutalne, barbarske, necivilizirane), tako da je lahko osvajanje – »koloniziranje« Filipinov – zvenelo kot logično in naravno nadaljevanje osvajanja ameriškega zahoda.

Američani so najhujši pokol zagrešili leta 1906 v vulkanskem kraterju Bud Dajo, kamor se je zateklo okrog 1000 Morov, filipinskih muslimanov – moških, žensk in otrok. Protigverilsko operacijo, ki jo je vodil polkovnik J.W. Duncan, je preživelo le šest Morov. Ostale so prerešetali z mitraljezi, topovi in bajoneti. Američani so trdili, da je bilo žrtev zato toliko, ker so se ženske maskirale v moške, otroke pa so uporabljale za ščit.

V tej dolgi vojni je umrlo več 100.000 Filipincev, menda okrog 600.000, morda še več. Ko so Američani leta 1898 prišli, je bilo Filipincev okrog devet milijonov – deset let kasneje jih je bilo le še osem milijonov.

Guam pa po drugi strani ni nudil nobenega odpora. Še huje: ko so ameriške ladje priplule na Guam, se je izkazalo, da Španci, ki so tam živeli (s španskimi vojaki vred), sploh niso vedeli, da sta Španija in Amerika v vojni. O tem jih niso obvestili. Španci so se takoj vdali, Američani, ki so Guam razglasili za ameriško posest (Anschluß!), pa so za novega guvernerja na hitro določili Španca, ki je imel tudi ameriško državljanstvo, ter takoj zatem odvihrali na Filipine, kjer so vsem ljudstvom tretjega sveta – s prebivalci Guama vred – jasno pokazali, zakaj je bolje, če se ob zavojevalskem prihodu Američanov delajo, kot da so jih komaj čakali.

Mi smo iznašli srečo!

A prav tu – na Filipinih in Guamu – se začne gradnja ameriškega imperija, ozaljšana z invazijami, intervencijami, vojnami in okupacijami. Ameriški prehod v imperialno fazo je intoniral že Frederick Jackson Turner, profesor zgodovine, ko je julija 1893 – na veliki razstavi v Chicagu, kjer je imel predavanje, naslovljeno Pomen meje v ameriški zgodovini – oznanil: »Zdaj, štiri stoletja po odkritju Amerike, po stoletju življenja pod ustavo, je divjina izginila, s tem izginotjem pa se je končalo prvo obdobje ameriške zgodovine.«

Z eno besedo: ameriška divjina je bila osvojena, »kultivirana« in »civilizirana«, kar pomeni – očiščena. Po osvojitvi »divjega zahoda« je napočil čas za osvajanje »divjega vzhoda«. Amerika je bila ob koncu 19. stoletja v tako hudi depresiji (leta 1993 je propadlo 500 bank, na tisoče podjetij je šlo v stečaj, milijone ljudi na cesto), obenem pa je bila tako prežeta s privatiziranjem, materialističnim hedonizmom, glorificiranjem sebičnosti in osebne gratifikacije, agresivno, populistično, nacionalistično, šovinistično retoriko, militantnim agitiranjem, stavkami, utopičnimi vizijami in ekspanzionističnimi fantazijami, da ji ni preostalo drugega, kot da se je odzvala klicu »manifestne Usode« in se stegnila onstran svoje hemisfere.

Amerika je bila nenadoma premajhna tako za ameriške sanje kot za ameriške fantazije – in tako za ameriške korporacije kot za ameriški značaj. Turner ni zaman poudarjal, da so ameriški značaj redefinirali prav pionirsko osvajanje in krotenje divjine, optimistično nasilje, groba, dinamična, »progresivna« ekspanzija na zahod, med katero je ameriški značaj izgubil vso evropsko prtljago in se deevropeiziral. Bolj ko so se evropski priseljenci premikali proti zahodu, bolj so se amerikanizirali. In bolj ko so se amerikanizirali, nasilnejši so postajali, toda verjeli so v svojo izjemnost, svojo »manifestno usodo«, ki jo je treba na vsak način izpolniti, saj je objektivna nujnost, etični imperativ, božja volja.

Prav tu – na Filipinih in Guamu – se začne gradnja ameriškega imperija, ozaljšana z invazijami, intervencijami, vojnami in okupacijami.

Kar je veljalo tudi za ameriško osvajanje španskih kolonij – zgodila se je le božja volja. Kot je rekel Teddy Roosevelt: ameriško imperialno osvajanje španskih kolonij je »marš dogodkov«, ki je »onstran človeške kontrole«. Zato se na Guamu niso upirali: Američane so komaj čakali! Komaj so čakali, da se zgodi božja volja! Komaj so čakali, da Američani izpolnijo svojo »manifestno usodo«!

Toda vemo, kako so »manifestno usodo« izpolnili v Ameriki: tako, da so »poskrbeli« za »otročje« staroselce in »otročje« črnce, potemtakem tako, da so Ameriko prelevili v belsko posest. Na tak način pa so »manifestno usodo« izpolnili tudi drugod, ko so vedno znova »poskrbeli« za »otročje« domačine, recimo Filipince, in ko so vedno znova »poskrbeli«, da je bil svet varen za belce, no, za belsko nacijo, ki je vedno znova zvenela kot Nietzschejev Zadnji človek: »Mi smo iznašli srečo!«

Ni bolj ameriške ideje, kot je »manifestna usoda«, ki je temelj ameriške nacionalne identitete, toda »manifestna usoda« – ta nevidna roka Boga – je že v osnovi nekaj globoko rasističnega. Zato tudi lažje razumete, zakaj lahko ameriškega predsednika še vedno izvoli rasizem in zakaj lahko ameriški predsednik nebelskim – ja, »otročjim« – rasam še vedno grozi z genocidno jedrsko apokalipso.

Trump je le karnevalski efekt »manifestne usode«. Njegov odziv na to, kar se je zgodilo v Charlottesvillu, je bil afirmacija »manifestne usode«, njegov duel s Kimom – izraz božje volje – pa je bil le uvod v Charlottesville.

In Guam? Nič, še vedno je ujetnik ameriške »manifestne usode«, še vedno nastopa kot fantazijski otok, ki je Ameriko komaj čakal, in še vedno prikriva resnico »manifestne usode«. Tipično: predsednik Guama je ameriški predsednik, toda prebivalci Guama nimajo volilne pravice. Amerika je leta 1898 pripeljala mimo in ga anektirala, ne da bi kdo proti njej zaradi tega uvedel sankcije. Še vedno ima anektiranega. Še vedno brez sankcij. »Tam, kjer gre ameriška zastava enkrat gor, ne sme iti več dol.«