Nobelovci svarijo pred novo finančno krizo

Finančna tveganja se kot elektrika pretakajo v velikanskem omrežju, tako kot pri elektriki tudi v finančnem sistemu redno prihaja do kratkih stikov

Guvernerka ameriške centralne banke Janet Yellen je konec junija dejala, da v našem življenju ne bo več nobene finančne krize. Tega mnenja ne deli Bengt Holmström, lanski Nobelov nagrajenec za ekonomijo. »Vedno, ko smo mislili, da ne bo več množičnih dvigov denarja iz bank, se je tveganje, da se bo to zgodilo, povečalo,« je povedal za die Welt. Še bolj jasen je Edward Prescott, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2004. Po njegovih besedah je zelo verjetno, da bomo v ne tako daljni prihodnosti spet imeli finančno krizo. Eric Maskin, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2007, pravi, da se bo verjetnost za novo krizo povečala, če bo administracija v Washingtonu spet ublažila regulativo.

Nobelovci , ki so jih novinarji die Welt vprašali za mnenje, dvomijo, da bi kdaj lahko finančni sektor uredili tako, da bi finančne krize preprečili. V času globalne digitalne povezanosti je to iluzija, pravi Daniel McFadden, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2000. Finančna tveganja se po njegovih besedah kot elektrika pretakajo v velikanskem omrežju. Tako kot pri elektriki tudi v finančnem sistemu redno prihaja do kratkih stikov. »Sploh nimamo potrebnih instrumentov, da bi te nestabilnosti lahko nadzirali, regulirali in upravljali. Zaradi tega je naslednja finančna kriza neizogibna,« pravi McFadden. 

Mohamed A. El-Erian, glavni ekonomski svetovalec družbe Allianz, na Project Syndicate spomni na besede profesorja ekonomije na MIT Rüdigerja Dornbuscha, da se finančne krize dolgo razvijajo, a čim izbruhnejo, napredujejo hitro, na široko, silovito in (navidezno) nesistematično.

V tem procesu polomij se splošni finančni pogoji hitro spremenijo iz gostije v lakoto. Zasebne tovarne kreditov, ki so videti neuničljive, padejo na kolena, centralne banke in vlade se soočajo s trdimi in negotovimi političnimi izbirami.

V tem procesu polomij se splošni finančni pogoji hitro spremenijo iz gostije v lakoto. Zasebne tovarne kreditov, ki so videti neuničljive, padejo na kolena, centralne banke in vlade se soočajo s trdimi in negotovimi političnimi izbirami. Pripravljavci politik morajo računati na »nenadno zaustavitev« gospodarske aktivnosti, kar vpliva na brezposelnost, trgovino in naložbe.

Odgovor na ekstremne finančne probleme je težji, če v dobrih časih ni dovolj narejeno za trajnostno in vključujočo rast. Še slabše je, če politiki za krizo obtožujejo drug drugega. Družbeno politični in institucionalni učinki so na koncu lahko hujši od ekonomskih in finančnih.

Dobro bi bilo, če bi se politiki vsega tega zavedali avgusta 2007, ko je banka PNB Paribas zamrznila naložbene sklade v vrednosti 2,2 milijarde dolarjev. Če bi se, bi pričakovali še večje pretrese. A jih niso. Prvič, ker so rabili nekaj časa, da so ugotovili, kakšna je latentna nestabilnost finančnega sistema, drugič pa zaradi prepričanja, da se razviti svet ne more učiti iz izkušenj držav v razvoju.

Politiki v razvitih državah še danes ne priznavajo meja gospodarskega modela, ki čezmerno temelji na financah, zato v desetih letih po izbruhu zadnje finančne krize tega modela niso ustrezno okrepili. Namesto tega se vedejo, kot da je kriza bila ciklični šok in se bo gospodarstvo enako kot po recesiji vrnilo k rasti. Ob takšnem razmišljanju politiki zadnje finančne krize niso videli kot epohalni dogodek in niso sprejeli ustreznih ukrepov. Potrebovali bi širšo in dolgoročnejšo strukturno rešitev.

Deset let po izbruhu krize razvita gospodarstva se še vedno niso oddaljila od modela rasti, ki preveč temelji na likvidnosti in finančnih vzvodih – to velja tako za zasebne finančne institucije kot za centralne banke. Razvita gospodarstva morajo zagotoviti dovolj investicij v infrastrukturo, izobraževanje in človeški kapital nasploh. Niso se lotila zaviralcev rasti, ki preprečujejo učinkovitost davčnih sistemov, finančnega posredništva in trgovine. Ni jim uspelo izkoristiti potenciala novih tehnologij. Še je čas, da se lotijo ukrepov za zagotovitev trajnostne rasti in začnejo reševati alarmno neenakost. Žogica je v polju političnega razreda.