Jernej Forbici, slikar in direktor umetniškega festivala

Njegov oče, po izobrazbi sociolog, je najraje mizaril in oblikoval unikatno pohištvo. Pogosto so bili njegovi naročniki umetniki in plačevali so mu s slikami, tako je umetnine tudi zbiral. Doma v Strnišču pri Kidričevem so jih torej obiskovali umetniki. Zato ne preseneča, da je eden od sinov iz družine Forbici na koncu tudi sam izbral umetniški poklic.

Študirati je želel slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in na sprejemne izpite se je pripravljal z umetnikom Dušanom Fišerjem, a mu ni uspelo. Prav tako je neizpolnjena ostala želja po študiju arhitekture. Tako je tisto leto skupaj z Ištvanom Ištom Huzjanom in Markom Požlepom, danes priznanima umetnikoma, premostitveno gulil klopi Visoke šole za risanje in slikanje. Požlep je nato še enkrat poskusil srečo na akademiji, Huzjan in on pa sta se odpravila v svet. Njun kontakt za študij na akademiji v Benetkah je bil Jaša, umetnik, ki je Slovenijo zastopal na prejšnjem Beneškem bienalu, tedaj pa eden od slovenskih študentov, ki so znanje umetnosti iskali zunaj spon slovenskega študija umetnosti.

Tega časa se spominja kot fantastičnega z veliko svobode. Vodil jih je profesor Carlo Di Raco in slikalo se je od jutra do večera. Tam je spoznal tudi slikarko Mariko Vicari, ki je pozneje postala njegova žena. Danes z družino potujejo med galerijami in življenje je precej divje, saj naredijo okrog 50 tisoč kilometrov na leto, vendar triletni sin že pozna imena umetniških sejmov in umetnike, ki jih starša cenita. Dokler še zmorejo, pravi, bo vsa družina uživala v doživetjih popotovanj.

Skupaj z drugimi izbranci je sodeloval že na akademijskih razstavah, tako je spoznaval prve galeriste in prodal prve slike. Sodelovanje na festivalu Hic et nunc v italijanskem kraju San Vito di Tagliamento mu je leta 2003 prineslo vabilo berlinskega kustosa, sledila je predstavitev na Praškem bienalu, od tam pot na sejem v Berlin, kjer je spoznal galerista z Dunaja, in tako je še danes. Od tretjega letnika akademije se preživlja z umetnostjo, a ne v Sloveniji.

Na njegovih slikah je krajina, ki jo prenaša v sodobnost. Slike krajine je predstavil že leta 2001 na prvi razstavi Ljudje in zemlja, ki je nastala pod vplivom ptujskega umetnika Stojana Kerblerja in njegovega cikla Haložani, a v njej je bila takrat še človeška figura, ki se ji je kasneje odpovedal. Medtem je, pod vplivom Filipa Štublja, veliko fotografiral in v njegove slike se je postopoma naselila podoba Dravskega polja. Še danes v svet odnaša podobe, ki so vezane na njegov domači kraj.

Tema njegovih slik je že dolgo odlagališče rdečega blata nekdanje Tovarne glinice in aluminija v Kidričevem (današnjega Taluma), ki se razprostira pred vrati njihove hiše. Ob pridelavi glinice so pokrajino prekrili ostanki rdeče zemlje (boksita), ki so jo v Slovenijo desetletja vozili od blizu in od daleč. Odlagališče se spreminja, sam pa te spremembe s fotoaparatom beleži že petnajst let, vedno, ko se vrne domov. Iz teh zaznamkov potem nastajajo slike. Te ne razkrivajo nevarnosti, prepletenih z rdečo zemljo, temveč aludirajo na občutek melanholije 19. stoletja z velikim angleškim romantičnim slikarjem Johnom Constablom. Nevarna krajina je za umetnika ob zavedanju okoljske katastrofe prostor estetskega doživetja. Slika le iz glave, brez projektorjev in mrež. Še njegove skice, pravi, so bile že v času študija za profesorje vedno premajhne.

Oče je leta 1999 na Ptuju odprl galerijo Tenzor in iz nje se je prek spremljevalnih kolonij leta 2005 razvil festival Art Stays. Sprva je rasel počasi in k razstavljanju privabil okrog 40 vizualnih umetnikov na leto. Podprli sta jih mesto Ptuj in ministrstvo za kulturo, večino sredstev pa so zbrali sami in ob pomoči podpornikov. Leta 2009, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture in je bil Ptuj med mesti, ki so se mu pridružila, je občinska podpora festivalu še bolj zrasla in festival je dobesedno zacvetel. Sam zdaj pravi, da so takrat zrasli skorajda prehitro, saj so tudi po tem, ko je naziv evropske prestolnice kulture že davno odšel drugam, vsako leto gostili enako število umetnikov, od 100 do 150. Zato se je bilo treba znajti. Zadnjih sedem let držijo tempo.

Danes največ živi v Italiji, kjer, se pošali, »se predstavljam kot umetnik, v Sloveniji pa se predstavljam kot direktor festivala, saj je v Italiji odnos do umetnikov in umetnosti drugačen kot pri nas«. Razstavljal je tudi doma, a mnogo več v tujini. V Italiji ga zastopa nekaj galerij in po ena v Parizu ter na Dunaju. Julija skupaj z ženo odpira razstavo v galeriji L’Occhio v Benetkah, pripravlja se na oktobrsko samostojno razstavo v Latini, pa januarsko v Vareseju.

Ob vsem tem pa je v prvi polovici julija tudi letos »dirigiral« našemu največjemu poletnemu festivalu vizualne umetnosti Art Stays, ki je bil tokrat posvečen naravi in je spet prijetno presenetil. Naslednjega se že veseli.