Delo osrečuje

»Arbeit macht glücklich,« je med oblikovanjem lizike začebljala Mojca Mavec na svojem zadnjem popotovanju po Nemčiji. Ta poved je vse, kar moramo vedeti o popotniški oddaji Čez planke, ki nam jo nacionalka servira že vse od leta 2001.

Da si novinarka med obiskom Nemčije ob nemškem sogovorniku dovoli frivolno parafrazirati in s sladkorjem posipati fraze, ki v Nemcih še vedno zbujajo nelagodje, priča tako o njenem nerazumevanju krajev, ki jih obiskuje, kakor tudi absolutnem pomanjkanju distance do sebe. Videti je, da se Mojci Mavec zdi, da je prav vse mogoče potresti s sladkorjem, se smehljati, se spogledovati, vzdihovati ter s patetičnim pripovedniškim tonom obnavljati stvari, ki so napisane v slehernem turističnem vodniku.

V preteklem tednu smo lahko spremljali njeno potovanje po krajih reformacije oziroma po krajih Martina Lutra. Kakor ponavadi ni našla skoraj nobenega relevantnega sogovornika ali sogovornice, ampak se je raje hihitala s turističnimi vodnicami, taksisti in ljudmi, ki imajo družinska podjetja. Ti se ji zdijo kompetentni sogovorniki za vsa vprašanja, njeno osrednje vprašanje, ko je hodila po Lutrovi poti, pa je bilo, v katerem mestu je več protestantov in v katerem katolikov. Kakor bi bilo vprašanje iz 16. stoletja še vedno najpomembnejše vprašanje sodobne Nemčije: kakšne veroizpovedi so ljudje v Koblenzu, Wormsu ali v Trieru. Ko dobi odgovor na to vprašanje, se loti priprave ali okušanja slaščic in vzdihovanja, pri tem pa v Trieru denimo pozabi omeniti celo Karla Marxa, zato pa mimogrede navrže, da sta tako Primož Trubar kot Martin Luter »prevedla Biblijo«. Trubar je Biblijo resda prevajal, a za celotni prevod v slovenščino gredo zasluge Juriju Dalmatinu. Če delaš potopisno oddajo s poti reformacije, takšne podrobnosti morda niso nepomembne, sploh če se njena avtorica sama ponaša s tem, kako skuša biti oddaja Čez planke prilagojena Slovencem in je v tem njena prednost pred tujimi popotniškimi oddajami, zaradi česar jo nacionalka tudi financira.

Največji problem oddaje Čez planke je v tem, da je enaka ne glede na to, kje se Mojca potika. Za povrh najraje ponuja najbolj klišejske turistične destinacije. V Carigradu nam je denimo pokazala vse stvari, ki si jih povprečen turist ogleda v dveh dneh – in to peš (Hagia Sofia, Modra mošeja, palača Topkapi, stolp Galata, bazar …) – od kulinarike pa je predstavila kavo in baklavo – za kateri sploh ni treba, da greste do Carigrada, ampak se lahko ustavite kar v Sarajevu. Ali Šiški.

Skratka: oddaja Čez planke ni potopisna oddaja o krajih, ampak je oddaja o Mojci Mavec, ki gre na izlet. Če se medi med telesi prepotenih nogometnih navijačev, je v Carigradu, če se hahlja temu, kako so moški zapuščali noseče ženske, pa v Nemčiji. Nič od tega nima zveze z resničnostjo. Se pa povsod sladka. Verjamemo, da jo delo osrečuje. A morda je po sedemnajstih letih čas, da nacionalka pomisli tudi na nas, gledalce, in nas osvobodi gledanja izletniških oddaj Mojce Mavec.