V frankih

Švica je imela več desetletij politiko nizkih obrestnih mer. Ko se je med letoma 2005 in 2008 globalizirano gospodarstvo tik pred krizo začelo pregrevati, je večina evropskih centralnih bank začela višati obrestne mere. Komercialne banke so tedaj predvsem v Vzhodni Evropi, kjer je bil konkurenčni boj za komitente najhujši in nadzor nad bankami najslabši, začele z reklamnimi akcijami ponujati posojila v švicarskih frankih. Ta so bila najbolj priljubljena na Madžarskem, kjer jih je bilo leta 2011 skupaj 35 odstotkov, na Poljskem, kjer jih je bilo 20 odstotkov, v Avstriji jih je bilo leta 2011 po oceni švicarske centralne banke 15 odstotkov, na Hrvaškem in v Srbiji 10 odstotkov, v Sloveniji, Grčiji in Romuniji pa okoli 5 odstotkov.

Ko je kriza v Evropi udarila Irsko, Španijo, Grčijo in Ciper, je zaupanje v evro splahnelo. Švicarski frank je postal pribežališče kapitala in leta 2015 je švicarska centralna banka, ki so ji rezerve začele hitro kopneti, dokončno obupala ter sprostila tečaj franka. Švicarski frank je glede na vrednost, ki jo je imel pred temi dogodki, pridobil za skupaj okoli 30 odstotkov glede na evro, za toliko pa so se v tem obdobju povečale tudi glavnice posojil. To je številne družine pahnilo v obup in najbolj prizadete države so državljanom priskočile na pomoč. Madžarska in Hrvaška sta banke z zakonom prisilili v konverzijo glavnic, podoben zakon je sprejela Romunija, Poljska pa napoveduje zakon, s katerim bi banke prisilila, da bi posojila same konvertirale.

Težava je v tem, da so bila posojila v tujih valutah desetletja stalna bančna praksa. Večina avstrijskih posojil v švicarskih frankih izvira z začetka devetdesetih let. V Romuniji je konec leta 2016 ustavno sodišče razveljavilo podoben zakon, kot sta ga sprejeli Hrvaška in Madžarska, ki sta zaradi ukrepa obe pod »nadzorom« evropske komisije. Prizadete ali »napadene« banke poleg tega grozijo s tožbami proti omenjenim državam.

Glavno vprašanje je, ali so bili posojilojemalci zavedeni. Slovenski posojilojemalci so minuli teden dosegli eno večjih zmag, ko je okrožno sodišče v Ljubljani v tožbi proti Unicreditu razveljavilo posojilno pogodbo, češ da banka posojilojemalca ni dovolj dobro seznanila z vsemi dejstvi. Banka bi morala vedeti, da obstaja v daljšem časovnem obdobju precej velika verjetnost za spremembo tečaja, in bi to morala posojilojemalcu tudi pojasniti.

V slovenskem Združenju Frank zdaj v sodelovanju s pravniki Cirilom Ribičičem, Boštjanom M. Zupančičem in Francijem Gradom državi predlagajo sprejetje interventnega zakona, s katerim bi pri posojilih v švicarskih frankih, odplačanih in še neodplačanih, vzpostavila stanje, kot da so bila najeta v evrih. Pri tem bi morale finančno breme prevzeti banke. Njihova utemeljitev je, da bi lahko posamični primeri prišli do sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, to pa bi s pilotno sodbo, kot jo je že izreklo v drugih primerih zaradi prepočasnega sojenja (Lukenda), izbrisanih (Kurić) in deviznih varčevalcev (Ališić), utegnilo obremeniti državo. Tudi višje sodišče je julija letos v enem od primerov začasno ustavilo zaseg nepremičnine z napotkom nižjemu sodišču, češ da mora to po uradni dolžnosti paziti, da se ne sklepajo nepoštena pogodbena razmerja, kot je razmerje, pri katerem se nepričakovano in zelo povečajo obresti in glavnica posojila, najetega v švicarskih frankih.

To je pomembna zmaga. A ne pozabimo, da gre tudi za pomembno mednarodno vprašanje, za katero se bitka šele začenja. V Evropi so posojila v švicarskih frankih dajale predvsem nemške in britanske banke. Ti dve državi sta se že obrnili na sodišče EU, odločeni, da uporabita vse mogoče vzvode v boju proti takšnim sodnim odločitvam. To pa je verjetno tudi odgovor na vprašanje, kakšno bo jeseni stališče slovenskega finančnega ministrstva, ko bo kak poslanec v proceduro uradno vložil omenjeni zakon o konverziji posojil v švicarskih frankih …