Direktorjevo izživljanje

Maksimiljan Pele, glavni izvršni direktor podjetja Adria Airways tehnika, je letos junija sklical sestanek delavskega kolektiva. Odkar je novembra 2015 Slovenski državni holding (SDH) to podjetje, specializirano za servisiranje letal, s 55-letno tradicijo prodal poljskemu holdingu Linetech, so se začeli kopičiti problemi. Pele je kmalu po privatizaciji odpovedal podjetniško kolektivno pogodbo. Uvedel je nov drakonski hišni red, na podlagi katerega delavce kaznuje tudi za najbolj absurdne »kršitve«. Zadnji zbor delavskega kolektiva je bil tako namenjen discipliniranju zaposlenih, ne pa dialogu z njimi.

Na zboru je Biserka Prošek, Peletova predstavnica, govorila o načrtih vodstva glede kolektivne pogodbe. Ko je okrog 100 zaposlenim dejala, da želi uprava pripraviti »moderno« kolektivno pogodbo, ji je eden od delavcev zaklical, da je to »laž«. Ker ni bilo jasno, kdo je izrekel omenjeno besedo, je vodstvo začelo delavce zasliševati. Kmalu so našli osumljenca, ki je od posebej najete odvetniške družbe dobil opomin pred tožbo. Z vzklikom naj bi namreč razžalil predstavnico vodstva in jo hudo, duševno prizadel. Ker je prizadel njene vrednote in načela, je podjetje od delavca zahtevalo javno opravičilo v pisni obliki, ki bi jo moral po elektronski pošti v osmih dneh poslati vsem zaposlenim in jo hkrati razobesiti na »vse oglasne deske v podjetju«. Z vzklikom »laž« naj bi bili namreč izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja razžalitve vodstva podjetja.

Javni linč upornega zaposlenega še ni končan, saj je prizadeti s pomočjo sindikata najel svojega odvetnika. A primer ni edini. Podobno absurdne grožnje ali sankcije so zadnje mesece prejeli drugi zaposleni. Eden izmed mehanikov je recimo 26. januarja letos v podjetje vstopil ob 6.25 zjutraj, čeprav je v skladu z že omenjenim hišnim redom vstop v podjetje dovoljen po 6.30. Ker je v službo prišel pet minut prej, je Pele zaposlenemu poslal opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj delavec »očitno ne upošteva oziroma ne spoštuje splošnih aktov delodajalca in navodil poslovodstva, kar je za delodajalca nesprejemljivo«. Kdor v Adrii Tehnika po novem na delo pride prej, mu grozi odpoved, odpoved pa grozi tudi tistim, ki pridejo nekaj minut čez sedmo. Junija letos je podjetje začelo postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z letalskim tehnikom Borutom Mernikom. Mernik se namreč vsak dan vozi na Brnik iz Celja, zato je, sodeč po računalniški evidenci, aprila in maja letos par dni v službo prišel od dve do 11 minut prepozno.

V obdobju po privatizaciji je v Adrii Tehnika šikaniranje zaposlenih postalo sistematska, premišljena, dobro načrtovana in strateška dejavnost. Na udaru so predvsem najpomembnejši zastopniki delavcev. Prej omenjeni Mernik je bil sindikalni zaupnik in eden glavnih delavskih pogajalcev za kolektivno pogodbo. Ko je drugi sindikalist, Boštjan Oman, nedavno postal član izvršilnega odbora sindikata letalskih tehnikov, je Pele pri njem takoj odredil alkotest – neuspešno sicer. Hkrati pa je uprava v svoji ofenzivi najela tudi zasebnega detektiva. Njegov »lov« je obrodil več sadov. 13. aprila lani je zasebni detektiv zasačil enega od zaposlenih, ki je med 8.16. in 8.21 kadil cigareto, čeprav že omenjeni novi hišni red kajenje dovoljuje zgolj med 9.30 in 10.00 ter med 12.00 in 12.15. Šlo je sicer le za petminutno čikpavzo, a je bila kršitev še posebej nesramna, mu je sporočil Pele, saj naj bi delavec hotel izraziti, da se »požvižga na pravila delodajalca«.

Namesto redno zaposlenih delavcev iz Slovenije delo na Brniku opravljajo delavci, ki jih v Ljubljano iz tujine pošiljajo agencije. Ti so »fleksibilni«, predvsem pa niso sindikalno organizirani.

Usoda Adrie Tehnika bi lahko bila drugačna. Nekoč je bil njen delavski kolektiv eden najbolj motiviranih v državi. Ko je parlament leta 2013 odločil, da podjetje privatizira, so zaposleni zaradi skrbi za delovna mesta podjetje nameravali odkupiti sami. Brez pomoči države so zbrali lastne prihranke, dobili so pomoč dveh dobaviteljev rezervnih delov, hkrati pa še poroka za 3,4 milijona evrov dolga, ki ga je Adria Airways Tehnika imela do brniškega letališča in Adrie Airways. Delavsko iniciativo je podpirala lokalna skupnost – občina Cerklje –, načeloma pa tudi vse vladajoče politične stranke in oba sindikata, Neodvisnost in ZSSS. A zaman. SDH je podjetje novembra 2015 za praktično isti znesek, kot so ga ponujali zaposleni, prodal poljskemu lastniku, češ da kapital delavcev »ni dovolj kakovosten« in da je preveč »dolžniški«. Poljski Linetech naj bi obljubil, so tedaj javnosti sporočili iz SDH, da bo »vzdrževal dobre odnose z vsemi deležniki družbe«.

Staro-novo vodstvo si je ob tem oddahnilo. Maksimiljan Pele, ki na naša novinarska vprašanja več ne odgovarja, je takoj po prodaji izrazil zadovoljstvo nad razpletom dogodkov. Poljaki so ga ohranili na vodstvenem položaju, delavci, ki so si prizadevali za odkup, pa so potegnili kratko. Dva iz skupine iniciativnega odbora za delavski odkup, to sta bila Tomaž Pečnik in Roman Repnik, sta podjetje že zapustila. Repnika je recimo Pele odpustil zato, ker se je en dan ob odhodu iz službe pozabil registrirati v skladu z že omenjenim hišnim redom, hkrati pa naj bi imel avto parkiran na parkirnem mestu za stranke. Zaposleni po novem nimajo svojega člana v upravi. Podjetje, za katero je SDH ob privatizaciji dobil dva milijona evrov kupnine, je lani imelo tri milijone evrov dobička pred amortizacijo. Denar je bil na voljo, kljub temu je Pele ustavil izplačilo božičnice.

Mnogi so zaradi neznosnega ozračja in odnosov odšli sami. Samo letos je podjetje po podatkih sindikata zapustilo šest letalskih tehnikov od približno stotih, pri čemer Adria Airways Tehnika ni navadna mehanična delavnica – slabe delovne razmere imajo lahko katastrofalne posledice. Na to zaposleni opozarjajo že dlje časa. Eden od letalskih tehnikov je v pismu nadrejenim v trenutku šibkosti celo zapisal: »Strah me je, da se bo kaj zgodilo. Nekdo bo nekaj spregledal in bo katastrofa. Ljudem, ki delajo v moji izmeni, poskušam s humorjem olajšati situacijo, a mi ne uspeva vsak dan, tudi mene včasih premaga bes. V letalstvu delamo, za božjo voljo, letala vzdržujemo, ne pa kosilnic.«

V obdobju po privatizaciji je v Adrii Tehnika šikaniranje zaposlenih postala sistematska, premišljena, dobro načrtovana in strateška dejavnost.

Julija letos je izvršni odbor sindikata letalskih tehnikov vodstvo Adrie Airways Tehnike prijavilo na Javno agencijo za civilno letalstvo, ki v podjetju pravkar izvaja inšpekcijski pregled. V agenciji so nas želeli pomiriti, češ da v Adrii Tehniki izvajajo več inšpekcijskih pregledov na leto, s katerimi za zdaj niso odkrili večjih nepravilnosti. A v zadnji prijavi so delavci agencijo opozorili, da je zaradi prekomernih obremenitev ogrožena varnost vzdrževanja letal: »V določenih trenutkih nimamo zadostne količine orodja, opreme in odlagalnih površin … deli letal se lahko med seboj nekontrolirano pomešajo, na kar so opozorili tudi zunanji presojevalci, ki so jih k nam poslale naše stranke.«

A ključno vprašanje ostaja. Zakaj se je novi lastnik s svojim slovenskim pomagačem odločil za ofenzivo proti zaposlenim, in to celo v času konjunkture, ko je dela izredno veliko? Odgovor na to vprašanje je preprost. Direktor zaposlenih ne potrebuje. V podjetju so namreč začeli stalno zaposlene letalske tehnike nadomeščati z agencijskimi delavci, večinoma iz Srbije in Hrvaške, nekaj pa tudi iz Madžarske in Bolgarije, ki niso sindikalno organizirani. V Adrii Tehnika so nam to informacijo potrdili. Na vrhuncih sezone naj bi se jim zaradi povečanega obsega dela pridružili agencijski delavci, saj lahko »na tak način zagotovimo nemoten proces dela in kakovostno storitev«. A Matej Jemec, zunanji predstavnik sindikata v podjetju, pravi, da se je po prodaji Poljakom delež najetih agencijskih delavcev drastično povečal: »Ocenjujemo, da jih bo ob letošnjem vrhuncu sezone, jeseni torej, že več kot polovica vseh zaposlenih letalskih tehnikov.«

Namesto redno zaposlenih delavcev iz Slovenije delo na Brniku opravljajo delavci, ki jih v Ljubljano iz tujine pošiljajo podjetja, kot so CAE – PARC Aviation, Excel Technical consulting, People Force ali JMC. Ti so seveda »fleksibilni«, predvsem pa niso sindikalno organizirani. V skladu z najnižjimi standardi, ki jih določa Evropska agencija za varnost v letalstvu, je dovoljeno v podjetjih, kot je Adria Tehnika, najeti največ polovico agencijskih delavcev. V podjetju bodo letos šli do tega skrajnega roba. Kot tudi v drugih podobnih primerih SDH pri prodaji Adria Tehnike poljskemu lastniku leta 2015 tega »družbenega« stroška ni upoštevala.

Podjetje Adria Tehnika ni edino, ki si pomaga z agencijskimi delavci. Ta praksa se je v zadnjem obdobju razrasla. Ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Imajo tako zaposleni, iz recimo Srbije, delovna dovoljenja? Ali podjetje njihovo delo prikazuje kot manj obdavčeni strošek? Ali podjetje plačuje davke na njihove plače? V Adrii Tehnika odgovarjajo, da je pogodbeno razmerje z agencijskimi delavci njihova poslovna skrivnost. Zdi se, da Slovenijo takšne prakse ne skrbijo. Medtem je Avstrija sprejela posebni zakon proti t. i. socialnemu dumpingu, kjer policisti in inšpektorji začnejo nadzorovati tuje delavce, njihove pogodbe in delovne razmere že takoj ob prestopu meje …